VSL Sklep I Kp 8815/2010

I. Pritožba zagovornika obsojenega se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo predlog zagovornika obsojenega za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka; predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obsojenčevemu predlogu v celoti ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb obsojenčevega zagovornika ter preučitvi spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje pri izpodbijani odločitvi ni opiralo zgolj na podatek o predkaznovanosti obsojenca v času odločanja o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, temveč je celovito presojalo težo obravnavanega kaznivega dejanja, okoliščine izvršitve in posledice dejstva, da je bil obsojencu rok za izpolnitev posebnega pogoja podaljšan in nato pogojna obsodba zaradi neizpolnitve posebnega pogoja preklicana. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo tudi okoliščino, da obsojeni vse od pravnomočnosti sodbe 16. 11. 2013 ni ničesar plačal in s tem ni izpolnil posebnega pogoja, ki ni bil posledica objektivnih ovir, temveč obsojenčeve nepripravljenosti izpolniti s pravnomočno sodbo naložene mu obveznosti.

6Podatki kazenskega spisa namreč dajejo zanesljivo podlago za ugotovitev, da si obsojenec v obdobju več kot petih let kljub ugotovljenemu slabšemu premoženjskemu stanju in ob občasnem delu na črno kot izhaja iz pritožbenih navedb, ni prizadeval, da bi poravnal vsaj del naloženega zneska, s čimer je izkazal, da je vzrok neizpolnitve zgolj in le v njegovi neodgovornosti, nesprejemanju s pravnomočno sodbo naloženih obveznosti in predvsem dejstva, da prvotno izrečena pogojna obsodba pri obsojencu ni dosegla svojega namena.

7Prvostopenjsko sodišče je v točki 8 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da glede na izrečeno kazen zapora, obsojeni izpolnjuje formalne pogoje za nadomestitev zaporne kazni pa tudi, da njegovo dosedanje ravnanje izkazuje popolnoma nekritičen odnos do storjenih kaznivih dejanj in njihovih posledic, nespoštovanja pravnih norm. Zato je utemeljeno zaključilo, da ni podanih relevantnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki bi upravičevale smotrnost in upravičenost alternativne izvršitve kazni.

8Sodišče prve stopnje je odločilo o predlogu obsojenčevega zagovornika za alternativno prestajanje zaporne kazni, v obrazložitvi pa se je opiralo tudi na poročilo Enote za probacijo, ki ga je prejelo 15. 10. 2019 in iz katerega izhaja, da se obsojeni na razgovor za sodelovanje pri pripravi poročila ni odzval. Podatki s katerimi razpolagajo iz leta 2018, pa so, da ima obsojeni stanovanje v ..., po poklicu je zidar, je razvezan in ima dva otroka.

9Tudi zaradi ugotovljene obsojenčeve neodzivnosti se pritožbeno sodišče strinja, da obsojenčevo obnašanje po izreku sodbe in njeni pravnomočnosti, tekom preizkusne dobe in roka za izpolnitev posebnega pogoja, ki je bil še podaljšan izkazuje, da obsojencu ni mogoče zaupati, da predlaganega načina alternativne izvršitve kazni zapora ne bi zlorabil in zato niso podane okoliščine, ki bi upravičevale alternativen način izvršitve izrečene zaporne kazni.

Vse okoliščine je sodišče prve stopnje ocenilo celovito in ne parcialno, kot je to storil zagovornik s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je tudi samo ocenilo potrebo, da obsojenec izrečeno kazen zapora prestane v zavodu.

10Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s taksno tarifo 74013 Zakona o sodnih taksah).