UPRS Sodba IV U 144/2017-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za infrastrukturo, Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo, je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da se družbi A. d.o.o. odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je postavljen v območju državne ceste v ..., odsek ... v km 6,005 levo v smeri stacionaže, v naselju ..., na zemljišču parc. št. 1740 k.o. ... v odmiku 6,3 m od skrajnega roba zunanje prometne površine (pločnika), brez soglasja upravljavca ceste, Direkcije RS za infrastrukturo. V 2. točki izreka je določil rok izvršitve 30 dni od vročitve te odločbe; v 3. točki izreka, da mora zavezanec organ obvestiti o izvršitvi ukrepa iz 1. točke te odločbe in v roku treh dneh po preteku roka iz prejšnje točke te odločbe poročati; v 4. točki, da stroški postopka niso nastali in v 5. točki, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve.

2Odločitev je prvostopenjski organ utemeljil z ugotovitvijo, da je bil 6. 1. 2017, na podlagi 112. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), izveden inšpekcijski nadzor izvajanja predpisanih pogojev za postavljanje objektov in naprav za obveščanje in oglaševanje v območju državnih cest. Ugotovljene so bile izmere in lokacija objekta ter ugotovljeno, da prostor na katerem stoji objekt, predstavlja varovalni pas državne ceste, ki pri predmetni cesti znaša 15 m, merjeno od cestnega sveta.

3Prvostopenjski organ je proučil soglasje Mestne občine ... z dne 21. 6. 2010, ki je bilo izdano na podlagi 36. člena Odloka o ureditvi prometa v Mestni občini Celje in 36. člena Odloka o občinskih cestah. To soglasje ne ureja pogojev za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje ob državni cesti, po takrat veljavnem 68. členu Zakonu o javnih cestah. Drugo soglasje Mestne občine ... z dne 30. 6. 2011, pa je bilo izdano za postavitev dveh panojev na parc. št. 1740 k.o. ..., na podlagi 68. člena Zakona o javnih cestah, vendar ne gre za soglasje za postavitev objekta, ki je predmet inšpekcijskega nadzora, kar je bilo preverjeno pri soglasodajalcu, Mestni občini ..., na podlagi dokumentov, vezanih na vlogo za izdajo soglasja. Inšpektorica v postopku ni preverjala izdaje soglasja po določbi 47. člena Zakona o javnih cestah (sodba Upravnega sodišča RS IV U 125/2012-9 z dne 4. 2. 2014), temveč je le preverila izdajo soglasja za postavitev objektov v varovalnem pasu državne ceste, po veljavnih predpisih v času postavitve objektov.

4Obveščanje in oglaševanje ob državni cesti je natančneje opredeljeno v 78. členu v ZCes-1, ukrep pa temelji na določbi 6. točke prvega odstavka 118. člena zakona, ki določa, da inšpektorica za ceste odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja, ali v nasprotju s pogoji izdanega soglasja, ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

5Drugostopenjski organ Ministrstvo za infrastrukturo je pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjski akt zavrnilo in ugotovilo, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

6Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7Tožbo utemeljuje z ugotovitvijo, da je svojemu odgovoru pred izdajo odločbe prvostopenjskemu organu priložila obe soglasji Mestne občine ... z dne 21. 6. 2010 in z dne 30. 6. 2011, ki se nanašata na parc. št. 1740 k.o. ..., kljub temu pa je bila izdana izpodbijana odločba. Tožeča stranka navaja, da obstaja velika verjetnost, da Inšpektorat RS za infrastrukturo ni razpolagal z vsemi soglasji, tožeča stranka pa ni prejela odgovorov Mestne občine ..., zato se o njih ni mogla izreči. Glede soglasij Mestne občine ... z dne 21. 6. 2010 ter 30. 6. 2011 dodaja, da je naziranje tožene stranke glede neveljavnosti soglasja z dne 30. 6. 2011 napačno. Večino v soglasju navedenih parcel se namreč nahaja ob državnih cestah, iz česar izhaja, da je Mestna občina ... soglasje z dne 30. 6. 2011, tako kot soglasje z dne 21. 6. 2010, izdala tudi za državne ceste. Parcele, ki so na soglasju z dne 30. 6. 2011 se namreč nahajajo ob državnih cestah. Tožeča stranka je že v pritožbenem postopku pojasnila, da je prvostopenjski organ v preambuli izpodbijane odločbe navedel, da izdaja odločbo na podlagi 112. člena ZCes-1, a je nato odločal tudi na podlagi ZCJ. Že iz tega razloga se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, vendar je drugostopenjski organ naredil še korak dlje in utemeljeval odločitev prvostopenjskega organa s predpisi, na katera se prvostopenjska odločba sploh ni nanašala.

8Kot neutemeljeno tožeča stranka šteje stališče drugostopenjskega organa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje in oglaševanje, skladno s 56. členom Pravilnika o projektiranju cest (v nadaljevanju Pravilnik), dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 m pred oziroma 50 m za kanaliziranim križiščem. Pravilnik, na katerega se sklicuje drugostopenjski organ, je prenehal veljati 1. 4. 2011, z veljavnostjo ZCes-1 (125. člen ZCes-1). Iz določb 78. člena ZCes-1 izhaja, da postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje znotraj naselij ni omejeno, vendar pa morajo biti izpolnjene določene predpostavke. S tem, ko Pravilnik v 56. členu določa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 m pred oziroma 50 m za kanaliziranim križiščem, neutemeljeno oži določbe ZCes-1, česar pa kot podzakonski akt ne sme in ne more.

9Dodaja tudi, da je drugostopenjski organ v zadevi, št. 3717-95/2012/2-00611138 odločal drugače. ZJC, ki naj bi bil podlaga Pravilniku, dejansko sploh ni dajal zakonske podlage za izdajo podzakonskega predpisa za urejanje področja obveščanja in oglaševanja ob državnih - javnih cestah, kar pomeni, da se tega področja s Pravilnikom ne da urediti.

10Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je pojasnila, da so vse navedli že v izpodbijanih odločbah, zato posebnega odgovora na tožbo ne bodo podajali.

K točki I izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, glede tožbenih navedb pa dodaja:

13Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje, ki je postavljen v območju državne ceste v ..., odsek ... v km 6,005 levo v smeri stacionaže, v naselju ..., na zemljišču parc. št. 1740 k.o. ... v odmiku 6,3 m od skrajnega roba zunanje prometne površine (pločnika), brez soglasja upravljavca ceste, Direkcije RS za infrastrukturo.

14Sodišče kot bistveno za odločitev v obravnavani zadevi šteje ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da je sporni objekt za obveščanje in oglaševanje postavljen v območju varovalnega pasu državne ceste, kar pomeni, da je bil dolžan prvostopenjski organ upoštevati določbe ZCes-1, ki se nanašajo na obveščanje in oglaševanje ob državni cesti.

15Obveščanje in oglaševanje ob državni cesti ureja določba 78. člena ZCes-1, ki v tretjem odstavku določa, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. V petem odstavku tega člena pa je določeno, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije.

16Sporni objekti so bili postavljeni pred uveljavitvijo ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011. Pred tem je pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah urejal ZJC, in sicer v 68. členu. Inšpekcijski organ je tudi po mnenju sodišča pravilno postopal po določbah sedaj veljavnega ZCes-1, ker je z dnem uveljavitve ZCes-1 ZJC prenehal veljati. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo.

17V obravnavani zadevi sodišče na podlagi listin priloženega upravnega spisa ugotavlja, da predpisano soglasje za sporni objekt ni bilo izdano. Gre namreč za lokacijo postavitve, ki zahteva pridobitev soglasja direkcije (peti odstavek 78. člena ZCes-1) in ga soglasje Mestne občine ..., ne iz leta 2010, ne iz leta 2011, ne bi moglo nadomestiti. Iz navedenega razloga sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na zatrjevanje tožeče stranke, da je sporni objekt postavljen s soglasjem Mestne občine ...

18Sodišče nadalje ugotavlja, da je bila tožeči stranki v postopku dana možnost, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s čimer je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP. Upravna organa sta svojo odločitev ustrezno obrazložila in utemeljila v delih, ki so bistveni za izrek predmetnega ukrepa. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve, kar velja tudi za pritožbeni organ, ki se je ustrezno opredelil do navedb tožeče stranke v pritožbi.

19Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

20Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.