VSM Sklep IV Kp 61486/2018

Pritožbama okrožnega državnega tožilca in pooblaščenke oškodovanca J.Z. se ugodi ter sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Ormožu je z izpodbijano sodbo obdolženega M.N., na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, bremenijo proračun.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- okrožni državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje, in

- pooblaščenka oškodovanca iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev, ali pa izpodbijano sodbo spremeni ter izreče obsodilno sodbo.

3Na pritožbi je odgovoril zagovornik obdolženca, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter odloči, da je obdolženec upravičen do stroškov pritožbenega postopka.

4Zagovornik je v odgovorih na pritožbo predlagal, da ga višje sodišče skupaj z obdolžencem na podlagi 378. člena ZKP povabi na sejo pritožbenega senata. Višje sodišče ga o seji ni obvestilo, svojo odločitev pa opira na določbo 445. člena ZKP, po kateri sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje izdalo v skrajšanem postopku, zato uporaba določbe 378. člena ZKP, na katero zagovornik opira svoj predlog, ne pride v poštev, predsednik senata in senat višjega sodišča pa nista prišla do spoznanja, da bi bila navzočnost strank za razjasnitev stvari na seji koristna, pri čemer tudi zagovornik svojega predloga v tej smeri ni utemeljil.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Izmed uvodoma zatrjevanih „vseh“ pritožbenih razlogov, pooblaščenka v nadaljevanju pritožbe konkretizira zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz vsebine pritožbenih navedb namreč izhaja, da pooblaščenka izraža svoje nestrinjanje z oceno dejanskega stanja, saj zavrača presojo verodostojnosti obdolženčevega zagovora in glede izvedenih dokazov ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi, na tej podlagi pa zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Neobrazložene pritožbe pooblaščenke v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zato ni bilo mogoče preizkusiti, višje sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo 383. člena ZKP, tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

7Utemeljeno pa okrožni državni tožilec in pooblaščenka grajata v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je izrek oprostilne sodbe utemeljilo z navedbami, da je izvedeni dokazni postopek pokazal prevelik dvom v to, da je obdolženec z oškodovancem grdo ravnal na način, kot se mu očita, in mu pri tem povzročil v obtožnem aktu navedene poškodbe. V utemeljitev svoje odločitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je verjelo prepričljivemu zagovoru obdolženca, da med njim in oškodovancem ni bilo fizičnega kontakta, njegove navedbe pa je v celoti potrdila N.M., ki je bila v neposredni bližini dogodka, tudi M.P. in F.S. pa sta izpovedala, da fizičnega kontakta nista videla. Prav tako je Z.R. izpovedala, da je slišala le nek prepir in videla, da en stoji na bregu, drugi pa pri hiši, kar potrjuje navedbe obdolženca. Na drugi strani, sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbi oškodovanca, ker je bil v izpovedbi neprepričljiv in je svoje izjave spreminjal. Enako je zaključilo za S.Z., ki bi naj poleg oškodovanca in priče A.C. edina izpovedala o fizičnem kontaktu med obdolžencem in oškodovancem.

8Okrožni državni tožilec in pooblaščenka takšnim ugotovitvam in razlogom izpodbijane sodbe utemeljeno nasprotujeta. Pravilno predvsem navajata, da je izpovedba oškodovanca podprta z objektivnimi dejstvi, izmed katerih utemeljeno izpostavljata, da so poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, objektivno izkazane. Ni namreč mogoče prezreti, da je že policist M.M., ki je prišel na kraj dogodka, jasno izpovedal, da je na oškodovancu zaznal vidne sledi prijemanja po roki in podplutbe po sprednjem delu roke. Posamezne poškodbe oškodovanca pa nedvomno izhajajo iz izvida dežurne ambulante Zdravstvenega doma Ormož z dne 6. 10. 2018, ki jo je oškodovanec obiskal še istega dne, kakor tudi iz zapisnika o ogledu z dne 6. 10. 2018 in priloženih fotografij, iz katerih so pri oškodovancu razvidne sveže nastale poškodbe. Glede načina in vzroka tako izkazanih poškodb, pritožnika pravilno opozarjata na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za področje medicine T.P., dr. med., ki je jasno zaključil, da so poškodbe najbolj verjetno nastale na način, kot ga opisuje oškodovanec. Opis dogodka, kot ga je zatrjeval oškodovanec, pa je nadalje razviden tudi iz anamneze citiranega izvida Zdravstvenega doma Ormož z dne 6. 10. 2018. Del izpovedbe oškodovanca, ko navaja, da ga je obdolženec podrl na tal, potrjujejo ugotovitve Policijske postaje Ormož o ogledu kraja kaznivega dejanja, saj je v zapisniku o ogledu z dne 6. 10. 2018 med drugim zabeleženo, da je na kraju, kjer naj bi prišlo do napada, poležana trava, o čemer znova pričajo priložene fotografije. Nenazadnje pa je pritrditi pritožnikoma, ki poleg lastnih zaznav policista M. in objektivno izkazanih poškodb, izpostavljata še izpovedbi prič S.Z. in A.C., ki sta v jedru svojih navedb prav tako potrdila, da je med oškodovancem in obdolžencem obravnavanega dne prišlo do fizičnega stika oziroma nasilja, pri čemer predvsem pri priči C. ne gre prezreti, da ni življenjsko povezan z obdolžencem in oškodovancem, kar vpliva na oceno njegove izpovedbe.

9Višje sodišče se zato strinja z okrožnim državnim tožilcem in pooblaščenko, da sodišče prve stopnje ni namenilo (zadostne) pozornosti oceni zgoraj izpostavljenih dokazov, zlasti tistih, ki izpovedbo oškodovanca objektivno potrjujejo, pač pa je dalo preveliko težo pretiravanju oziroma posameznim neskladjem med izpovedbami oškodovanca ter prič S.Z. in A.C.. Zgolj zato, ker je oškodovanec na glavni obravnavi opis dogajanja tekom svoje izpovedbe stopnjeval in dogodku dodajal težo, s tem, ko je potenciral navedbe o fizičnem kontaktu med njim in obdolžencem, njegove izpovedbe ni mogoče avtomatično oceniti kot neverodostojne, saj ta v ničemer ne nasprotuje povsem nepristranski izpovedbi policista M. in drugim že navedenim objektivnim dokazom. Enako velja za izpovedbi prič S.Z. in A.C., za kateri tudi ni življenjsko pričakovati, da se bosta glede na naravo dogodka natančno in v pravilnem vrstnem redu spomnila vseh podrobnosti dogajanja. Nekritično pa je sodišče prve stopnje ocenilo tudi zaključke sodnega izvedenca T. P., dr. med., ko je v točki 13 izpodbijane sodbe zapisalo, da je izvedenec dopustil možnost nastanka poškodb na drug način, na primer, da bi se oškodovanec sam popraskal, saj je izvedenec zelo jasno navedel, kaj je najverjetnejši način pridobitve poškodb in da je zgolj „zelo teoretično“ oškodovanec takšne poškodbe lahko pridobil s samopoškodbo (da bi se sam opraskal), pri čemer je tak mehanizem mnogo manj verjeten.

10Prav tako je pritrditi okrožnemu državnemu tožilcu in pooblaščenki, ko smiselno navajata, da na drugi strani sodišče prve stopnje prevelik pomen pripisuje izpovedbam prič N. M., M. P., F. S. in Z. R., saj utemeljeno opozarjata, da zgolj njihovo pričevanje ne more predstavljati ključnih dokazov, na katerih je mogoče graditi oprostilno sodbo. Pravilna je namreč ugotovitev, da sta obravnavanega dne ravno priči M. P. in F. S. zaradi oškodovanca oziroma zemeljskih del, ki jih je naročil, na kraj poklicala policijo, kakor tudi, da je F. S. izpovedal, da so imeli z oškodovancem že v preteklosti veliko „neprilik“, kar potrjuje njun negativni odnos do oškodovanca in dejstvo, da sta z oškodovancem v sporu. Ob tem je F. S. še izpovedal, da sta s partnerko (op. M. P.) sedela na terasi, da sta bila od dogajanja oddaljena nekje 400 m, da je videl le dve osebi, da je obdolženec stal na cesti in da je bil sam „raztresen“ ter bolj skoncentriran na dogajanje glede zemlje, zaradi katere je poklical policijo, kot pa na prepir med obdolžencem in oškodovancem. M. P. pa je izpovedala, da je bila od kraja oddaljena več kot 200 m, da je iz kraja, kjer je opazovala dogajanje pravzaprav videla le glavo obdolženca (in ne njegovega telesa) in da je bil na kraju prisoten še oškodovančev rejenec. Tudi Z. R., prijateljica S. in P., je najprej izpovedala, da je skupaj z njima sedela na njuni terasi, da je slišala prepir, vendar dogajanja ni videla, kasneje pa navedla, da je dogajanje videla, a je videla le oškodovanca, osebe, ki je bila z njim, pa ni mogla videti. Vse navedeno zato utemeljuje v obeh pritožbah izražen dvom, ali so navedene priče zaradi oddaljenosti in položaja terena sploh videle dogajanje oziroma kako dobro so videle dogajanje, še posebej ob upoštevanju, da bi se naj tedaj vse tri priče nahajale na isti terasi. Nobena izmed navedenih prič pa tudi ni izpovedala, da se je takrat na kraju nahajala N. M., kot je to sama zatrjevala, pri čemer ne gre prezreti ocene pritožnikov, da gre za prijateljico obdolženca oziroma po nekaterih navedbah, njegovo zunajzakonsko partnerko, zaradi česar njeno izpovedbo ocenjujeta kot vprašljivo, saj naj bi, enako kot že navedene priče, obdolženca skušala s svojim pričanjem zaščititi.

11Iz navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi državnega tožilca in pritožbi pooblaščenke ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje dokazni postopek ponovilo, nato pa kritično in vestno ocenilo vse izvedene dokaze, tudi glede poudarjenih okoliščin iz te odločbe, ter o zadevi ponovno odločilo.