VSC Sodba Cpg 49/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvotožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke na ugotovitev, da je notarski zapis pogodbe o prodaji in prenosu poslovnega deleža z dne 14. 8. 2013 opr. št. SV 648/2013 sklenjen pri notarki K. F., o prodaji 60 % poslovnega deleža v družbi N. d.o.o., M. ..., ničen (točka I. izreka). Tožencem je naložilo, da so nerazdelno dolžni povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 1.977,33 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2Prvotožena stranka izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje v celoti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razpiše obravnavo ter odloči, da se zoper prvotoženo stranko tožbeni zahtevek zavrne, tožečima strankama pa naloži, da morata solidarno prvi toženi stranki povrniti stroške postopka, vključno s stroški pritožbe. V kolikor bo sodišče druge stopnje ponovno razveljavilo sodbo pa prvotožena stranka zahteva, da se zadeva dodeli drugemu sodniku. V obrazložitve pritožbe navaja, da je v ponovljenem sojenju prvostopno sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo iz enakih razlogov kot prvič in da je pri tem ponovno zagrešilo isto procesno kršitev, ki jo je zagrešilo tudi v predhodnem postopku. Iz obrazložitve višjega sodišča jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ponovno odločilo mimo trditvene podlage. Še enkrat prvotožena stranka poudarja, da stališče sodišča, da lahko odloča o ničnosti mimo trditvene podlage, ni v skladu z zakonom in ustaljeno sodno prakso. Ugoditi tožbenemu zahtevku zato iz tega razloga ni dopustno. Nadalje navaja, da sodišče sicer navaja razloge zakaj naj bi šlo za navidezno prodajno pogodbo, pri tem pa se do ugovorov, ki jih je s tem zvezi navedel prvi toženec sploh ne opredeli. Sodišče nekritično sledi skladnim izpovedbam tožnikov in drugih dveh tožencev, ki jih je le povzelo v alinejah ni pa jih dokazno ovrednotilo. Navaja, da bi moralo sodišče pojasniti razloge zakaj ocenjuje, da so izpolnjene predpostavke za veljavnost pogodbe o zavarovanju bodočega posojila, česar pa ni storilo. Ob pravilni uporabi člena 50 OZ na katerega je napotilo višje sodišče, bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti zakaj šteje, da je izpodbijana pogodba nična in nima učinka in da dejansko prikriva drugo pogodbo, pri čemer bi moralo pojasniti, zakaj so izpolnjeni pogoji za veljavnost te druge pogodbe, česar pa ni storilo. Tudi do pomembnega ugovora, ki ga je navedla prvotožena stranka v zvezi z notarskim zapisom, se sodišče ni opredelilo. Razlogov zakaj je štelo, da je dokazano, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, sodišče ni navedlo in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Prvotožena stranka še vedno vztraja, da gre v primeru te pravde za očitno zlorabo pravic s strani tožnikov in obeh tožencev. Z argumenti, ki jih je v obrazložitvi navedlo sodišče prve stopnje se ne strinja. Meni, da ti argumenti kažejo kvečjemu na to, da sta ostala dva tožnika očitno dobila nekaj na račun tega, da izstopita, se umakneta ven in sta se pustila tožiti ter bila zato neaktivna. Navaja, da sta ključni okoliščini, ki kažeta na zlorabo pravic in zlorabo pravdnega postopka ter vsaj nemoralno delovanje strank, neaktivnost drugo in tretje tožene stranke ter aktivno sodelovanje odvetnika, ki je sestavljal pogodbo, ki naj bi bila nična. Prvotožena stranka vztraja tudi pri tem, da bi sodišče v danem primeru lahko različno odločilo za tožene stranke in bi lahko izdalo zoper drugo in tretje toženo stranko zamudno sodbo, ter ugotovilo, da je pogodba le delno nična. Navaja še, da dokazna ocena sodišča ni bila vestna, skrbna, razumna, dosledna ter analitično sintetična, zato so dejanske ugotovitve in uporaba prava napačne.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku. Ponovno je zaključilo, da je pogodba o prodaji in prenosu poslovnih deležev zaradi nedoločljivosti poslovnih deležev nična ter kot materialnopravno podlago navedlo določbo 35. in 38. člena OZ ter prvega odstavka 481. člena ZGD.¹ Nadalje pa je sodišče zaključilo tudi, da je obravnavana pogodba navidezna pogodba in nima učinka oziroma je nična ter je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tudi iz tega razloga. Sodišče prve stopnje je ocenilo izvedene dokaze in trditve pravdnih strank ter na podlagi teh ugotovilo, da namen strank pogodbe o prodaji in prenosu poslovnega deleža v družbi N. d.o.o. SV 648/2013 na podlagi katere sta tožnika del svojega poslovnega deleža v družbi N. d.o.o. prenesla na tožene stranke, ni bila prodaja in prenos poslovnih deležev ampak sklenitev zavarovanja za bodoče posojilo v višini 70.000,00 EUR, ki ga je nameravala dati družba E. d.o.o. družbi N. d.o.o., do realizacije tega posojila pa med družbeniki nikoli ni prišlo. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da navidezna pogodba o prodaji in prenosu poslovnega deleža v družbi N. d.o.o. z dne 14. 8. 2013 nima učinka oziroma je nična, zato je v celoti ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Glede na to, da družba E. d.o.o. družbi N. d.o.o. ni posodila obljubljenega zneska v zavarovanje katerega je bila sklenjena sporna pogodba, po presoji sodišča prve stopnje tudi ni mogoče obdržati v veljavi prikrite pogodbe, s katero so stranke želele zavarovati bodoče posojilo (drugi odstavek 50. člena OZ)², ker je odpadla podlaga za zavarovanje in je tako tudi prikrita pogodba nična, ker nima podlage (četrti odstavek 39. člena OZ)³.

6Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

7Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša z v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ponovljenim stališčem sodišča prve stopnje, da je brez ustrezne trditvene podlage sodišče smelo odločiti, da je obravnavana pogodba o prodaji in prenosu poslovnih deležev (v nadaljevanju: pogodba) nična že zaradi nedoločljivosti poslovnih deležev kot to izhaja iz sklepa Srg 2016/39929 (v prilogi A 9) na katerega, da se je tožeča stranka sklicevala v vlogi 20. 8. 2018 (v ponovljenem postopku). O tem se je pritožbeno sodišče izreklo že v razveljavitvenih sklepih Cpg 31/2018 in Cpg 200/2018. Stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s svojimi navedbami v vlogi z dne 20. 8. 2018, torej z navedbami podanimi v ponovljenem sojenju, ni bila prekludirana, nima zakonske podlage. Stranke smejo v ponovljenem sojenju navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če trdijo in dokažejo, da jih v dotedanjem postopku niso mogle uveljavljati pravočasno brez svoje krivde (drugi odstavek 362. člena ZPP). V obravnavanem postopku ne gre za tak primer. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko razlaga, da je uporaba pravnega pravila na dejanski stan, ki ga ugotovi sodišče, v domeni sodišča. Prav ima tudi, da ima stranka pravico do izjave v zvezi z uporabljeno pravno podlago sodišča v razveljavljeni sodbi (v ponovljenem postopku), kar ni bilo problematizirano v obravnavanem primeru, temveč da je sodišče ugotovilo dejansko stanje za katerega ni imelo podlage v trditvah pravdnih strank in s tem prekršilo razpravno načelo procesnega prava in odločilo preko trditvene podlage, kar vseskozi v svojih pritožbah utemeljeno uveljavlja tožena stranka in iz tega razloga izpodbijana sodba sodišča prve stopnje res ne bi bila pravilna.

8Vendar pa je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilo tudi na drugi podlagi, na podlagi pravočasno podanih trditev pravdnih strank in zanje predlaganih in izvedenih dokazov. Iz dokazne ocene izvedenih dokazov, kot ta izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, in v katere pravilnost pritožbeno sodišče nima razlogov dvomiti, pa je pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen in svojo odločitev obrazložilo z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstev in ne drži pritožbeni očitek, da razlogov zakaj je štelo, da gre za navidezno pogodbo ni podalo.

9Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do ugovorov, ki jih je v zvezi s tem pravočasno podala tožena stranka ni opredelilo, ker je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse za odločitev relevantne navedbe tožene stranke z jasnimi in skladnimi razlogi. Sodišče prve stopnje je iz jasnih in skladnih izpovedb zaslišanega tožnika K. in drugega ter tretjega toženca, ki sta oba izpovedala, da je bila pogodba dejansko mišljena kot zavarovanje za bodoči kredit, ki naj bi ga družba E. d.o.o. posodila družbi N. d.o.o. v znesku 70.000,00 EUR, da do realizacije posojilne pogodbe ni prišlo, drugo in tretje toženec pa sta povedala tudi, da se nimata za družbenika v družbi N. d.o.o., pravilno zaključilo, da namen sklenitve sporne pogodbe ni bila prodaja in prenos poslovnih deležev tožnikov v družbi N. na tožence, temveč sklenitev zavarovalne pogodbe za bodoče posojilo, ki ga je nameravala dati družba E. d.o.o. družbi N. d.o.o., do realizacije katerega pa ni prišlo.

Ker so vsi zaslišani, razen pritožnika, skladno izpovedali, da je bila pogodba mišljena zgolj kot zavarovanje, kot neke vrste poroštvo, in ne kot prodaja poslovnih deležev, prvotožena stranka te ugotovitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami o fiduciji in o tem kaj naj bi ta pogodba vsebovala, da bi bila popolna.

10Tudi niso utemeljeni očitki sodišču prve stopnje, da se to ni opredelilo do ugovornih navedb tožene stranke v zvezi z notarskim zapisom pogodbe. Sodišče prve stopnje je v točki 20 obrazložitve pojasnilo, da okoliščina, da je bila pogodba v notarskem zapisu, ni ovira za presojo, da je pogodba navidezna, kljub vsem opozorilom in klavzulam, ki jih vsebuje. Pojasnilo je, da je dokazno pravilo o resničnosti izpodbojno in je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ter se pri tem sklicevalo na določbo prvega in četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZN, ki daje notarskemu zapisu značaj javne listine. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so imele pogodbene stranke pravo voljo skleniti pogodbo o zavarovanju in ne prodajno pogodbo, da je torej šlo za navidezno pogodbo, se izkaže, da notarski zapis pogodbe ne dokazuje resničnosti tistega kar se v njem potrjuje oziroma določa.

11Pritožnica nadalje v pritožbi neutemeljeno vztraja, da gre v primeru te pravde za očitno zlorabo pravic s strani tožnikov in preostalih dveh tožencev na škodo pritožnika z namenom, da slednjega izločijo iz družbe N. d.o.o. brez odmene. Kot je ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, izvedeni dokazi teh očitkov prvotožene stranke ne potrjujejo, s čemer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Trditve, da naj bi pogodbo sestavil odvetnik P., ki je tožeči stranki zastopal tudi na prvem in drugem naroku za glavno obravnavo ter da naj bi s tem izpodbijal svoj lastni izdelek, pa prav tako še ne dokazujejo zatrjevane zlorabe. Poleg tega navedeni odvetnik ni bil pooblaščenec tožnikov, temveč je na naroka pristopil zgolj kot substitut pooblaščenega odvetnika.

12Kolikor se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v danem primeru za enotno in nujno sosporništvo na strani toženih strank, in navaja, da bi sodišče v danem primeru lahko različno odločilo za tožene stranke in da bi lahko ugotovilo tudi delno ničnost pogodbe, ker da je možno, da sta drugo in tretje tožena stranka imeli drugačen voljni element kot prvotožena stranka ter da se sodišče prve stopnje do teh trditev prve tožene stranke ni opredelilo, pritožbeno sodišče odgovarja, da se je o tem sodišče prve stopnje že izreklo v svojih predhodnih odločitvah, pritožbeno sodišče pa je pravilnost takšnega stališča sodišča prve stopnje potrdilo (glej sklep Cpg 200/2018), na kar se sklicuje sodišče prve stopnje tudi v izpodbijani sodbi (točka 6 obrazložitve).

13Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi po navedenem niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih postopkovnih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

14Pritožnica nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ 35. člen OZ določa: ″Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločljiv ali nedoločen. Določba 38. člena OZ določa: (1) Predmet obveznosti je določljiv, če vsebuje pogodba podatke s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu naj ga določi. (2) Če tretji noče ali ne more določiti predmeta obveznosti je pogodba nična. ″Določba prvega odstavka 481. člena ZGD-1 določa ″Poslovni deleži se lahko odsvajajo in dedujejo.″
² 50. člen OZ določa: ″(1) Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. (2) Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. (3) Navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi.″
³ 39. člen OZ določa: ″ (1) Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog). (2) Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. (3) Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. (4) Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.″