VSL sklep I Cpg 282/2000

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da pravno dejanje - sklenitev asignacijskih pogodb tožeče stranke, storjeno v korist tožene stranke, na podlagi katerih je tožena stranka prišla do plačila svoje terjatve v višini 4.865.114,66 SIT, nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke in da sodišče toženi stranki naloži, da je v stečajno maso tožeče stranke dolžna plačati 4.865.114,66 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.3.1998 dalje do plačila. Sodišče je z izpodbijano sodbo tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 109.831,00 SIT.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po določilu 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS 45/94, 39/97, v nadaljevanju ZPPSL) imajo upniki in stečajni upravitelj pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov (oškodovanje stečajnih upnikov), oziroma s katerim bi prišel posamezni upnik v ugodnejši položaj (naklanjanje ugodnosti upnikom), ter če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti, to je oškodovanja upnikov ali naklanjanja ugodnosti upnikom z dolžnikovim pravnim dejanjem v obdobju enega leta pred uvedbo stečajnega postopka, ni ugotavljalo, temveč je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja subjektivnega elementa, katerega po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka ni dokazala.

Po oceni pritožbenega sodišča zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi niso pravilni, ni pa tudi utemeljeno postopanje sodišča, ko ni ugotavljalo objektivnega pogoja, potrebnega za izpodbojnost pravnih dejanj. V obravnavani zadevi je namreč sporen ravno objektivni pogoj izpodbojnosti pravnih dejanj, saj ni ugotovljeno, ali je tožena stranka plačilo od družb S., d.o.o. in P., d.o.o., prejela iz naslova poroštva pri dveh pogodbah o kratkoročnem kreditu v višini 3.000.000,00 SIT z dne 7.10.1997 in 1.000.000,00 SIT z dne 6.10.1997, sklenjenih med tožečo in toženo stranko, kakor to zatrjuje v odgovoru na tožbo tožena stranka, ali pa je bilo plačilo s strani navedenih družb izvedeno na podlagi dvanajstih asignacijskih pogodb manj kot eno leto pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko, kakor to slednja zatrjuje v tožbi. V kolikor je do plačila prišlo na podlagi poroštva, dejanja ni mogoče izpodbijati, ker objektivni pogoj ni izpolnjen. Izpolnitev poroštvene obveznosti toženi stranki namreč ne pomeni zmanjšanja stečajne mase tožeče stranke in s tem oškodovanja stečajnih upnikov, ali pa morebitnega naklanjanja ugodnosti upnikom. Porok namreč svojo poroštveno obveznost izpolni v svojem imenu in za svoj račun, terjatev pa nato od upnika preide nanj, da jo uveljavlja od dolžnika (1003. člen ZOR).

V kolikor pa predstavljajo temelj izpodbijanih dejanj sklenjene asignacijske pogodbe med tožečo stranko kot asignatom, družbama S., d.o.o. in P., d.o.o. kot asignatoma in toženo stranko kot asignatarjem, je v tem primeru, kakor pravilno opozarja pritožba, podana domneva obstoja subjektivnega pogoja iz 4. odstavka 125. člena ZPPSL. Ta namreč določa, da se domneva, da je upnik, v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno, vedel oziroma moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje, v kolikor je prejel izpolnitev svoje terjatve na neobičajen način. To pa prejem plačila na podlagi asignacijske pogodbe nedvomno predstavlja. Prav tako so pritožbene navedbe utemeljene v delu, kjer pritožnik navaja, da je obstoj subjektivnega pogoja v postopku dovolj opredeljeno zatrdil s tem, ko je že v tožbi navedel, da je tožena stranka kot poslovna banka tožeče stranke vedela, da je tožeča stranka v slabem ekonomsko-finančnem stanju in ga tudi dobro poznala in tako zaključki sodišča prve stopnje, kjer zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljuje ravno z neizkazanostjo obstoja subjektivnega elementa, niso pravilni.

Niso utemeljeni niti zaključki sodišča prve stopnje v delu, kjer ugotavlja, da je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti tudi iz razloga, ker tožba ne vsebuje določenih trditev o tem, kdaj je do izpodbijanega dejanja prišlo, in tudi iz razloga neopredeljenosti asignacijskih pogodb. 1. odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99, v nadaljevanju ZPP) določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. V kolikor vložnik nato vloge v roku ne dopolni ali popravi tako, da je sposobna za obravnavanje, pa sodišče skladno z določilom 4. odstavka 108. člena ZPP vlogo zavrže. Neopredeljenost tožbenega zahtevka torej ne more biti podlaga za njegovo zavrnitev.

Ker je pritožbeno sodišče ob obravnavanju pritožbe spoznalo, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je skladno z določilom 355. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo zlasti ugotoviti ali gre v danem primeru za izpolnitev obveznosti toženi stranki s strani družb S., d.o.o. in P., d.o.o., na podlagi poroštva k pogodbama o kratkoročnih kreditih ali pa za izpolnitev obveznosti na podlagi asignacijskih pogodb. Šele potem bo lahko ugotavljalo obstoj objektivnega in subjektivnega pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj.

Skladno z določilom 3. odstavka 165. člena ZPP je sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.