VSL Sklep II Cp 1363/2020

Pritožba A. A. se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo (2. točka), da se A. A. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike X najdlje do 27. 9. 2020.

2Pritožbo zoper ta sklep je vložila pridržana oseba. V ne povsem razumljivi, na roke pisani pritožbi navaja, da se je bivši mož zlagal, da je bila že čisto stabilna, da je bivši mož nasilen, da zlorablja alkohol, da se mu potem zmeša in da je hotel, da njo odpeljejo. Navaja, da ni vedela, kje je sekira, da ima vse spravljeno on, da ga bo tožila.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v celoti ugotovilo vse relevantne okoliščine ter pravilno presodilo, da so pri A. A. podani vsi zakonsko zahtevani pogoji po določbi 39. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr)¹, da se za določen čas prisilno zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom.

5Sodna izvedenka psihiatrične stroke B. B. je pojasnila in dokumentirano obrazložila svojo oceno, da ima ga. A. A. bipolarno afektivno motnjo, ki je trenutno v manični epizodi. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na to strokovno oceno, saj ni nobenega razloga za dvom vanjo. Implicitno obstoj duševne motnje potrjuje tudi pritožba, ko pravi, da „je bila že stabilna“. Ocena pacienta o lastnem stanju pa glede na diagnozo ne more imeti večje teže kot ocena neodvisnega strokovnjaka, ki ga določi sodišče. Kot zgoraj že povedano, pa je sodna izvedenka ocenila, da je bipolarna motnja pri ga. A. A. trenutno v manični fazi. Huda motnja izhaja tudi iz sodnega spisa, saj je sodnica pri pogovoru z ga. A. A. ugotovila, da z njo sploh ni mogoča govorna komunikacija, jokala je in le pisno podala izjavo. Zaradi svojega bolezenskega stanja je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ga. A. A. heteroagresivna, in sicer je bivšega moža napadla s sekiro; je neobvladljiva. Čeprav v pritožbi pritožnica omenja, da bivši mož laže, in da ni vedela, kje je sekira, to niti ni eksplicitno zanikanje očitanega nevarnega, ogrožujočega ravnanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo preko izvedenkinega pogovora s pacientko in preko njene lastne izjave, da je hči verjela bivšemu možu (da ga je napadla s sekiro). Nadalje ni niti izpodbijano, da je do svojega stanja (bolezni in zdravljenja) ga. A. A. popolnoma neuvidevna in nekritična, kar pomeni, da milejši ukrep (npr. možnost prostovoljnega zdravljenja) ni mogoč, saj bi pacientka terapijo takoj opustila, kar se je v preteklosti že večkrat primerilo, to pa bi vodilo do poslabšanja bolezni.

6Po obrazloženem se pokaže, da pritožba ni utemeljena in jo je treba zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP, v zvezi z 42. čl. ZNP-1), saj tudi uradni preizkus sklepa ni pokazal nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

¹ Povzeti so v 3. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato se jih tu ne ponavlja.