VSM Sklep II Kp 1423/2016

I. Pritožba zagovornice obsojenega E.R. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni E.R. se oprosti plačila sodne takse kot stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obsojenega E.R. za izvršitev kazni zapora po četrtem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) z zaporom ob koncu tedna oziroma s tako imenovanim "vikend zaporom".

2Zoper tak sklep se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona ter "odločitve glede kazenskega sankcije". Pritožnica ni z ničemer obrazložila, katere konkretne kršitve 372. in 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ima v mislih, tega pa ni bilo mogoče razbrati niti iz vsebine njenih pritožbenih navedb. Kaj je imela v mislih, ko je navajala, da se pritožuje tudi glede odločitve o kazenski sankciji, je prav tako neobrazloženo. Sicer pa iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da ne soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, saj meni, da so pri obsojencu podani pogoji za alternativno prestajanje zaporne kazni. Obsojenčeva zagovornica tako pritožbenemu sodišču predlaga, da obsojencu "izreče zapor ob koncu tedna ali hišni zapor, ali pa kazen zapora nadomesti z deli v splošno korist, oziroma podredno, naj se napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno dokazno obravnavo sodišču prve stopnje."

3Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da se je v tem postopku ukvarjalo zgolj z ugotavljanjem oziroma razsojanjem o tem, ali je predlog obsojenca za izvršitev kazni zapora po četrtem odstavku 86. člena KZ-1, konkretno s prestajanjem zaporne kazni s tako imenovanim "vikend zaporom" oziroma zaporom ob koncu tedna utemeljen ali ne. Predlog za tak način prestajanja kazni je namreč bil podan na prvostopno sodišče. Zato se pritožbeno sodišče o predlogu obsojenčeve zagovornice v smeri, da pritožbeno sodišče kazen zapora nadomesti z deli v splošno korist oziroma s hišnim zaporom, ni moglo ukvarjati. Pripomniti pa je, da je o predlogu za prestajanje kazni zapora z deli v splošno korist že bilo odločeno, nazadnje s sklepom tukajšnjega sodišča II Kp 1423/2016 z dne 8. 5. 2019, ko je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev prvostopnega sodišča, ki je predlog obsojenca za prestajanje zaporne kazni z delom v splošno korist zavrnilo.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba obsojenčeve zagovornice tudi v tem postopku neutemeljena. Zagovornica v pritožbi navaja, da gre pri obsojencu za odmaknjenost kaznivih dejanj, da je obsojenec nekonfliktna oseba, ki spoštuje režim zapora in upošteva ter izpolnjuje zahteve zavoda, da je družinski človek, odgovoren in predan starš, da je zaposlen in ga delovno mesto čaka, zanj pa so poravnani tudi vsi prispevki zavodu tudi v času sedanje odsotnosti zaradi zapora. Poleg tega obsojenčeva zagovornica izpostavlja, da gre za časovno odmaknjena kazniva dejanja, da obsojenec nima novih kazenskih zadev, da gre v veliki meri za preklic pogojnih kazni in da plačuje "stare grehe". Prvostopno sodišče je pri svoji odločitvi premalo upoštevalo časovno odmaknjenost storitev obravnavanih kaznivih dejanj, obsojenčev odnos do izvrševanja kaznivih dejanj, okoliščino, da je družinski človek, ki se zaveda svoje odgovornosti do družine in mladoletnih otrok, kar izhaja tudi iz mnenja CSD. Obsojenec si dejansko želi delati in zaslužiti za preživetje svoje družine ter izpolnitev "vračila po sodbah". Po oceni svoje zagovornice obsojenec tudi ne izkazuje nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, saj je obsojenec nenazadnje tudi miselno dozorel in mu je družina vrednota, za dostojno preživetje se je pripravljen boriti - delati. Vse navedeno bi naj vendarle kazalo, da je predlog za prestajanje zaporne kazni na način, kot ga je predlagal obsojenec, utemeljen.

5Pritožbeno sodišče pa s takšnimi pritožbenimi navedbami nikakor ne more soglašati.

6Kot je to v izpodbijanem sklepu navedlo že prvostopno sodišče, je alternativni način izvršitve zaporne kazni, kot ga predvideva četrti odstavek 86. člena KZ-1, mišljen kot ukrep z usmerjenim pozitivnim delovanjem storilca v korist skupnosti oziroma družbe, ki naj bi prispeval k odpravljanju posledic kratkotrajnih zapornih kazni, ki imajo na storilce kaznivih dejanj nemalokrat več negativnih kot pozitivnih učinkov. Navedeni način izvršitve zaporne kazni pa je tudi v skladu z načelom omejenosti represije. Pritožbeno sodišče pa soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, ko le-to navaja, da pri obsojencu tak ukrep nadomestne izvršitve kazni zapora ne bi bil smotrn, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča teža storjenega oziroma storjenih kaznivih dejanj, stopnja krivde in dejstvo, da si je obsojenec z izvršitvijo kaznivega dejanja prilastil 56.418,38 EUR, ki jih oškodovani družbi vse do danes ni vrnil, nikakor ne dopušča izvršitve zaporne kazni na način, kot je to predlagal obsojenec. Pa tudi obsojenčevo že izpostavljeno prejšnje življenje, njegova obsežna predkaznovanost, ne dajejo podlage za pritožbene trditve obsojenčeve zagovornice. Obsojenec je bil namreč že predhodno večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj s področja premoženjskih deliktov in je torej specialni povratnik, pa je več kot očitno, da do takrat izrečene kazenske sankcije nanj niso vzgojno vplivale. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, pa se obsojenec tudi sicer nahaja še v drugih kazenskih postopkih, ki niso pravnomočno končani, kar vse pritrjuje stališčem prvostopnega sodišča, da izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, obsojenca ne bi odvračala od izvrševanja novih kaznivih dejanj.

7Ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja še, kar je sicer že navedlo tudi v svojem sklepu z dne 8. 5. 2019, da ne držijo niti pritožbene navedbe o časovni odmaknjenosti storitve in starih grehih, za katere sedaj plačuje obsojenec. Iz podatkov kazenske evidence namreč izhaja, da je kaznivo dejanje nasilja v družini obsojenec izvrševal vse do 16. 1. 2016, kazen zapora za kaznivo dejanje goljufije, in sicer 1 leto in 6 mesecev zapora pa je prestajal od 23. 11. 2016 do 23. 2. 2018, iz česar izhaja, da kaznivih dejanj v navedenem časovnem obdobju pač ni mogel izvrševati, saj je bil na prestajanju kazni. Kar se tiče pritožbenega izpostavljanja obsojenčeve skrbi za družino in mladoletne otroke, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je obsojenec to, da ima družino, za katero mora skrbeti, prav gotovo vedel tudi že v času izvrševanja kaznivih dejanj, pa ga le-to ni odvrnilo od izvrševanja novih kaznivih dejanj. Ob navedenem in dejstvu, da je poslabšanje socialnega in finančnega položaja obsojenčeve družine pač redna posledica nastopa zaporne kazni, kot je to navedlo v izpodbijanem sklepu v točki 14 tudi že prvostopno sodišče, in ko torej glede na vse že navedeno pri obsojencu nikakor ni podana pozitivna prognoza v tolikšni meri, da bi lahko bil deležen zaupanja, potrebnega za izvršitev kazni zapora ob koncu tedna oziroma s tako imenovanim vikend zaporom, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

8Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ter pri tem upoštevalo tudi njegove premoženjske razmere in dejstvo, da je na prestajanju zaporne kazni (četrti odstavek 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).