VDSS VDS sklep Pdp 36/2004

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi za tožnika s sklepom tožene stranke kot nezakonito (I/1. točka izreka). Posledično navedenemu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje od vključno 23.4.2003 dalje ter mu za čas od 23.4.2003 do vrnitve na delo izplačati nadomestilo plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od zapadlosti v plačilo do plačila, ter mu priznati druge pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih imel, če bi delal, kar je zahteval tožnik več je zavrnilo (I/2. točka izreka). Zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 16.4.2003 o prepovedi opravljanja dela je sodišče zavrnilo (II. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo (pravilno zoper ugodilni del sodbe) iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Tožnik je opravljal delo v nadzornem centru v vinjenem stanju, na njegovo vinjenost pa je toženo stranko opozoril varnostnik B.-ja. Imel je zadah po alkoholu, kazal je očitne znake vinjenosti, preizkus alkoholiziranosti pa je dvakrat zaporedoma odklonil. Tožnik je v bistvu storjeno napako dne 22.4.2003 tudi priznal. Tožena stranka je postopek izredne odpovedi izpeljala v skladu z delovnopravno zakonodajo.

Vinjenost na delovnem mestu predstavlja najhujšo kršitev delovnih obveznosti, predstavlja nevarnost za delavca, ostale delavce in delovni proces, še posebno, če gre za opravljanje službe varnostika, ki varuje premoženje in ljudi v nadzornem centru B.-ja, podjetja s preko 2.000 zaposlenimi delavci. Tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 1.3.2001 določa medsebojne pravice in obveznosti in v 23. členu določa, da predstavlja neizpolnjevanje dolžnosti in neizpolnjevanje delovnih obveznosti kršitev delovne obveznosti, za katero je delavec odgovoren po kolektivni pogodbi in pravilniku o disciplinski in materialni odgovornosti, 3. odst. 27. člena pa dovoljuje izredno odpoved. Delavec je huje kršil pogodbene obveznosti, ob tem pa je bil bistveno moten tudi delovni proces varovanja v družbi B. Stanje opitosti je zaznala nadzorna služba B.-ja, ki je od tožene stranke zahtevala ukrepanje, tožnikovo vinjenost pa so ugotovili trije in sicer delavci G., M. in J. G., ki je opisal čudno vedenje in močno zaudarjanje po alkoholu. Odklonitev preizkusa alkoholiziranosti je potrebno razlagati v breme preiskovanca. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi navaja v izreku odpovedi razlog opravljanja službe v vinjenem stanju ter odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, v glavi sklepa navedena 6. alinea pa predstavlja očitno tipkarsko napako, kajti tožena stranka se niti v izreku niti v obrazložitvi ni sklicevala na zlorabo bolniškega staleža. Ni pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki trdi, da bi bilo potrebno natančno navesti katero hujšo kršitev je tožnik storil in s kakšnim krivdnim odnosom. Sodišče je napačno izhajalo iz pravil kaznovalnega prava in ne iz pravil pogodbenega razmerja po II. poglavju ZDR. Tožnik je s svojim ravnanjem grobo kršil sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke utemeljena in zakonita.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, v tej posledici pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Določb postopka ni bistveno kršilo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je dne 16.4.2003 kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja, s tem, ko je opravljal službo varovanja v vinjenem stanju, ter odklonil preizkus alkoholiziranosti z alkoskopom, pri čemer pa je v uvodu izdanega sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da jo izdaja na podlagi 6. alinee 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR). Hkrati je tožena stranka tožniku izdala sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 14.6.2003 in sicer za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi naklepne kršitve delovne obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Tožnik je dne 22.4.2003 podal zagovor potem, ko mu je tožena stranka prebrala zapisnik o kontroli alkoholiziranosti in dopis B.-ja, da se je dogodek zgodil zato, ker je dne 16.4.2003 moral na zahtevo vodje priti v službo, saj je v rednem turnusu bil ta dan prost, na vprašanje predsednika uprave, kdaj mu je vodja naročil, da mora priti izredno v službo pa je izjavil, da mu je vodja to naročil dne 15.4.2003 v dopoldanskem času. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo, ker je zavzelo stališče, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka tožniku izdala izredno odpoved na podlagi 6. alinee 1. odst. 111. člena ZDR, ki opredeljuje t.i. zlorabo bolniškega staleža, kar pa obravnavano dejanje nedvomno ni bilo, saj je tožnik delo opravljal v vinjenem stanju ter odklonil preizkus alkoholiziranosti, kar bi kazalo na to, da je tožena stranka tožniku izdala odpoved iz razloga po 2. alinei 1. odst. 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tudi zavzelo stališče, da je odpoved nezakonita tudi iz razloga, ker tožena stranka ni sprejela posebnega pravilnika o ugotavljanju alkoholiziranosti, na pravilnik o delovnih razmerjih pa se je pričela sklicevati šele v sodnem postopku. Tožniku se ne more hkrati očitati, da je opravljal delo v vinjenem stanju in da je odklonil preizkus z alkoskopom iz razloga, ker tožena stranka nima posebej določeno, da se v primeru, če delavec odkloni preizkus, šteje, da je v vinjenem stanju, tožnikova vinjenost pa ni bila ugotovljena, zgolj laične ocene ne morejo zadoščati.

Izredna odpoved bi morala tudi vsebovati natančno navedbo, katero hujšo kršitev opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi je tožnik storil, česar pa izredna odpoved ne vsebuje. Izredna odpoved ne vsebuje oblike tožnikove krivde (naklep ali huda malomarnost), obrazložena tudi ni ugotovitev, da z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, kar tudi po stališču sodišča prve stopnje pomeni nezakonitost izdane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V okviru zatrjevanja absolutnih bistvenih kršitev postopka, pritožba vsebinsko v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da so priče izpovedale, da je imel tožnik zadah po alkoholu, kazal je očitne znake vinjenosti, preizkus alkoholiziranosti pa je dvakrat odklonil. Vinjenost na delovnem mestu vsekakor predstavlja hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nedvomno predstavlja nevarnost tako za delavca, kot ostale delavce in delovni proces, še posebno, če gre za opravljanje službe varovanja. Ob tem je poudariti, da nikakor ni potrebno, da delodajalec posebej sprejme pravilnik, ki bi določal način ugotavljanja alkoholiziranosti in je postopek, v katerem je tožena stranka ugotavljala alkoholiziranost s pričami ustrezen in ni mogoče slediti pravnemu naziranju sodišča prve stopnje, da za ugotovitev alkoholiziranosti laične ocene ne zadoščajo.

V konkretnem primeru tožena stranka ni niti mogla dokazovati morebitne alkoholiziranosti drugače kot z zaslišanjem prič, saj je tožnik kar dvakrat odklonil preizkus z alkoskopom, ki bi nedvomno pokazal ustrezen negativen rezultat vsebnosti alkohola v izdihanem zraku, zlasti še v primeru, ko je tožnik zatrjeval, da ni bil vinjen in je bil le zelo utrujen od prejšnjega dne, ko je doma delal pozno v noč, da bi končali začeta gradbena dela.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim ugovorom tožene stranke, da tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 1.3.2001 v 23. členu jasno določa, da če delavec ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti krši delovno obveznost in je odgovoren v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pravilnikom o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev. Potrebno je poudariti, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izenačena z disciplinskim postopkom po starem Zakonu o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), tako da toženi stranki tudi ni bilo potrebno ugotavljati kvalifikatornih okoliščin (nevarnost za življenje in zdravje, možnost nastanka škode) ter tudi olajševalnih okoliščin, kar ni predvideno po novi delovnopravni zakonodaji.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni obrazložila niti ugotovitve, da z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.4.2003 jasno izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja iz razloga, ker je delavec grobo kršil pogodbeno obveznost, s čemer je delodajalec izpolnil tudi obveznost iz 1. odst. 110. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je tudi glede ugotovitve tožnikovega subjektivnega odnosa do storjene kršitve zavzelo napačno pravno stališče, da bi morala tožena stranka posebej ugotavljati obliko tožnikove krivde in sicer naklep ali hudo malomarnost, zaradi navedenega pa je napačen tudi zaključek, da je iz tega razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Alkoholiziranost predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti in v kolikor je le-ta podan , je nedvomo podana tudi huda malomarnost delavca, ki je po oceni pritožbenega sodišča delodajalcu ni potrebno posebej dokazovati, saj je splošno znano dejstvo, da alkoholiziranost vpliva na kognitivne sposobnosti človeka.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je navedena pravna podlaga 6. alinea 1. odst. 111. člena ZDR, ki opredeljuje sicer t.i. zlorabo bolniškega staleža očitna pisna napaka, kajti tožena stranka je, kot to jasno izhaja iz obrazložitve, tožniku izrekla izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 2. točki 1. odst. 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, tako da bi moralo sodišče prve stopnje o navedeni izredni odpovedi odločati po vsebini. Sodišče prve stopnje bo moralo tako v ponovljenem postopku ugotoviti ali je bil tožnik res vinjen na delu, kdaj in na kakšen način mu je bilo sporočeno, da bo moral naslednjega dne, to je dne 16.4.2003 opravljati delo, saj je imel sicer tožnik za ta dan redno predviden prost dan. Razjasniti bo moralo ali je tožnik morebiti odklonil delo za naslednji dan, v kolikor je bil morda dne 15.4.2003 v času, ko ga je nadrejeni poklical domov že v vinjenem stanju in ta razlog predpostavljenemu izrecno tudi pojasnil, kajti potrebno je upoštevati, da delavec nikakor ne sme opravljati delo v vinjenem stanju, zlasti če gre za delovno mesto kot je to delovno mesto varnostnika, saj s tem lahko povzroči nevarnost zase, ostale delavce in tudi delovni proces. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku po dopolnjenem dokaznem postopku v okviru dokaznih predlogov upoštevajoč določbe 362. člena ZPP o zahtevku ponovno odločiti.