VSRS Sklep II Ips 585/2002

Revizija se zavrže.

Toženec je ob napadu dne 19.1.1996 tožniku poškodoval prst leve roke. Po izvedenem dokaznem postopku mu je sodišče prve stopnje naložilo, da mora tožniku plačati 767.880 SIT odškodnine, presežno zahtevanih 750.000 SIT je zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Proti tej sodbi se je pritožil le tožnik. Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi delno ugodilo in odškodnino zvišalo za 250.000 SIT, za zvišanje za še nadaljnjih 500.000 SIT pa jo je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje. V ostalem delu proti stroškovni odločitvi prvega sodišča je tožnikovi pritožbi ugodilo, v tem delu odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje.

Toženec v laični reviziji izpodbija odločitev obeh sodišč. Ne strinja se z njuno presojo po temelju, saj sodiščema očita, da nista upoštevali okoliščin, v katerih je prišlo do incidenta. Opisuje skaljene medsosedske odnose pravdnih strank, druge konflikte, ki so bili bolj boleči od tožnikovega prsta, dvomi pa tudi v obstoj vseh zatrjevanih omejitev tožnikovih življenjskih aktivnosti. Ponuja izvedbo novih dokazov. Smiselno predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, za katero so v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom v zakonu določeni omejeni razlogi izpodbijanja in tudi omejen obseg izpodbijanja.

Po prvem odstavku 367. člena ZPP se revizija lahko vloži zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji, po drugem odstavku istega člena pa je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Vprašanje dovoljenosti revizije se po 14.7.1999, ko je začel veljati novi ZPP, presoja po novem zakonu tudi v primerih, ko je bila tožba vložena pred uveljavitvijo novega zakona, sodišče prve stopnje pa je sodbo izdalo po uveljavitvi tega zakona. Zakonodajalec ob sprejemu novega zakona ni sledil zgledu nekaterih novel prejšnjega zakona in ni drugače uredil vprašanja dovoljenosti revizije.

Ker je bila tožba v tej zadevi vložena 20.1.1997, sodišče prve stopnje pa je sodbo izdalo 5.12.2000, je tudi v tej pravdni zadevi treba vprašanje dovoljenosti revizije presojati po novem ZPP. Za toženca to pomeni, da je treba upoštevati novo mejno vrednost za dovoljenost revizije, kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju.

Iz že povzetega prvega odstavka 367. člena ZPP jasno izhaja, da je revizijo mogoče vložiti le proti sodbi sodišča druge stopnje.

Revizija proti sodbi sodišča prve stopnje ni dovoljena, ker je pravno sredstvo proti sodbi sodišča prve stopnje pritožba in ne revizija. Toženec se proti sodbi sodišča prve stopnje ni pritožil in je zato s potekom pritožbenega roka ta sodba v obsodilnem delu glede prisojenega zneska 767.880 SIT z zamudnimi obrestmi postala pravnomočna. Ker jo toženec formalno z oznako opravilne številke, vsebinsko pa tudi z izpodbijanjem temelja in obsega škode, sedaj izpodbija z revizijo, je v tem delu njegova revizija nedovoljena, saj ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 367. člena ZPP.

Toženec z revizijo izpodbija tudi sodbo sodišča druge stopnje, ki je ob delni ugoditvi tožnikovi pritožbi s sodbo prvega sodišča prisojeno odškodnino zvišalo za nadaljnjih 250.000 SIT. V tem delu toženčeva revizija ni dovoljena zato, ker revizijsko izpodbijani del sodbe druge stopnje ne presega zneska 1,000.000 SIT, ki je v drugem odstavku 367. člena ZPP določen kot mejni znesek za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih.

Po vsem obrazloženem je moralo revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavreči toženčevo nedovoljeno revizijo.