VSK sodba Cpg 4/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki znesek 407.391,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (17.1.2007) dalje, poleg tega pa še 8.446,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16-dne).

Zoper to sodbo se je brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka v zvezi z najemom dveh plovil odpovedala dve lizing pogodbi in prevzela obe plovili. Tožeča stranka pa ni upravičena do plačila celotne glavnice (vseh lizing obrokov) in do vrnitve plovil, marveč zgolj do razlike med glavnico z obrestmi in vrednostjo plovil v času odpovedi pogodbe v višini 530.000 EUR. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. Pg 1 z dne 5.11.2007, po kateri tožena stranka ni dolžna plačati M.P. d.d. zneska v višini 7.887,61 EUR, zato tudi ne obstoji dolg tožene stranke do tožeče stranke iz naslova domnevne cesije te terjatve.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, niti take, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Nedvomno je ena bistvenih razlikovalnih sestavin tipične pogodbe o finančnem lizingu prav lastninska pravica lizingodajalca na predmetu lizinga. Pri finančnem lizingu je izpeljana ločitev pravnega in ekonomskega lastništva tega predmeta, kar pomeni, da je v času trajanja pogodbenega razmerja lizingojemalec dejanski uporabnik opreme, dajalec lizinga, ki nastopa pravzaprav v vlogi financerja posla, pa si na predmetu lizinga obdrži zgolj lastninsko pravico kot zavarovanje za izplačilo dogovorjene uporabnine v obliki lizing obrokov. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ob presoji spornega pravnega razmerja pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dve pogodbi o finančnem lizingu, katerih predmet je bil večletni najem plovil. Ker tožena stranka kot lizingojemalec ni v skladu s pogodbo redno in pravočasno plačevala lizing obrokov, je tožeča stranka (lizingodajalec) upravičeno (zopet v skladu s pogodbo, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) odstopila od obeh pogodb o finančnem lizingu. Lizingojemalec mora zato po odstopu od pogodbe predmet lizinga vrniti lizingodajalcu, poleg tega pa je (v skladu s pogodbenimi določili, kot je to okoliščino prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) zavezan še k plačilu odškodnine, ki ustreza lizingodajalčevemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, in sicer kljub temu, da se je lizingodajalec odločil za razvezo pogodbenega razmerja. V tej zvezi je konkretna pogodba o finančnem lizingu višino škode opredelila v višini še neplačanih obrokov, pri čemer je bilo treba glede na predčasno izpolnitev denarnega zahtevka vsoto lizinških obrokov diskontirati na čas prenehanja pogodbe o lizingu.

Res je sicer, kar v obravnavani pritožbi opozarja tudi tožena stranka, da je treba vrednost predčasno vrnjenega predmeta lizinga odšteti od vsote diskontiranih lizinških obrokov, oziroma mora lizingodajalec po razdrtju pogodbe, če mu je uspelo predmet lizinga ponovno dati v najem ali odtujiti, od odškodnine odbiti to korist. Od dolgovanih lizinških obrokov je treba torej odbiti pridobljeno korist, ki je enaka višini preostale vrednosti predčasno vrnjenega predmeta lizinga, kajti odškodnina škode ne sme presegati, sicer gre za kazen ne pa za odškodnino. Vendar pa je sodišče pri sojenju vezano na trditveno in dokazno gradivo, ki mu ga ponudijo pravdni stranki (prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), pri čemer gre v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da je treba od dolgovane vsote lizinških obrokov odbiti preostalo vrednost predčasno vrnjenega predmeta lizinga, za ugovorne navedbe, ki tako na trditvenem kot na dokaznem nivoju bremenijo toženo stranko. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka natančno konkretizirati oziroma opredeliti ta dejstva, zlasti pa predlagati ustrezne dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Pritožbeno sodišče na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja, da se je tožena stranka v tej zvezi v postopku na prvi stopnji sicer sklicevala na vrednost predčasno vrnjenih plovil v višini dogovorjene zavarovalne vsote za obe plovili v znesku 530.000 EUR, vendar pa je tako določeni vrednosti tožeča stranka utemeljeno nasprotovala, upoštevajoč, da je šlo za nadzavarovanje, ki je v pomorskem pravu dovoljena oblika zavarovanja. Tožena stranka (razen vpogleda v zavarovalne police, ki tudi sicer niso bile sklenjene v isti časovni točki, v kateri je prišlo do predčasnega prenehanja pogodbenega razmerja) pa ni ponudila nobenega ustreznega dokaza (na primer postavitev ustreznega izvedenca), na podlagi katerega bi lahko sodišče ugotovilo pravo vrednost predčasno vrnjenih plovil, spričo česar sodišče prve stopnje te okoliščine niti ni moglo upoštevati pri izračunu iztoževane denarne odškodnine. Vse ostale koristi (v smeri zmanjšanja odškodnine), ki jih je lahko ugotovilo na podlagi procesnega gradiva pravdnih strank, pa je sodišče prve stopnje pri tem izračunu upravičeno upoštevalo (prihodki od oddaje plovil v skladu z dogovorom o saniranju obveznosti).

Tudi kar se tiče iztoževanega zneska 7.887,60 EUR s pp iz naslova neupravičene obogatitve, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se v tej zvezi v celoti sklicuje na prepričljive razloge prvostopne sodbe, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Tožeča stranka je kot pravni lastnik spornega plovila nedvomno imela pravni interes, da M.P. d.d. poravna obveznost iz naslova popravila plovila po računu P 1, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka to obveznost poravnala 27.11.2006, kar pomeni, da je tedaj na njo po samem zakonu prešla upnikova (M.P. d.d.) terjatev z vsemi stranskimi pravicami (275. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Iz tega razloga sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru upravičeno ni moglo upoštevati sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. Pg 1 z dne 5.11.2007, saj tedaj nosilec sporne terjatve sploh ni bila več M.P. d.d. Ne drži torej pritožbena kritika v smeri, da zaradi navedene sodne odločbe, s katero je bil zahtevek M.P. d.d. proti toženi stranki zavrnjen, ne obstoji več omenjeni dolg tožene stranke do tožeče stranke.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.