VSL sodba Cpg 96/2009

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr.št. Ig 1 z dne 30.3.2005, vzdržalo v celoti v veljavi tudi v tč. 1 in 3 izreka tako, da je dolžna tožena stranka v 8 dneh plačati tožeči stranki glavnico v znesku 5.049,24 EUR (1.209.999,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je tam navedena, ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 183,36 EUR (43.940,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2005 do plačila. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 561,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je sodišče bistveno prekršilo določbe ZPP, ker ni sprejelo njene pripravljalne vloge z dne 7.11.2008 in njej priloženih dokazov. To svojo odločitev je temeljilo na določbah 286. čl. ZPP. Vendar pa je tožena stranka na naroku 19.11.2008 pojasnila, da je zaradi dogodka na poti na sodišče dejansko na narok zamudila in je na sodišče pristopila šele po naroku, ko je govorila s strojepisko. Sodišče sicer meni, da bi v tem primeru morala tožena stranka predlagati vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa je to stališče napačno. Sodišče je toženi stranki posredovalo vabilo na glavno obravnavo, ki jo je razpisalo za 19.11.2008. Vabilu je priložilo listine, za katere tožena stranka ocenjuje, da so listine, ki jih je predložila tožeča stranka, čeprav iz spisa ni mogoče ugotoviti, kdaj naj bi bile te listine sodišču predložene. Iz zapisnika o glavni obravnavi 5.9.2008 izhaja, da je tožeča stranka na tem naroku postavila določene trditve, kot dokaz zanje pa je predlagala: „kot zgoraj in zaslišanje T.D.“. Dokaz „kot zgoraj“ ni opredeljen. V dokaznem sklepu pa je sodišče navedlo, da se preberejo listine v prilogi A 2 spisa ter vse listine, ki so bile vložene na današnjem naroku brez specifikacije in brez trditvene podlage tožeče stranke, kaj s temi listinami dokazuje. Tako ravnanje sodišča pomeni bistveno kršitev določb postopka. V zapisniku z dne 5.9.2008 tudi ni navedeno, da je sodišče 5.9.2008 opravilo prvi narok za glavno obravnavo in je že zato uporaba določb 286. čl. ZPP napačna. Sodišče je vabilu za glavno obravnavo 9.11.2008, ki ga je posredovalo toženi stranki priložilo listine, ki jih pritožnica našteva v nadaljevanju. Tožena stranka se je po prejemu vabila na glavno obravnavo 19.11.2008 glede listin, ki jih je prejela hkrati z vabilom na obravnavo (zapisnik o obravnavi 5.9.2008 je tožena stranka prejela na sodišču po sami obravnavi), izjavila v prvi pripravljalni vlogi 7.11.2008, kjer je ugovarjala verodostojnost listin in utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožena stranka je imela glede na načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku pravico, da se o predloženih listinah izjavi potem, ko je te listine prejela. Tudi Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi Up-312/03-16 z dne 15.9.2005 zavzelo stališče, da je za zagotovitev kontradiktornosti postopka bistveno, da ima vsaka stranka možnost, da predstavi svoja stališča in predlaga dokaze. Ker sodišče neutemeljeno ni upoštevalo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, ni razčistilo dejanskega stanja in je zato napačno uporabilo materialno pravo. Pa tudi sicer je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 111,67 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2003 kar dvakrat, čeprav zatrjuje, da je toženi stranki svoje usluge obračunavala mesečno. Tudi znesek 104,32 EUR z zapadlostjo 5.4.2003 je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala dvakrat. Da izstavljeni računi ne predstavljajo dejansko opravljenih storitev, dokazujejo tudi zapadlosti računov. Tožeča stranka ni predložila pogodbe o dogovoru glede višine, ki je za toženo stranko sporna. Tožena stranka je pojasnila, da je bila prisiljena podpisati listino z ugotovljenim stanjem dolga, ki jo je pripravila tožnica, ker je tožnica toženko izsiljevala. V kolikor toženka ne bi podpisala listine, tožnica ne bi oddala davčne prijave, kar bi za toženo stranko pomenilo hudo kršitev. Iz listin, ki jih je tožena stranka prejela hkrati z zapisnikom za obravnavo 19.11.2008 pa izhaja, da tožnica ni upoštevala plačila 28.5.2004 v višini 150.000,00 SIT na račun tožnice in 150.000,00 SIT, ki jih je toženka položila v pisarni tožnice in jih je prejela delavka T. B.. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženka tožnici na njeno zahtevo njene usluge tako kot materialne stroške plačevala na roko. Ni pa upoštevalo niti tega, da iz predloženih računov ob upoštevanju dobropisa ne izhaja višina tožbenega zahtevka, zlasti pa ne zapadlost, kot jo je opredelilo sodišče.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP vključno z novelo ZPP-D) v 286. čl. med drugim določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (1. odst.); stranke sicer lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (4. odst.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni kršilo določb ZPP in je pravilno uporabilo citirana zakonska določila. Prvi narok za glavno obravnavo je bil v tej zadevi opravljen 5.9.2008 (pri tem nima nobene teže dejstvo, da ni v zapisniku izrecno navedeno, da gre za prvi narok). Tožena stranka je bila nanj pravilno vabljena, vendar pa se ga ni udeležila. Na drugem naroku na glavno obravnavo dne 19.11.2008 je to svojo odsotnost pojasnila s tem, da je prvi narok zamudila zaradi dogodka na poti na sodišče. Tega zatrjevanega razloga ni niti v potrebni meri konkretizirala, tako da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da na prvem naroku za glavno obravnavo brez svoje krivde ni mogla navesti dejstev in dokazov. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer sodišče prve stopnje nima prav, ko navaja, da bi morala tožena stranka uporabiti institut vrnitve v prejšnje stanje (116. čl. ZPP), saj iz 286. čl. ZPP ne izhaja, da bi bilo to potrebno, glede na to, da ob upoštevanju njegovega 4. odst. zadošča že, da stranka na poznejšem naroku za glavno obravnavo izkaže, da dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Vendar pa je za to zadevo relevanten njegov zaključek, da glede na razlog, ki ga je zatrjevala, tožena stranka ni izkazala, da brez svoje krivde na prvem naroku ni mogla navesti dejstev in dokazov. Upoštevaje navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo prve pripravljalne vloge tožene stranke, ki je bila vložena na sodišče 7.11.2008, torej po prvem naroku za glavno obravnavo. Če bi jo upoštevalo, bi s tem obšlo zgoraj citirana določila 2. in 4. odst. 286. čl. ZPP. Tega zaključka pa ne more spremeniti dejstvo, da je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi ugovarjala utemeljenosti tožbenega zahtevka in verodostojnosti tistih listin, ki jih je prejela skupaj z vabilom za glavno obravnavo dne 19.11.2008. Iz spisa je namreč razvidno, da je šlo za kopije listin, ki jih je tožeča stranka predložila na prvem naroku za glavno obravnavo. Te listine so specificirane in označene, tožeča stranka je v zvezi z njimi na naroku podala navedbe, ki so razvidne iz zapisnika. Če bi tožena stranka prišla na narok, bi se lahko izjavila o navedbah in listinah, ki jih je predložila tožeča stranka, tako kot jo je poučilo sodišče prve stopnje v vabilu za ta narok. Ker pa ni ravnala tako in se naroka ni udeležila, s tem ni izkoristila možnosti, da predstavi svoja stališča in predlaga dokaze, glede na z njene strani zakrivljeno situacijo, ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni tega omogočilo v kasnejši fazi postopka. Glede na obrazloženo pa tudi ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na odločbo Ustavnega sodišča Up-312/03-16 z dne 15.9.2005.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka za toženo stranko opravljala računovodske storitve in iz tega naslova je tožena stranka na dan 30.3.2004 dolgovala 1.360.000,00 SIT bruto, kar je slednja priznala s podpisom dogovora z dne 30.3.2004 (prekinitev vodenja ter odprte terjatve – priloga A 3). Tožeča stranka je upoštevala delno odplačilo tega zneska v višini 150.000,00 SIT dne 28.5.2004, tako da je v tej pravdi uveljavljala še preostanek v znesku 1.209.999,50 SIT po specifikaciji iz izpiska iz poslovnih knjig z dne 30.1.2005 (priloga A 2). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi razen prej navedenega zneska tožeči stranki še kaj plačala (svojih trditev v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da naj bi plačevala v gotovini tožnici oziroma pri njej zaposleni delavki, ni dokazala), glede trditev, da naj bi materialne stroške plačevala tožeči stranki na roko, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ti niso bili predmet tožbenega zahtevka. Preostale trditve v pritožbi, s katerimi tožena stranka izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, so glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. ZPP, nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati; gre za trditve v smeri, češ da je bila tožena stranka prisiljena podpisati listino z ugotovljenim stanjem dolga; da računi ne predstavljajo dejansko opravljenih storitev in da je tožeča stranka zahtevala plačilo dveh tam navedenih zneskov kar dvakrat.

Končno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila tožena stranka sprva označena kot: F.G. s.p. Tožeča stranka je na glavni obravnavi popravila naziv tožene stranke in jo je navedla kot: G.D., samostojna podjetnica, R.F., pri čemer je pojasnila, da gre za isti subjekt kot je prvotno označena tožena stranka (z utemeljitvijo, da je D.G. imela restavracijo F.). Kljub takšnemu popravljenemu nazivu tožene stranke pa je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na ime prvotno označene tožene stranke. Gre za napako, ki jo glede na 328. čl. ZPP sodišče prve stopnje lahko kadar koli popravi.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (1. odst. 155. čl. ZPP).