UPRS Sodba in sklep I U 168/2020-8

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Avstriji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil v Republiki Sloveniji prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka je iz centralnega sistema EURODAC dobila podatek, da je bil tožnik že dne 13. 8. 2010 in 17. 6. 2015 vnešen v centralni sistem EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani pristojnega organa Republike Avstrije. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Avstrije v skladu s 1 (d) točko 18. člena Dublinske uredbe III posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika, pristojni organ Republike Avstrije pa je poslal odgovor, da je Republika Avstrija v skladu z 1 (d) točko 18. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, kjer je bil tožnik seznanjen s tem, da je bil že vnesen v centralno bazo EURODAC s strani pristojnega organa Republike Avstrije in tudi s tem, da je pristojni organ Republike Avstrije v postopku odgovoril, da je Republika Avstrija odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je bil v Avstriji devet let, da so njegovo prošnjo obravnavali, a mu statusa niso podelili. Rekel je, da je Avstrija dobra država, v svojo izvorno državo pa se ne želi vrniti, ker tam divja državljanska vojna. Boji se, da ga bo Avstrija vrnila domov. Nadalje pa je navedel, da je Avstrija rasistična država. Rekel je še, da ima v Avstriji otroka in partnerico in da živijo na privatnem naslovu. Azilni postopek v Avstriji je bil zanj zaključen. Niso mu izdali nobenega obvestila, da mora zapustiti državo. Ne ve, zakaj mu ne dovolijo, da bi živel v Avstriji. Tam je brez dela oziroma dovoljenja za delo in zato ne more skrbeti za otroka.

3Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navedel konkretnih razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne bi smela vrniti v Republiko Avstrijo. Navedel je, da je Avstrija rasistična država, teh trditev pa ni podprl s konkretnimi dogodki. Ni navedel niti enega samega tovrstnega dogodka, ampak je pavšalno navedel, da je tam živel devet let brez dokumentov in da ima otroka, za katerega mu ne dovolijo skrbeti. Tožena stranka ugotavlja, da te navedbe nimajo nobene zveze z rasizmom. Tožnik ni navedel nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi podprle dejstvo, da je bil v času njegovega prebivanja v Republiki Avstriji podvržen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Na osebnem razgovoru je celo poudaril, da je Avstrija dobra država. V zvezi z njegovo navedbo, da ga je strah, da bi ga Avstrija vrnila v izvorno državo, pa tožena stranka ugotavlja, da to ni v njeni pristojnosti, pač pa v pristojnosti Republike Avstrije. Ker ima v Avstriji zunajzakonsko partnerico in otroka, tožena stranka meni, da je v otrokovo največjo korist, da sta v njegovem življenju prisotna oba starša. Tudi druge države članice na podlagi Dublinske uredbe III prosilce vračajo v Republiko Avstrijo. Noben evropski organ v letošnjem letu ni obravnaval Republike Avstrije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

4Tožnik v tožbi navaja, da v Avstriji niso ugodili njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tožniku je Avstrija poslala dopis, datiran z dnem 28. 11. 2019, ki ga tožnik prilaga, iz katerega je razvidno, da je Avstrija tožnika poskušala vrniti v izvorno državo, pri čemer ni jasno, kako je presojala njegov status. Države morajo zagotoviti, da se prosilcev ne vrača v izvorno državo, če za to ni pogojev. Že samo dejstvo, da je Avstrija svojo namero po vračanju jasno izkazala, kaže na nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ter na sistemsko pomanjkljivost. Tožnik vztraja pri tem, da je Avstrija rasistična država. Nikakor ni v korist otrok, če se tožnik vrača v Avstrijo, ki bo tožnika izročila v izvorno državo. Sicer pa je tožnik pojasnil, da devet let ni mogel skrbeti za otroka, saj je bil brez dokumentov in ni dobil dovoljenja za delo. Tožnik ni bil seznanjen z odgovorom pristojnega organa Republike Avstrije in ker tožena stranka tega ni storila, je kršila pravico tožnika do izjave. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

5Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe. Tožnik meni, da bi mu z izvršitvijo akta bila prizadejana težko popravljiva škoda. Upravni spor ne zadrži izvršitve sklepa in če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča, se tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in bi mu njegov pravni interes zaradi predaje Avstriji naknadno prenehal.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da odgovora o zavrnitvi tožnikove prošnje v Avstriji z dne 28. 11. 2019 ni prejel tožnik, ampak tožena stranka na podlagi poslanega zahtevka za ponovni sprejem tožnika. Tožbenim navedbam, da je v spis priložil dokazilo, zato ni mogoče slediti. Tožnik ni predložil nobenih dokumentov, ki bi dokazovali, da ga bo Republika Avstrija vrnila v izvorno državo. Navedel ni nobenega konkretnega dogodka, ki bi kazal na to, da je Republika Avstrija rasistična država ali da bi bil na kakršenkoli način podvržen nevarnostim nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah. Izdaja dovoljenja za prebivanje in delo je v vseh evropskih državah vezana na izpolnjevanje pogojev in se posamezniku, ki ne izpolnjuje pogojev, ne izda. Tožnik pa je bil seznanjen z dejstvom, da je tožena stranka s strani Republike Avstrije prejela pozitiven odgovor oziroma da je Republika Avstrija pristojna država za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Pojasnjeno mu je bilo, da je bil odgovor sprejet v skladu z (d) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III. Tožnik je imel možnost do izjave. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje Republika Avstrija, je določilo (d) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je tudi Republika Avstrija odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Avstrija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojih navedb, da naj bi bila Avstrija rasistična država, ni podprl s konkretnimi dogodki, da ni navedel niti enega samega tovrstnega dogodka in da ni navedel nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi podprle dejstvo, da je bil v času njegovega prebivanja v Republiki Avstriji podvržen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

9Tožnik v tožbi navaja, da ga je Avstrija že poskušala vrniti v njegovo izvorno državo, hkrati pa navaja, da morajo države zagotoviti, da se prosilcev ne vrača v izvorno državo, če za to ni pogojev. S to namero naj bi po tožnikovih navedbah Avstrija izkazala nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja ter sistemsko pomanjkljivost. Priložil je tudi dopis avstrijskih organov z dne 28. 11. 2019, za katerega sodišče ugotavlja, da se nahaja tudi v upravnem spisu. Sodišče se ne strinja z navedenimi tožbenimi navedbami o nečloveškem in poniževalnem ravnanju. Najprej je potrebno upoštevati, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito v Avstriji zavrnjena in da če se po zavrnitvi prošnje začne postopek vračanja, to samo po sebi še ne pomeni nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Razen tega tožnik v tožbi sam navaja, da se prosilcev ne vrača v izvorno državo, če za to ni pogojev. Če pa so izpolnjeni pogoji za vrnitev in je vrnitev mogoča, prošnja pa je bila pred tem zavrnjena, pa postopek vračanja po mnenju sodišča sam po sebi ne pomeni, da so podane sistemske pomanjkljivosti v neki državi.

10Sodišče se prav tako ne strinja s tožbenimi navedbami, da je Avstrija rasistična država, saj tožnik za to ni predložil nobenega dokaza in gre zgolj za posplošeno in nedokazano trditev. Tožnikove navedbe, da v Avstriji ni mogel dobiti dovoljenja za delo in da ni mogel skrbeti za otroka, pa še ne kažejo na to, da so v Avstriji podane sistemske pomanjkljivosti pri obravnavi prosilcev za mednarodno zaščito.

11V zvezi s tožbenimi navedbami, da naj bi bilo tožniku kršeno načelo zaslišanja stranke, ker naj ne bi bil seznanjen z odgovorom Republike Avstrije o tem, da je ona pristojna za obravnavo tožnikove prošnje, pa sodišče ugotavlja, da do te procesne kršitve ni prišlo, saj je bil tožnik na osebnem razgovoru seznanjen s tem, da je pristojni organ Republike Avstrije odgovoril, da je Avstrija odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (str. 1 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 12. 2019).

12Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Tožnik je s predlogom za lastno zaslišanje smiselno predlagal opravo glavne obravnave. Sodišče je odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, saj je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na dveh osebnih razgovorih, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno, saj je bil dokaz z zaslišanjem tožnika že izveden v upravnem postopku in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

13Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Ker skladno s 73. členom ZUS-1 pritožba zoper to sodbo ni dopustna, je sodba postala pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje je vezano na pravnomočnost, nima pravnega interesa. Ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.