UPRS Sodba I U 29/2019-10

I. Tožbi se ugodi, sklep Občine Brežice št. 354-0044/2018 z dne 2. 10. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje, do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Občina Brežice (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo vlogo za sofinanciranje malih čistilnih naprav za komunalne odpadne vode. V obrazložitvi navaja, da se je tožnik prijavil na Javni razpis za sofinanciranje malih čistilnih naprav za komunalne odpadne vode (Uradni list RS, št. 35/18, v nadaljevanju Javni razpis). Komisija za vodenje postopka Javnega razpisa, je vlogo pregledala in ocenila ter pri vsebinskem pregledu ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje razpisnih pogojev, in sicer je iz predloženega potrdila o plačilu razvidno, da so stroški dobave in vgradnje nastali 30. 6. 2017, in ne v času med 31. 10. 2017 in 30. 10. 2018, kar je eden izmed pogojev za sofinanciranje.

2Župan Občine Brežice (drugostopenjski organ) je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil in ugotovil, da ni bilo stroškov postopka. V obrazložitvi se med drugim sklicuje na točko „III. 1. B.) 4.“ Javnega razpisa, v kateri je določeno, da se pri malih komunalnih čistilnih napravah in hišnih črpališčih, razen rastlinskih čistilnih naprav, za upravičene stroške štejejo stroški, ki so nastali v času od 31. 10. 2017 do 30. 10. 2018 oziroma do porabe sredstev, pri čemer se nastali stroški dokazujejo s kopijami računov. Navaja, da je tožnik v vlogi navedel, da je nabavo in vgradnjo čistilne naprave plačal na podlagi ponudbe dne 30. 6. 2017, po dobavi, montaži in vgradnji čistilne naprave pa je dne 15. 11. 2017 prejel še račun za navedeni znesek. Glede na takšne navedbe pa drugostopenjski organ ugotavlja, da je pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da so tožniku stroški nastali 30. 6. 2017. Kot nepomembno šteje ugotovitev, kdaj je bila čistilna naprava dobavljena, vgrajena ali zgrajena.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Toženki naj naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4Med drugim pritrjuje ugotovitvi toženke, da je bila čistilna naprava plačana po predračunu junija leta 2017, dejansko pa je bila zagnana januarja 2018, zato je upravičen do subvencije. Meni, da je argumentacija toženke, da so mu stroški nastali, ko je plačal znesek po ponudbi, napačna in v nasprotju z razpisnimi pogoji. Poleg tega je izpodbijani sklep tudi arbitraren, s čemer so kršene tožnikove pravice iz 14., 22. in 25. člena Ustave RS. Sklicuje se na točko 4/III Javnega razpisa, v kateri je izrecno določeno, da se upravičene stroške izkazuje s kopijami računov. Toženka tega ni upoštevala. Niti ponudba niti potrdilo o plačilu nista bila razpisni pogoj za določitev oziroma ugotavljanje upravičenih stroškov po Javnem razpisu. Tudi nikjer v razpisnih pogojih ni določeno, da se upravičeni stroški, nabava in vgradnja oziroma izgradnja male komunalne čistilne naprave presojajo po datumu plačila oziroma na podlagi potrdila o plačilu, zato je odločitev toženke povsem samovoljna. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja nobena razumna obrazložitev, zakaj je toženka pri tožniku kot datum upravičenih stroškov štela datum izvršenega plačila. Toženka pa je tudi spregledala, kaj je bistvo oziroma predmet javnega razpisa in sicer nabava in vgradnja malih čistilnih naprav. Poudarja, da je bila čistilna naprava zgrajena januarja 2018, torej v obdobju nastanka upravičenih stroškov, skladno z razpisnimi pogoji, in v zvezi s tem predlaga svoje zaslišanje, predlaga pa tudi zaslišanje direktorja A. d.o.o., ki bo vedel povedati, da je bila čistilna naprava dejansko zagnana oz. vgrajena januarja 2018.

5Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe v tožbi in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da četudi je šlo pri tožniku dne 30. 6. 2017 za avansno plačilo, je dejstvo, da so mu tega dne tudi nastali stroški v zvezi z nabavo in vgradnjo čistilne naprave, ne glede na to kdaj je bil izdan račun. Na presojo pa ne more imeti nobenega vpliva dejstvo, kdaj je bila naprava zagnana. Kljub temu dodaja, da je bila predmetna čistilna naprava dobavljena in vgrajena septembra 2017, torej izven obdobja iz točke 4/III Javnega razpisa.

6Tožba je utemeljena.

7V zadevi je sporna ugotovitev toženke, na kateri izpodbijani sklep temelji, da tožnik ni izpolnil pogoja za sofinanciranje male komunalne čistilne naprave iz 4/III točke Javnega razpisa, in sicer ni izkazal, da so mu stroški dobave in vgradnje čistilne naprave nastali v času od 31. 10. 2017 do 30. 10. 2018.

8Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je tožnik za nakup, montažo in zagon čistilne naprave od izvajalca prejel ponudbo ter da je znesek 3.900,00 EUR dne 30. 6. 2017 plačal, nadalje iz obrazložitve izhaja, da je bil tožniku račun za navedeno blago in storitve izdan 15. 11. 2017, ki ga je tožnik priložil k vlogi.

9Po točki 4/III Javnega razpisa se za upravičene štejejo tisti stroški, ki so nastali v času od 31. 10. 2017 do 30. 10. 2018 oziroma do porabe, in se jih izkazuje s kopijami računov.

10Glede na citirano besedilo Javnega razpisa pa sodišče pritrjuje tožniku, da datuma nastanka stroškov ni mogoče enačiti z datumom, ko je bilo plačilo izvršeno. Da bi se štelo, da stroški nastanejo z datumom njihovega plačila, iz določb Javnega razpisa namreč ne izhaja. Celo nasprotno, citirano besedilo Javnega razpisa bi bilo mogoče razumeti, da je datum nastanka stroškov mogoče enačiti z datumom izdaje računa. Razlogi, ki so za odločitev v tem primeru bistveni, to je, zakaj je toženka za nastanek stroškov štela datum plačila, in ne na primer datuma oprave storitve oz. datuma izdaje računa, iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo, niti jih ni navedel drugostopenjski organ. Izpodbijanega sklepa zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločitve pa tudi ni mogoče odpravljati z navedbami v odgovoru na tožbo.

11Ker je sodišče izpodbijano odločitev moralo odpraviti že zaradi navedene bistvene kršitve pravil postopka, ni presojalo, ali je bila sprejeta odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge utemeljena. Sodišče pa zgolj pripominja, da iz narave stvari same izhaja, da strošek nastane, ko je blago dobavljeno oz. storitev opravljena in je izdan račun, ter da datuma nastanka stroška ni mogoče preprosto enačiti z datumom izvedenega plačila.

12Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem bo moral ugotovljeno kršitev odpraviti in o zadevi ponovno odločiti. Pri tem je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Zato tudi ni izvedlo v tožbi predlaganih dokazov.

14Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).