VSC Sodba II Kp 55490/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi P. D. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod dodatnim pogojem, da pravni naslednici oškodovane družbe F., d. o. o., B. d. d., K., v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrne škodo v znesku 4.734,67 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila pravna naslednica oškodovane družbe s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 210,14 EUR in plačilo 112,00 EUR sodne takse. Dolžan je povrniti tudi potrebne izdatke oškodovanca.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbi o kazenskih sankciji in stroških kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo.

6Pritožnik v aktualni pritožbi izraža prepričanje, da je bilo razmerje med obdolžencem in oškodovano družbo F. le civilnopravno. Obdolženec predstavnikom oškodovane družbe ni ničesar prikrival, niti ga ni nihče vprašal o njegovem finančnem stanju ter poslovanju družbe I. Osebno poroštvo je dal le zato, ker njegovo podjetje že dolgo ni poslovalo. To pa je tudi sicer stalna praksa pri enoosebnih družbah. Odločitev o odobritvi finančnega leasinga je bila pri oškodovani družbi sprejeta še preden se je kdo iz nje srečal z obdolžencem. Zaposleni pri oškodovani družbi so samovoljno obšli sicer jasna pravila, ki se nanašajo na odobravanje leasinga. Obdolžencu ni mogoče očitati, da je predstavnikom oškodovane družbe karkoli prikrival ali zamolčal. Po mnenju pritožnika bi to storil le, če bi pri sklepanju posla predložil nepopolno ali prirejeno dokumentacijo. Skratka, bistveni poudarek pritožbe je v tem, da obdolžencu ni dokazano ravnanje z goljufivim namenom.

7Kaznivo dejanje goljufije se lahko stori le z direktnim naklepom. Storilčevo dejanje je pri tem posebej motivirano. Goljufiv namen storilca se odraža v okoliščini, da ima namen zase ali drugega pridobiti protipravno premoženjsko korist. Goljufiv namen storilca mora biti podan že ob sklenitvi posla. Ne gre za kaznivo dejanje, če se šele po sklenjenem poslu pri storilcu pojavi namen, da pridobi protipravno premoženjsko korist. Opis predmetnega kaznivega dejanja obdolžencu očita dve izvršitveni obliki in sicer, da je predstavnike oškodovane družbe spravil v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin ter s prikrivanjem dejanskih okoliščin. Lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin naj bi bilo v tem, da je za plačilo leasinga jamčil tudi osebno, obenem pa prikrival dejanske okoliščine, da ne on ne njegova družba sploh ne razpolagata z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo leasinga, da ima sam blokiran transakcijski račun ter da preko njega sploh ne posluje. Kljub takim okoliščinam pa se je zavezal, da bo vrednost leasinga odplačal v 36 obrokih. Takšno obdolženčevo ravnanje je pri predstavnikih oškodovane družbe vzpostavilo zaupanje v poštenost njegovega ravnanja. Z obdolžencem in njegovo družbo so prav zato sklenili predmetno pogodbo o finančnem leasingu in mu izročili vozilo, ki je bilo predmet leasinga. Zaupanje pa je bilo zmotno, saj ne obdolženec ne njegova družba namena plačila leasinga nista imela, kar dodatno potrjuje tudi dejstvo, da ni bil plačan niti en obrok leasinga, vozilo, ki je bilo predmet leasinga pa kljub pozivom ni bilo vrnjeno oškodovani družbi. Zaradi obdolženčevega goljufivega ravnanja je oškodovani družbi nastala škoda, sam pa si je pridobil za 5.260,00 EUR protipravne premoženjske koristi.

8Prikrivanje dejanskih okoliščin pomeni, da storilec ne seznani oškodovanca z dejstvi, s katerimi bi ga glede na okoliščine moral in ga tako pusti v zmoti o obstoju teh dejstev, pri čemer gre za opustitveni izvršitveni način storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. S pritožbenimi izvajanji, da gre v predmetni zadevi zgolj za civilnopravno razmerje, ker obdolženec predstavnikom oškodovane družbe ni ničesar prikrival ali zamolčal ni moč soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, da je pri obdolžencu obstajal goljufiv namen že ob sami sklenitvi posla z oškodovano družbo. Pod točkami 22 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe je analiziralo finančne razmere obdolženca in njegove družbe v času sklenitve predmetnega posla. Zanesljivo je ugotovilo in tudi prepričljivo argumentiralo, da je bilo obdolženčevo prikazovanje zmožnosti plačila obveznosti po pogodbi o leasingu s strani njegove družbe ter njega osebno (osebno poroštvo) lažno, kar dodatno potrjuje dejstvo o tem, da ni bil plačan niti en obrok leasinga. Pod točko 34 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je obdolženec kot direktor družbe I. poznal finančno stanje družbe, že sprejete obveznosti te družbe, pa tudi svoje finančno stanje, ter se ob okoliščini, da to zanj ni bila prva pogodba o finančnem leasingu, zavedal, da lahko zase in za svojo družbo prevzema le pogodbene obveznosti, ki jih bosta on in njegova družba zmožna izpolnjevati. Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, da obdolženec v svojem odnosu do oškodovane družbe ni storil ničesar takšnega, kar bi lahko kazalo na prikrivanje dejanskih okoliščin (pogodba naj bi bila že pripravljena, obdolženec ni izpolnjeval nobenega vprašalnika itd.). Pri sklepanju pogodbe o finančnem leasingu gre za vzpostavljanje takšnega poslovnega razmerja med leasingodajalcem in leasingojemalcem, ki temelji na zaupanju in je prav zaradi tega leasingojemalec pogodbenemu partnerju dolžan pojasniti vse okoliščine, ki so pomembne za sklenitev posla. Ne gre spregledati izpovedbe priče M. L. na glavni obravnavi 19. 12. 2019, da pogodbe z obdolžencem oziroma njegovo družbo ne bi sklenili že zgolj v primeru, če bi vedeli, da je imela stranka tudi druge obveznosti po leasing pogodbah. Pri sklepanju predmetnega posla je na strani obdolženca torej obstajala garantna dolžnost, da sopogodbenika seznani z vsemi za nameravani posel pomembnimi okoliščinami.

9Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi prvega sodišča pod točko 37 obrazložitve, da obdolženčevemu zagovoru o tem, da naj bi mu vozilo odtujil S. V., ne gre verjeti. Ta del zagovora je kot priča ovrgel sam S. V., dejstvo pa je tudi, da obdolženec leasingodajalca ni obvestila o tem, da bo vozilo uporabila druga oseba, posledično ni niti pridobil soglasja za uporabo vozila v tujini niti ni leasingodajalca obvestil o domnevni odtujitvi vozila. Zato ni moč pritrditi niti tistemu delu pritožbe, v katerem pritožnik zatrjuje, da si je obdolženec prizadeval izpolniti prevzete obveznosti, pa je ostal brez vsega zaradi ravnanja S. V.

10Za pritožbeno sodišče je povsem sprejemljiva odločba o kazenski sankciji. Določena kazen osmih mesecev zapora, ob dveletni preizkusni dobi ter naloženemu posebnemu pogoju, je povsem primerno in pravično nadomestilo za obdolžencu dokazano kriminalno ravnanje. Ob posebnem maksimumu treh let zapora za obravnavano kaznivo dejanje in najdaljši preizkusni dobi petih let gre ugotoviti, da sta tako določena kazen kot tudi preizkusna doba odmerjeni bližje spodnji meji. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno ovrednotilo ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije ter odmero kazni. Kot tehtno obteževalno je povsem upravičeno izpostavilo dejstvo, da vozilo, ki je bilo predmet leasinga, oškodovani družbi ni bilo vrnjeno niti ni bilo nikoli najdeno. Izvršilni postopek je navajalo le v zvezi z ugotovljeno neodzivnostjo obdolženca. Res je bil sicer manjši del škode (525,67 EUR) oškodovani družbi povrnjen, a šele s prisilno izvršbo z obdolženčevega osebnega računa 24. 3. 2016. Zato ta okoliščina ne more predstavljati tehtne olajševalne okoliščine.

11Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbene navedbe, da obdolženec glede na finančno stanje ni sposoben povrniti stroškov kazenskega postopka in plačati sodne takse. Slednja je bila odmerjena v minimalnem znesku. Skupni stroški pa znašajo 210,14 EUR, pri čemer gre opozoriti, da se od teh 179,01 EUR nanaša na krivdne stroške vročanja po pooblaščenem vročevalcu, katerih plačila pa obdolženca, skladno določbi šestega odstavka 95. člena v zvezi z določbami 94. člena ZKP, ni možno oprostiti.

12Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.