VSK Sodba II Kp 14302/2019

I. Pritožba obdolženega A.D. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženega A.D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen šest mesecev zapora. Odločilo je, da je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan odškodovanemu F.S. plačati premoženjsko- pravni zahtevek v znesku 800,00 EUR, obdolžencu pa je po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, vključno s sodno takso, katero je določilo v višini 120,00 EUR.

2Zoper sodbo se smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obdolženec sam. V pritožbi ponavlja svoj zagovor, češ da od oškodovanca ni prejel nobenega denarja, temveč je znesek 800,00 EUR predstavljal stroške v zvezi z najemom kredita, katerega je oškodovancu pomagal pridobiti. Prosi, da sodišče druge stopnje ugodno reši njegovo pritožbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Okoliščine le-tega je namreč celovito in zanesljivo ugotovilo, sprejete zaključke pa tako prepričljivo obrazložilo, da k temu, kar je bilo rečeno v izpodbijani sodbi, ni moč ničesar novega dodati. Obdolženec namreč dokaznih zaključkov sodišča v pritožbi niti ne izpodbija, temveč ponavlja svoj zagovor, v katerem opisuje, kako je prišlo do stika z oškodovancem, kateremu je uredil testno vožnjo, nato pa tudi pomagal urediti kredit, glede katerega pa sam ni dobil nobenega zneska. Tak zagovor obdolženca je namreč sodišče prve stopnje v sodbi dokazno ocenilo in tudi prepričljivo navedlo, da ga ne sprejema spričo skladnih izpovedb oškodovanega F.S. in priče J.D., ki je bil ves čas prisoten ob dogodkih. Ker sta se njuni izpovedbi smiselno ujemali tudi z izpovedbami zaposlenih v poslovalnici Avto Aktiv v Ljubljani, N.B. in K.K., tako ni imelo nobenih pomislekov v verodostojnost izpovedbe oškodovanega F.S., ki je okoliščine glede izročitve 800,00 EUR obdolžencu, opisal povsem drugače kakor slednji. Zato se izpodbijani zaključek, katerega obdolženec, kot že rečeno, argumentirano sploh ne izpodbija, tudi po oceni pritožbenega sodišča izkaže kot povsem pravilen, nasprotna pritožbena izvajanja pa kot neutemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti v smislu 386. člena ZKP tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije. Kot obteževalne okoliščine je povsem utemeljeno štelo obdolženčevo dosedanjo kaznovanost za istovrstna kazniva dejanja in utemeljeno zaključilo, da pri obdolžencu ni podana pozitivna prognoza, zaradi česar tudi ni na mestu izrek sankcije opominjevalne narave. Spričo navedenih okoliščin se tudi po oceni pritožbenega sodišča izrečena mu šestmesečna zaporna kazen izkaže kot povsem primerna, tako teži storjenega kaznivega dejanja kot stopnji obdolženčeve kazenske odgovornosti in izrazitim obteževalnim okoliščinam. Ker pritožba ni utemeljena, preizkus, opravljen po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP pa tudi ni pokazal nobenih nepravilnosti v postopku, je sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo obdolženčevo pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6Glede na to, da obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so nastali v obliko sodne takse. Le-to je sodišče druge stopnje na podlagi Tarifne št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo na znesek 180,00 EUR, upoštevajoč pri tem količnik 1,5 glede na takso, ki je bila obdolžencu določena z izpodbijano sodbo.