UPRS Sodba I U 565/2019-9

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42110-812/2018-1-07-CS z dne 19. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku za davčno leto 2018 odmeril akontacijo dohodnine v znesku 366,89 EUR mesečno, ki je poračunana s priznanim odbitkom v tujini plačanega davka, zato se tožniku ne nalaga nobenega doplačila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je tožnik za predmetno fiskalno leto na podlagi 45. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) vložil napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi delovnega razmerja pri osebi, ki ni plačnik davka, saj gre za delodajalca iz tujine (A. iz Avstrije). Pri tem je tožnik v napovedi navedel med olajšavami za zmanjšanje osnove za akontacijo dohodnine tudi stroške v zvezi z delom v tujini, in sicer stroške prehrane med delom ter prevoza na delo in z dela v višini 760,40 EUR. Del tega se ni priznal, tj. znesek 223,20 EUR, in se ni odštel od napovedanega dohodka, temveč se tožniku prizna povračilo stroškov poti le za 44 km razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela, ne pa za 75 km, ki jih je uveljavljal, v davčno osnovo pa se vštevajo tudi dnevnice, ki jih je tožnik prejel v delu izplačila nad višino, določeno po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba).

2Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Navaja, da ni sporno, (i) da je tožnik rezident v Republiki Sloveniji, (ii) da je zaposlen pri tujem delodajalcu v Avstriji in je tako upravičen do zmanjšanja davčne osnove dohodka iz plače za stroške, predvidene v 45. členu ZDoh-2, ki se priznajo pod pogoji in v višini, kot to določa Uredba (0,18 EUR za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela), ter (iii) da je tožnikovo običajno prebivališče ..., in da delo opravlja na naslovu ..., Avstrija. Sporno pa je, koliko znaša razdalja med tema dvema krajema: iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila ta razdalja ugotovljena na podlagi Google Zemljevidi, po tožnikovem prepričanju ta razdalja na Google Zemljevidi znaša 75 km. Drugostopenjski davčni organ je razdaljo še enkrat preveril na Google Zemljevidi in ugotovil, da je bila pri odmeri dohodnine (op. sodišča: pravilno akontacije dohodnine) pravilno upoštevana kot najkrajša razdalja 44 km, zato je treba dani pritožbeni ugovor smatrati za neutemeljenega. Tako je bila pravilno upoštevana višina stroškov v zvezi z delom v tujini v znesku le 537,20 EUR, saj je bila pravilno upoštevana najkrajša razdalja med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela, tj. 44 km, za dneve prisotnosti na delovnem mestu.

3Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in jo izpodbija v delu priznanja stroškov, ki jih ima tožnik s prihodom in odhodom na delo in z dela, saj v tem delu dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, izpodbijane odločbe pa se tozadevno tudi ne da preizkusiti. Tožnik je oddal napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja in pokojnine za rezidente in v njej navedel, da bo imel 760,40 EUR mesečnih stroškov (prevoz na delo in stroški prehrane). Na poziv toženke je naknadno po elektronski pošti podal še specifikacijo stroškov z natančnim opisom najkrajše običajne cestne povezave, tj. ..., kar znaša 75 km v eno smer. V izpodbijani odločbi toženka tega ni upoštevala, temveč je upoštevala le 44 km v eno smer, pri čemer pa ni pojasnjeno, na podlagi česa je določena takšna običajna najkrajša pot. Zato je izpodbijana odločba v tem delu nezakonita, saj se je ne da preizkusiti. Drugostopenjski organ v svoji odločbi navaja, da naj bi se tožnik skliceval na Google Zemljevidi, vendar se tožnik nikdar ni skliceval na to, ampak je pot na delo natančno premeril z avtomobilskim števcem prevoženih kilometrov, in to večkrat, zato je prepričan v pravilnost napovedane razdalje. Tudi prvostopenjski davčni organ se v izpodbijani odločbi ne sklicuje na Google Zemljevidi, zato je obrazložitev drugostopenjskega organa še toliko bolj nenavadna. Ugotovitve samega drugostopenjskega organa o merodajnosti 44 km dolge poti pa tožnik tudi ne mora efektivno izpodbijati, saj tudi drugostopenjski organ ni navedel, kje naj bi ta pot sploh potekala, zato je tožniku kršena pravico do pravnega varstva in je tudi zavrnitev njegove pritožbe neutemeljena in nezakonita. Tožnik še doda, da je pri istem delodajalcu zaposlen od leta 2012. Vsako leto je uveljavljal stroške prevoza na delo in z dela za isto relacijo in priznani so bili stroški za razdaljo 150 km za vsak dan, ki ga je preživel na delu. Ni mu znano, da bi se v letu 2018 vzpostavila kakšna nova cestna povezava, ki bi vplivala na spremembo odločitve toženke. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh davčnih organov, sodišču pa predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

5Tožba je utemeljena.

6V osmem odstavku 3. člena Uredbe je določeno, da se delavcu, ki dosega dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, prizna strošek prevoza na delo in z dela do višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela. Za določanje oddaljenosti v skladu s 3. členom Uredbe se upoštevajo najkrajše običajne cestne povezave (šesti odstavek 3. člena Uredbe).

7Prvostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi ni pojasnil, katera je „najkrajša običajna cestna povezava“, tj. zakaj je upošteval razdaljo 44 km v eno smer in ne razdalje 75 km, ki jo je tožnik navedel v svoji napovedi. Navedba drugostopenjskega davčnega organa, da naj bi iz izpodbijane odločbe izhajalo, da je ta razdalja ugotovljena na podlagi Google Zemljevidi, ne drži, kot to pravilno v tožbi izpostavlja tožnik. Tudi dopolnitev obrazložitve v tej zvezi, ki jo je podal sam drugostopenjski organ, namreč da je sam razdaljo še enkrat preveril v Google Zemljevidi in ugotavlja, da je bila pri odmeri pravilno upoštevana najkrajša razdalja 44 km, pa po mnenju sodišča ne zadostuje, kot na to pravilno opozarja tožnik v tožbi. Niti iz izpodbijane odločbe niti iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega davčnega organa namreč ni mogoče razbrati, kje naj bi najkrajša običajna cestna povezava v dolžini 44 km dejansko potekala, in zakaj ni najkrajša razdalja, ki jo je z napovedjo in pojasnili uveljavljal tožnik.

8Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so bila kršena pravila postopka, saj ni podane obrazložitve glede tega, kaj je v konkretnem primeru najkrajša običajna cestna povezava po 3. členu Uredbe, zato izpodbijane odločbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. V ponovnem postopku bo morala toženka svojo odločitev ustrezno utemeljiti.

9Tožnik povračila stroškov upravnega spora ni zahteval.

10Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.