VSM Sklep II Kp 22367/2018

Pritožbi zagovornice obdolženega se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu, pod točko II izreka prvostopne sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I izreka, na podlagi določbe 2. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zoper obdolženega G. B. zaradi storitve kaznivih dejanj grožnje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Pod točko II pa je obdolženega G. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, za kar je obdolžencu izreklo kazen šest mesecev zapora. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je bil obdolženec oproščen plačila stroškov tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroški mladoletnemu oškodovancu postavljene pooblaščenke pa so v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP obremenili proračun. Oškodovanec je bil v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pot pravde.

2Zoper obsodilni del prvostopne sodbe se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz razlogov:

- po 1. točki 370. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka,

- po določbi drugega odstavka 371. člena ZKP zaradi drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so ali bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, in sicer:

pravice do enakopravnosti strank in pravice do obrambe po določbi prvega in drugega odstavka 5. člena, prvega ter drugega odstavka 16. člena, prvega in drugega odstavka 17. člena, 248. člena in 258. člena in 2. ter 6. točke prvega odstavka 269. člena in 355. člena ZKP, in sicer da sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, da enako pazljivo preizkusi in ugotovi tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor dejstva, ki so mu v korist, da se pribavi mnenje izvedenca v primerih, ko gre za strokovna vprašanja,

- pravice do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist po določbi 17. in 320. člena ZKP in kršitev pravic iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) ter kršitev z ustavo zajamčenih pravic obtoženca, in sicer:

- pravice do enakosti pred zakonom - člen 14/II Ustave RS,

- pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem - 22. člen Ustave RS

- pravice do nepristranskega sojenja - 23. člen Ustave RS

- pravice do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave R Slovenije,

- pravice do pravnih jamstev v kazenskem postopku 29. člen Ustave R Slovenije;

podrejeno

- po 3. točki 370. člena v zvezi s I. in II. odstavkom 373. člena ZKP zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

3V pritožbi je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izda zavrnilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. Ker je zagovornica predlagala tudi, da se njo in obdolženca vabi na sejo pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče o seji obvestilo vse procesne udeležence. Na pritožbeno sejo je pristopil višji državni tožilec Z. K., namesto obdolženčeve zagovornice je pristopil njen substitut odvetnik S. B., obdolženi pa vabilo na sejo ni pravočasno dvignil in se seje tudi ni udeležil, tako da je bila seja pritožbenega senata opravljena v obdolženčevi nenavzočnosti v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena.

5Ni sicer mogoče soglašati z obširnimi pritožbenimi navedbami v smeri, da je prvostopno sodišče zagrešilo kršitev iz 5. točke 371. člena ZKP, ker v obravnavani zadevi ni bila podana obtožba upravičenega tožilca, ker je mati mladoletnega oškodovanca in njegova zakonita zastopnica predlog za pregon tudi glede kaznivega dejanja, ki se nanaša na mladoletnega oškodovanca, v celoti umaknila, zaradi česar bi po oceni zagovornice moralo sodišče tudi v tem delu izdati zavrnilno sodbo.

6Pritožnik pri svojih navedbah namreč povsem spregleda določbo 15.a člena KZ-1, od koder izhaja, da v primerih, ko je kaznivo dejanje iz poglavij zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper spolno nedotakljivost ali drugo kaznivo dejanje z znaki nasilja izvršeno zoper mladoletno osebo, se glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe Kazenskega zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca vselej preganja po uradni dolžnosti. Zato v tej smeri tudi okoliščine kdo konkretno je bil v spornem obdobju skrbnik mladoletnega oškodovanca, s čemer se obširno ukvarja pritožba, za obravnavano zadevo niso odločilnega pomena in zato v pritožbi v tej smeri uveljavljane kršitve niso podane.

7Je pa po oceni pritožbenega sodišča upravičena pritožba v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Soglašati je namreč potrebno s pritožbo, ko navaja, da izpodbijana sodba v pretežni meri temelji na izpovedbi mladoletnega oškodovanca, ki pa je bil v času obravnavanega kaznivega dejanja star 13 let, pri čemer se sodišče do razlik v njegovih izpovedbah ni opredelilo, prav tako pa se tudi ni opredelilo do razlik med vsebino njegovih izpovedb in izpovedbami v postopku zaslišanih prič. Pritožba v tej smeri zato prvostopnemu sodišču utemeljeno očita ne le zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih.

Kot izhaja iz poročila Centra za socialno delo Maribor oziroma iz obvestila CSD o nasilju v družini naslovljenem na Policijsko postajo (list. št. 8) bi naj mladoletni oškodovanec na centru za socialno delo izpovedoval, da mu na obisku 11. 11. 2017 pri mami ni bilo fajn, saj se je obdolženi grdo obnašal. Dal mu je „focn“ in mu pri tem naročil, da ne sme tega nikomur povedati, ker ga bo sicer „skupaj zlamal“. V nadaljevanju je deček navajal še, da ga je obdovženi prijel za vrat. Strokovnima delavkama na CSD pa je v nadaljevanju povedal še, da mu je obdolženec dal piti alkohol, zaradi česar je bruhal. Dečkova tedanja skrbnica je nekaj dni zatem na center za socialno delo sporočila tudi, da bi naj o obravnavanem dogodku obdolženi s pestjo tudi udaril v predel trtice in ga zmerjal, kar pa deček na CSD ni povedal. Ob dogodku bi naj bila navzoča tudi mamina prijateljica, ki bi naj zaradi obdolženčevega ravnanja celo poklicala policijo. Zaslišan pri preiskovalni sodnici je mladoletni oškodovanec (list. št. 71) povedal, da mu je obdolženec dal klofuto, potem ko je odšel v jedilnico in se ulegel na kavč, pa bi ga naj obdolženec prijel za vrat in ga dušil, s členki pesti pa bi ga naj tudi boksnil v hrbet, da je imel modrico. V jedilnici bi naj bili tedaj navzoči tudi njegova mati in njena prijateljica. O tem, da bi poklicala policijo ni izpovedoval, v postopku zaslišani priči, ki bi naj bili navzoči pa sta zanikali, da bi videli davljenje mladoletnega oškodovanca in udarce s pestjo v hrbet, kot je to pri preiskovalni sodnici opisoval odškodovanec. O tem, da bi naj zaradi ravnanja obdolženca klicala policijo, pa tudi priča ni vedela ničesar. Da bi bila ob dogodku klicana policija pa ne izhaja niti iz podatkov v spisu.

8Glede na navedeno, ko torej izpovedbe mladoletnega oškodovanca o tem, kaj vse se je 11. 11. 2017 dejansko dogajalo ob zanikanju obdolženca, niso potrjene z izpovedbo nobene od navzočih prič, otrokova tedanja skrbnica pa je o dogajanju vedela le iz otrokovega pripovedovanja, pri čemer ne gre spregledati, da je mladoletni deček s posebnimi potrebami in je (mnenje klinične psihologinje) njegova „umska učinkovitost v okvirju izredno nizke inteligentnosti, verjetno na nivoju zmerne motnje v duševnem razvoju“ in deluje na stopnji šestletnega otroka … (vse sklep Okrajnega sodišča v Mariboru III N 609/2019), in ko tudi ni bil razjasnjen nastanek modrice na oškodovančevem hrbtu, pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami obdolženčeve zagovornice, da izpovedba mladoletnega oškodovanca vendarle ni tako prepričljiva, kot to v svoji sodbi navaja prvostopno sodišče. Prvostopno sodišče se namreč do že izpostavljenih razhajanj v dečkovih izpovedbah ni opredelilo in tudi ni pojasnilo kaj je bilo z intervencijo policije, ki bi jo naj po dečkovi izpovedbi poklicala na kraj dogodka priča. Prvostopna sodba v tej smeri tudi nima ustreznih razlogov, pri čemer glede na podatke v spisu sodišče tudi ni raziskalo, ali je bila kritičnega dne policija o obravnavanem dogodku sploh obveščena, kot je to zatrjeval mladoletni oškodovanec. Pa tudi o tem, ali je deček glede na svoje psihično stanje sploh sposoben podajati relevantne izpovedbe prvostopno sodišče ni zavzelo stališča in v tej smeri tudi ni ocenilo izpovedbe tedanje dečkove razredničarke, ki se ji je deček prav tako zaupal in (sicer nekoliko drugače kot na centru za socialno delo in pri preiskovalnem sodniku) opisal dogajanje z obdolžencem, pri čemer je še posebej izpostavila, da je verjela, da se je dečku zgodilo nekaj hudega, saj je bil prestrašen in se je bal, vendar je pri tem izpostavila tudi, da ko deček pripoveduje, pripoveduje različne izseke in ni nujno, da so le-ti časovno povezani. Oškodovanec je namreč, kot je sicer že bilo izpostavljeno, otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju, tako da njegove misli niso strukturirane. Vse navedeno pa so, glede na to, da krivdorek sodbe v pretežni meri temelji prav na izpovedbi mladoletnega oškodovanca, vsekakor odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče je zato, da se odpravijo prav vsi dvomi, ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in izpodbijano sodbo v napadenem delu razveljavilo.

9V ponovljenem sojenju bo prvostopno sodišče odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti, izvedlo bo vse razpoložljive dokaze, pri čemer bo v ponovljenem postopku tudi presodilo, ali vendarle ne bi bilo koristno v postopek pritegniti izvedenca, ki bi podal mnenje o tem, v kakšni meri in če sploh, je mladoletni oškodovanec sposoben pričanja. Prvostopno sodišče pa bo razjasnilo tudi vsa ostala odločilna dejstva, predvsem tudi, ali se obdolženčevo v izreku opisano ravnanje dejansko nanaša le na en sam dogodek, kot je to razbrati iz izreka, skrbno bo presodilo in ocenilo vse dokaze, nakar bo v zadevi ponovno razsodilo. Pritožbeno sodišče pri tem ocenjuje, da ni nobene potrebe, da bi v ponovljenem sojenju v zadevi sodil drug senat, kar v pritožbi predlaga obdolženčeva zagovornica, ki sicer svojega predloga v tem delu niti ni konkretizirala.