VSL sodba in sklep II Cp 2842/2005

Pritožba tožene stranke se v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka sodbe, zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V ostalem delu se pritožbi ugodi in se:
1. V točki 2 in 3 izreka sodba tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:
"Toženi stranki sta dolžni dovoliti, da se pri preostanku parcele 992/1 k.o. P. po geometrski odmeri iz točke 1. te sodbe vknjiži lastninska pravica za tožečo stranko R. J. do 30/100, za kar sta dolžni tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino v 15-ih dneh, sicer bo tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba.
Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki R. J. izstaviti z.k. listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah:parc. št. 54 pašnik 3.k.r. 349 m2, parc. št. 241/35 gozd 4.k.r. 3960 m2, parc. št. 241/38 gozd 4.k.r. 3582 m2, parc. št. 241/49 gozd 4.k.r. 4312 m2, parc. št. 283 travnik 4.k.r. 2525 m2, parc. št. 284 njiva 5.k.r. 9959 m2, parc. št. 290
njiva 5.k.r. 7477 m2, parc. št. 344 gozd 2.k.r. 15710 m2, parc. št. 372 travnik 4.k.r. 1881 m2, parc. št. 425 njiva 4.k.r. 985 m2, parc. št. 426 njiva 4.k.r. 1712 m2, parc. št. 428 njiva 4.k.r. 536 m2, parc. št. 489 njiva 5.k.r. 2208 m2, parc. št. 503 gozd 3.k.r. 2417 m2, parc. št. 514/23 gozd 4.k.r. 1140 m2, parc. št. 514/5 gozd 1568 m2, parc. št. 515/6 gozd 4.k.r. 3474 m2, parc.
št. 515/32 gozd 4.k.r. 2352 m2, parc. št. 584 sadovnjak 4.k.r. 561 m2, parc. št. 585 sadovnjak 3.k.r. 3352 m2, parc. št. 589 pašnik 2.k.r. 773 m2, parc. št. 595 pašnik 4.k.r. 1298 m2, parc. št. 759 gozd 3.k.r. 2586 m2 in parc. št. 29 stavbišče v izmeri 346 m2, vknjižila lastninska pravica za tožečo stranko R.J. do 15/100 v 15-ih dneh, sicer bo tako listino nadomestila ta
pravnomočna sodba."

2. Sodba v točki 4 in 5 razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje s 1. točko izreka ugotovilo, da sta tožnika solastnika vsak do 1/2 nepremičnine, parc. št. 990/1 in 489 ter dela parc. št. 992/1, vse k.o. P. in toženkama naložilo, da sta dolžni dopustiti odmero zemljišča in po odmeri izstaviti listino, na podlagi katere bosta tožnika lahko svojo lastninsko pravico vknjižila v zemljiško knjigo. V 2. in 3. točki izreka je tožnici J. R. prisodilo ustrezni dedni delež na zemljiščih, ki so bila predmet dedovanja po njenem pokojnem očetu, v točki 4 izreka je ugotovilo, da darilna pogodba z dne 22.4.1998, sklenjena med toženkama, nima učinka do tožnice J. R. v obsegu, ki je potreben za pokritje njene terjatve v točki 3 izreka sodbe ter odločilo o pravdnih stroških postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo toženki iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odst. 338. člena ZPP, v kateri predlagata, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je:

- predlagane priče V. Š., J. M., zakonca P. in K. N. bi vedele povedati, da sta bila njiva in del spornega vinograda dana tožnikoma zgolj v uporabo, ne pa podarjena. Zakaj sodišče ni zaslišalo K. N., ni povedalo. Razlog, da ni zaslišalo V. Š. in J. M., ker nista bila navzoča ob dogovorih, ne drži, ker je sodišče zaslišalo kar pet prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, od katerih nobena ni bila navzoča pri razgovorih. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila trditve tožeče stranke, da so ji bila sporna zemljišča podarjena;

- iz razlogov sodbe ni razvidno, zakaj sta toženi stranki na svoje stroške dolžni dovoliti geometrsko odmero;

- tožnica se je v zapuščinskem postopku odpovedala izplačilu denarne vrednosti nujnega dednega deleža, zaradi tega ni upravičena do dopolnitve dednega deleža po določilu 19. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev;

- prvotožnica je, če je upravičena, upravičena do doplačila dednega deleža v denarju. Gre za obligacijski zahtevek. Tožena stranka uveljavlja zastaranje terjatve, o čemer se sodišče prve stopnje ni izreklo;

- tožnica je, ker se je odpovedala izplačilu nujnega dednega deleža, upravičena le do doplačila dednega deleža;

- razlogov, zakaj se ne verjame izpovedi prvotoženke, ni;

- če bi starša imela namen vinograd podariti, bi opravila vsaj parcelacijo;

- ni razčiščeno, ali je bila kmetija v času ko naj bi prišlo do sklenitve darilne pogodbe, zaščitena;

- pokojni oče je bil izključni lastnik le parc. št. 992/1 in 272 k.o. P.;

- izračun dednega deleža prvotožnice ni napravljen skladno z določilom 28. člena Zakona o dedovanju;

- uspeh toženih strank ni relativno majhen, zato sta tožnika upravičena le do sorazmerne povrnitve pravdnih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

O darilni pogodbi:

Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da sta tožnika uspela dokazati obstoj ustnih darilnih pogodb, na podlagi katerih sta pridobila lastninsko pravico na njivi parc. št. 489 in na vinogradu parc. št. 489 in del parc. št. 992/1 (9 vrst), vse k.o. P.. Pri tem je sodišče sledilo, da sta starša tožnice tožnikoma istočasno z darilom gradbene parcele podarila tudi njivo parc. št. 489, ki se drži podarjene gradbene parcele, del vinograda pa iz razloga, ker sta ga tožnika imela namen kupiti. Pri tem ni sledilo izpovedi toženke T. Š., da je šlo le za dogovor o začasni uporabi. Svojo dokazno oceno je sodišče prve stopnje podkrepilo z navedbo, da tožnika vinograda ne bi kultivirala in v njem začela graditi zidanico, če bi ga dobila le v začasno uporabo. Če bi držala trditev, da sta tožnika prišla v hud spor s pokojnim Š., jima slednji uživanja spornih zemljišč sigurno ne bi več dopuščal. Sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno opira tudi na izpoved prič, ki so potrdile, da sta tožnika sporno zemljišče uživala nemoteno in da sta se obnašala kot lastnika. Ni pa sledilo izpovedi toženke M. M. in sicer iz razloga, ker je bila v času dogovora o daritvi stara 13 let in ker je zainteresirana za izid pravde. Darilna pogodba je bila realizirana in je s tem odpadla posledica manjkajoče obličnosti (73. člen ZOR), ker pa kmetija ni več zaščitena, je odpadla tudi omejitev prometa s kmetijskim zemljiščem (darilna pogodba je konvalidirala). Zaslišanje priče J. M. in V. Š. je zavrnilo, ker bi lahko povedala samo to, kar sta posredno izvedela od ene ali druge stranke.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno, ker ni razlogov, da bi vanjo podvomilo. Predvsem je sodišče prve stopnje oceno izpovedi strank podkrepilo z logično oceno, da tožnika ne bi vlagala v obnovo vinograda in v izgradnjo zidanice, če jima le-ta ne bi bil podarjen. Ob tem sodišče ni zagrešilo očitane kršitve postopka, ker ni izvedlo dokaz z zaslišanjem prič V.Š., J. M. in K. N.. Sodišče lahko zavrne dokaze, če izvedba le-teh ni potrebna, ker je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo s temi dokazi, že dokazano.

Da je šlo za darilno pogodbo, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi ocen izpovedi pravdnih strank. Pri tem je povedalo zakaj verjame izpovedi tožnikov, ne pa izpovedi toženih strank. Za ugotovitev tega dejstva dodatno zaslišanje prič ni bilo potrebno in je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zaslišanje prič V. Š., J. M. in K. N.. Na podlagi zaslišanja prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj to, da sta tožnika sporno zemljišče imela v posesti in da sta ga uživala kot lastnika, ne pa vsebine dogovora, o obstoju katerega so lahko izpovedale le stranke postopka, ki so bile navzoče ob njegovem sklepanju.

Ker sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejstva, da sta tožnika z ustno darilno pogodbo pridobila zemljišči parc. št. 990/1, 489 in del parc. št. 992/1, vse k.o. P., da se je ta pogodba v naravi realizirala (darilna pogodba je realni kontrakt), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnika lastnika zemljišč, ki sta jih na tak način pridobila. Pritožbo je bilo zato v tem delu zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka.

Odmera zemljišča je potrebna, da se bo lahko sodba realizirala. Bolj prav bi bilo, da bi se odmera opravila že v tem postopku, in bi s tem odpadle morebitne težave, ki se znajo pojaviti pri sami odmeri. Iz povedanega sledi, da je stroške odmere obravnavati kot stroške, ki so oziroma bodo nastali zaradi pravde in so zato pravdni stroški. Tožena stranka jih je dolžna kriti, ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela (1. odst. 154. člena ZPP).

O zahtevku za doplačilo dednega deleža:

V danem primeru je uporabiti Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), Ur. l. SRS, št. 26/73, ki je veljal v času dedovanja po pokojnem Š. S. (26.8.1994), ZDKZZKG. V 19. členu ZDKZZKG je določeno, da če dedič prostovoljno odtuji podedovano kmetijo ali njen znaten del v desetih letih po tem ko je kmetijo prevzel ter ne pridobi drugega kmetijskega zemljišča najkasneje v enem letu od odtujitve podedovane kmetije ali njenega znatnega dela, mora sodedičem na njihovo zahtevo doplačati razliko, tako da niso prikrajšani glede dednih deležev, ki bi jih dobili po splošnih predpisih o dedovanju.

Iz citiranega določila sledi, da je sodedič upravičen do denarnega doplačila dednega deleža. Pritožba tako utemeljeno izpodbija prisojo doplačila v obliki solastniškega deleža. Iz navedenega razloga je bilo sodbo v točki 2 in 3 izreka spremeniti tako, da se postavljeni tožbeni zahtevek zavrne.

Točko 4 izreka sodbe je bilo razveljaviti, ker ni bila postavljena v kontekstu, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Tožbeni zahtevek v tem delu je postavljen in ga je obravnavati v okviru določil Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ureja izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

Posledica delne razveljavitve je tudi razveljavitev odločitev o pravdnih stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba pravilno navaja, da je tožničin zahtevek na doplačilo dednega deleža denarni zahtevek, za katerega velja splošni zastaralni rok pet let. Zastaralni rok je pričel teči 22.4.1999, to je eno leto po sklenitvi darilne pogodbe z dne 22.4.1998, ker je darovalka T. Š. imela še eno leto po odsvojitvi čas, da pridobi drugo kmetijo. Tožba na doplačilo dednega deleža je bila vložena 9.5.2000, torej v okviru zastaralnega roka. Ugovor zastaranja zato ni utemeljen.

Tožnica je na zapuščinski obravnavi 26.8.1994 izjavila, da ne zahteva nujnega deleža. Vprašanje je, kako to njeno dedno izjavo v tem postopku upoštevati. V 9. členu ZDKZZKG je določeno, da se splošni predpisi o dedovanju uporabljajo tudi pri dedovanju kmetijskih zemljišč oziroma kmetij, če v ZDKZZKG ni drugače določeno. V določilu 19. člena ZDKZZKG ni jasnega odgovora, ali naj se tožničina dedna izjava upošteva ali ne, iz smisla določila pa bi izhajalo, da se tožničina dedna izjava dana v zapuščinskem postopku ne upošteva in da je zato upravičena do doplačila do celotnega dednega deleža.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo napraviti izračun dednega deleža tožnice po določilu 28. člena Zakona o dedovanju in nato odločiti o višini denarnega doplačila tožničinega dednega deleža.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).