VSC Sklep I Kp 16183/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tekom preiskave proti obdolženemu D. J. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za dva meseca, to je do vključno 20. 6. 2020 do 21.37 ure.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pripor odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Pritožnik izrecno izpostavlja, da zaključka o utemeljenem sumu ne izpodbija, čeravno v isti sapi trdi, da dosedanji tek preiskave pod vprašaj postavlja izpolnitev zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja povzročitev splošne nevarnosti. Ker te trditve ne obrazloži, je na mestu le zaključek, da s tako načelno pritožbeno polemiko zaključka o utemeljenem sumu, ki je sicer za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv, saj je prepričljivo obrazložen, ne more spodnesti.

6Po sodbi pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje razumno utemeljilo tudi zakaj je pri obdolžencu podana nevarnost v smislu določila 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Res je, da bi izsledki tekom preiskave priskrbljenih dokazov utegnili pod vprašaj postaviti očitek povzročitve splošne nevarnosti, a le v določenem delu, le v zelo omejenem obsegu obdolžencu očitanega ravnanja. Namreč priče, kot opozarja pritožnik, res da niso potrdile dejstva, da so se pred oknom, skozi katerega naj bi obdolženec streljal, neposredno nahajale stanovanjske hiše, na kar so sicer kot izhaja iz uradnega zaznamka na listovni št. 3 kazali izsledki predkazenskega postopka, a pritožnik spregleda izpovedbe o tem, da se je pred tem oknom nahajala delavnica in da sta se, kot je tudi očitek obtožbe, temelječ na izpovedbah prič S. in Č., pod obravnavanim oknom slednja dva tudi nahajala. Tako ni moč zgolj izhajajoč iz po pritožbi izpostavljenih izpovedb sklepati na neobstoj grožnje nedoločenemu krogu ljudi in s tem na neobstoj nevarnosti ponovitve takšnega ogrozitvenega dejanja. Še zlasti pa te nevarnosti ne negira drugo obdolžencu očitano ravnanje, namreč streljanje v stanovanju, ko glede na vsaj na ravni utemeljenega suma izkazano streljanje skozi okno in na skupnih prostorih, ni moč brezpogojno sprejemljiva teza o samodejni sprožitvi orožja v stanovanju, zlasti pa je signifikantno streljanje na poti proti stanovanju E. R. in izrekanje grožnje, namenjenih tej osebi, kar pričam ni ostalo neznano, zaradi česar je tudi o tem obdolženčevem ravnanju moč sklepati vsaj na stopnji utemeljenega suma. Ravno to dejstvo pa ob po pričah izkazani nujnosti tudi fizičnega posredovanja prič v smeri preprečitve izrečenih groženj, podkrepljenih z obdolženčevo potjo proti stanovanju E. R. in streljanjem na tej poti, obdolženčevo upiranje in grožnja z novim orožjem, če naj mu bo aktualno vzeto, tudi po sodbi pritožbenega sodišča kaže, da so podane tiste po sodišču prve stopnje izpostavljene subjektivne okoliščine, ki so še kako relevantne pri presoji obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

7Pritožbeno sodišče pa izpostavlja še naslednje dejstvo, ki je relevantno pri presoji obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Namreč obdolženec sam je pojasnil, da je imel orožje shranjeno tako, da ni bilo sestavljeno, da je bil odstranjen del za napenjanje in shranjen posebej. Torej je moč na ravni utemeljenega suma zaključiti, da ni šlo za hipno obdolženčevo odločitev, obdolženec naj bi že pred vstopom v stanovanjski objekt brcnil žar, potem pa v stanovanju sestavil orožje, streljal skozi okno, streljal v stanovanju in streljal tudi na skupnih prostorih, se napotil proti E. R. in izrekal grožnje. Utegne se izkazati, da bi lahko bil obdolženec v času očitanega mu kaznivega dejanja v stanju močne čustvene prizadetosti in tudi v stanju akutne opitosti. Izvedenka je nakazala na potrebo po ambulantni psihiatrični ali psihološki obravnavi. V takšnem stanju, ko je torej indicirana psihiatrična in psihološka obravnava, ko izvedenka pojasnjuje, da je obdolženčevo poseganje za alkoholom lahko vrsta samomedikacije, torej neustrezen način za zmanjševanje čustvenih stisk, ko torej lahko obdolženec v čustveni stiski znova poseže po alkoholu, je zato po sodbi pritožbenega sodišča podana velika in resna nevarnost obdolženčevega recidiva, kar pomeni velika nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Ob tako obrazloženi ponovitveni nevarnosti dejstvo, da obdolženec še ni bil nikoli spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ne more imeti posebne teže pri presoji obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Res je, da je bilo obdolžencu zaseženo orožje, ki naj bi bilo uporabljeno za izvršitev kaznivega dejanja. A ne gre spregledati, da se obdolžencu očita protipravna posest takšnega orožja, kar gotovo kaže, da ni izključeno, da bi obdolženec zlahka prešel do posesti drugega strelnega orožja. Glede na navedeno se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost v smislu določila 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

8Ta nevarnost pa je tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako konkretna in intenzivna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom. V točki 10 pritožbeno izpodbijanega sklepa se je sodišče prve stopnje opredelilo o tem, da je uporabljen osebni omejevalni ukrep sorazmeren ukrep in da je tudi neogibno potreben. Tako ni moč slediti pritožbeni polemiki o tem, da neogibna potrebnost pripora ni ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in da milejši omejevalni ukrepi, tudi predlagan ukrep prepovedi približevanja ne pride v poštev, saj da z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo moče doseči želenega cilja, to je varnost ljudi, njihovega zdravja in življenja. Sodišče prve stopnje je tudi na tem mestu izpostavilo obdolženčevo ravnanje, njegovo nekritičnost ter vztrajnost in trdno odločenost pri izvrševanju kaznivega dejanja, zaradi česar je tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljeno podvomilo v obdolženčevo pripravljenost, torej v spoštovanje milejših osebnih omejevalnih ukrepov, tudi pritožbeno predlagane prepovedi približevanja določenemu kraju in/ali osebi. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je neogibnost pripora obrazložena na povsem načelni ravni. Ker tudi test sorazmernosti, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje in ga utemeljeno obrazložilo v točki 10 pritožbeno izpodbijanega sklepa, kaže na zakonitost podaljšanja pripora, je tako na mestu sklep, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Iz tega razloga in ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP) bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.