VSL Sodba II Cp 411/93

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je ponovno odločalo o tožbenem zahtevku tožnice, da naj ji toženec izstavi za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba lastninske pravice na ime tožeče stranke do ene polovice pri vl. št. 000 k. o. ..., ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Odločilo je (na podlagi ugotovitve, da predstavlja vrstna hiša v Ljubljani, stoječe na parc. št. ..., vl. št. 000 k. o. ..., solastnino tožnice do 1/5 in toženca do 4/5), da je dolžan toženec izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino za vknjižbo njene solastninske pravice v obsegu do nerazdelne 1/5 pri vl. št. 000 k. o. ..., ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

Toženec izpodbija sodbo, s katero je prvo sodišče delno ugodilo zahtevku tožnice ter predlaga višjemu sodišču, da naj jo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Podrejeno predlaga pritožbenemu sodišču, da naj samo spremeni izpodbijano sodbo tako, da bo zahtevek tožnice stroškovno zavrnilo. Toženec uveljavlja pritožbene razloge iz 353. člena ZPP. Napada zlasti dokazno oceno prvega sodišča, oprto le na izpovedbe tožnice, ki jih ni potrdila nobena priča, o skupni gradnji hiše, ker med pravdnima strankama ni bilo nobenega takega dogovora. Ni res, da toženec ni nič dajal za skupnega otroka in tudi tožnici, čeprav je res le občasno prihajal k tožnici. Prvo sodišče je obravnavalo zadevo kot da bi šlo za skupno premoženje pravdnih strank. Tožnica je tudi že psihiatru v zadevi IV K .../88 povedala, da pravdni stranki nista živeli skupaj. Sicer pa je že na podlagi površne ocene prispevkov toženca za gradnjo hiše napačno določen nerazdelni delež tožnice na nepremičnini, ker bi bila upravičena kvečjemu do denarne terjatve. Pravno nevzdržen je izrek sodbe, da trpita pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka, glede na uspeh tožnice v tem sporu.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz razlogov bistvene kršitve določb ZPP, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dogovor je bil, da bosta deleža enaka in čeprav ni bil pismen je bil realiziran v celoti ter bi moralo prvo sodišče v tem smislu oceniti izvedene dokaze. Tožnica je povedala kako je bil po takem dogovoru njen prispevek k gradnji v tem, da je v celoti skrbela za toženca in za skupnega otroka, kar izhaja iz dejstva skupnega življenja pravdnih strank, ki so ga natančno opisale vse priče. Z vprašanjem ali je obstajal tudi dogovor o enakosti deležev pravdnih strank na hiši se prvo sodišče sploh ni ukvarjalo in o tem sodba nima razlogov. Šele v primeru, če dogovora o deležih ni bilo, pridejo v poštev merila za določitev deležev po vloženi vrednosti. Vendar tudi po teh kriterijih napadena odločitev ni pravilna, ker so bili upoštevani le denarni prispevki toženca ne pa tudi po vrednosti enak delovni prispevek tožnice. Zanemarjeno je bilo, da so se krediti začeli odplačevati šele 12 let po vselitvi pravdnih strank v hišo, v času trajanja njune zakonske zveze in iz skupnega premoženja. Sodišču druge stopnje tožnica zato predlaga, da naj izpodbijano sodbo razveljavi v izpodbijanem delu ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje, na podlagi izvedenih dokazov iz razlogov, ki jih je navedlo že prvo sodišče, nima pomislekov, da sta bili pravdni stranki res že v času gradnje predmetne hiše sporazumni kako gradita skupno hišo, kakor to trdi tožnica. Na tako njuno takratno voljo je mogoče sklepati zlasti iz dejstva, da sta pravdni stranki živeli že pred tem v skupnem stanovanju na A. cesti (od konca leta 1963 ko je potekala gradnja hiše) in tudi že pred tem na T. ulici ter sta se takoj po dograditvi hiše vselila z otrokom v to stanovanje, ko sta tudi sklenila zakonsko zvezo, kakor to podrobneje obrazlaga prvo sodišče. Odločilne za gradnjo hiše so bile nedvomno skupne stanovanjske potrebe pravdnih strank in skupnega otroka, ker teh v nobenem od prejšnjih stanovanj očitno ni bilo mogoče zadovoljiti, čeprav je imel tudi toženec pred tem stanovanje na G. Prosta dokazna ocena prvega sodišča o teh dejstvih je zato logična in oprta na življenjske izkušnje tako, da jo s tem kar navaja toženec v pritožbi, ni mogoče izpodbiti. Prepričljivi pa so iz istih vzrokov zaključki prvega sodišča, da je tudi tožnica, tako kot toženec, vlagala delo in sredstva za financiranje skupne gradnje, čeprav predvsem na način, da je toženca razbremenila glede njegovih obveznosti do otroka in izdatkov za skupno gospodinjstvo. Na kaj drugega tudi ni mogoče sklepati ko toženec nič določnejšega ne pove o svojih prispevkih za skupnega otroka in za druge skupne izdatke pravdnih strank. Toženec le posplošeno trdi, da sporni nerazdelni delež tožnice na predmetni nepremičnini ne dosega niti 20 odstotkov njene vrednosti, s čemer prav tako ne more izpodbiti prepričljive dokazne ocene prvega sodišča o spornem deležu. Dejstvo je, da je imel toženec v času gradnje poleg višjih osebnih dohodkov tudi postranski zaslužek od honorarnega dela in mu je gmotno pomagal oče, poleg tega pa je dobil ugodna posojila, vendar to ne zadošča za dokazno oceno, da je bila le s temi sredstvi in z njegovim delom zgrajena predmetna hiša, ob dejstvu, da je bila v delovnem razmerju ter je prejemala osebni dohodek tudi tožnica, ki je prav tako vlagala v skupni projekt tudi z delom in skrbjo za otroka, kakor je bilo že obrazloženo. Nobene podlage pa ni za sklepanje, da so bila posojila za gradnjo hiše dana obema pravdnima strankama in da so bili kar zadeva odplačilo obveznost obeh pravdnih strank.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da prvo sodišče ne sprejema, ker ni dokazana, trditve tožnice, da sta solastninska deleža pravdnih strank na skupni hiši enaka. O takem (izrecnem) dogovoru, niti tožnica nič določnejšega ne pove, temveč le omenja soglasje pravdnih strank, da naj bi toženec financiral predvsem izdatke v zvezi z gradnjo hiše, tožnica pa ostale skupne izdatke, kar je dokazano (izpoved tožnice kot stranke na l. št. 101) in je na to okolnost prvo sodišče tudi oprlo odločitev, da gre za skupno gradnjo hiše in končno tudi oceno o velikosti solastninskih deležih na tej nepremičnini. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka (13. točka, drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 35/91) zato tudi v tem primeru ni podana in je odločitev prvega sodišča mogoče preizkusiti, glede spornih solastninskih deležev na predmetni nepremičnini. Mogoče je le zaključiti, da je prvo sodišče dovolj popolno in prepričljivo ugotovilo vsa odločilna dejstva in je na tej podlagi tudi prav uporabilo materialno pravo (določilo 368. člena ZPP).

Za odločitev o pravdnih stroških je imelo prvo sodišče podlago v določilu drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožnica res ni v celoti, temveč je le delno uspela v pravdi, vendar odločitev, da v tem primeru trpita pravdni stranki vsaka svoje pravdne stroške, ni v nasprotju z omenjenim ali drugimi določili ZPP. Za tako odločitev namreč ni pomembno le s kakšnim sorazmernim delom zahtevka je tožnica uspela (zahtevala je 50 % delež, prisojen pa je bil le 20 % delež, kar pomeni 40 % uspeh v pravdi), temveč tudi druge okoliščine, med katerimi je upoštevno tudi dejstvo, da zaradi zavrnjenega dela zahtevka niso nastali posebni stroški. Odločitev sodišča druge stopnje o pritožbenih stroških je v skladu z določilom 152. člena in prvega odst.166. člena ZPP.