VSC Sklep I Kp 23287/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtožene M. Š., Ž. Š. in A. G. še podani.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega Ž. Š.. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ko torej sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi oziroma nadomesti s hišnim priporom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Pretežni del pritožbenih navedb je namenjen izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o danosti utemeljenega suma storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Danost tega temeljnega pogoja za podaljšanje oziroma odreditev pripora je sodišče prve stopnje utemeljilo z dejstvom, da je bil utemeljen sum formalno dognan s pravnomočnostjo obtožnice in da se sodišče po nastopu pravnomočnosti obtožnice ni soočalo z novimi dejstvi ali okoliščinami, ki bi formalno dognan utemeljen sum kakorkoli ovrgli ali morebiti omajali. Takšnih novot tudi pritožnik ne navaja, zaradi česar ne more biti uspešen v izpodbijanju zaključka o tem, da je podan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki je torej predmet pravnomočne obtožnice.

6Nobenega dvoma pa tudi ne more biti v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti in o njegovi begosumnosti, kar vse je sodišče prve stopnje utemeljilo v peti in šesti točki pritožbeno izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje se je izrecno opredelilo tudi glede dejstva, ki ga izpostavlja pritožnik, namreč da obdolženec doslej še ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja. Kljub temu je upoštevaje okoliščine, ki jih je navedlo v razlogih in ki pritožbeno niso problematizirane, utemeljeno zaključilo, da je obdolženec ponovitveno nevaren v smislu določila 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

7Zlasti glede na okoliščine navedene v tretjem odstavku 6. točke razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo tudi obtoženčevo begosumnost, zaradi česar tega zaključka ne morejo spodnesti pritožbene navedbe, ki ostajajo na povsem načelni ravni in tudi dokazno povsem nepodprte.

8Glede na to, da test sorazmernosti tudi po sodbi pritožbenega sodišča kaže v prid ugotovitvi danosti razlogov za pripor in ker se pripor izkaže kot neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi ter za zagotovitev nemotenega teka kazenskega postopka, je bilo treba pritožbo, ki razen v delu, ko se problematizira utemeljen sum (to pa povsem neutemeljeno), ostaja na povsem načelni ravni, zavrniti kot neutemeljeno. To pa seveda ob dejstvu, da tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

9Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.