VSRS Sodba VIII Ips 244/99

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da se tožniku delovno razmerje, sklenjeno s toženo stranko za določen čas, nadaljuje od 4.7.1992 dalje kot delovno razmerje za nedoločen čas z vsemi pravicami z dela in po delu. Zaradi nadaljnje ugotovitve, da je tožniku delovno razmerje dne 27.8.1992 nezakonito prenehalo je sodišče odločilo, da mu je tožena stranka dolžna sporni čas vpisati v delovno knjižico. V breme tožene stranke v stečaju je ugotovilo tudi obtsoj prerekane terjatve tožnika v znesku 2,261.518,93 SIT s pripadki.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 1. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list FLRJ, št. 4/57 - SFRJ, št. 6/74 - ZPP) - pravilno 385. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije ponavlja pritožbene navedbe, da za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, postavljenega v nadaljevanju zaradi uvedbe stečaja nad toženo stranko prekinjenega postopka, ni bila izpolnjena procesna predpostavka - to je pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Ta bi bil, po mnenju revizije izkazan samo v primeru, če bi tožnik ravnal skladno z napotitvenim sklepom stečajnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 29.10.1997 in vložil novo tožbo na ugotovitev prerekane terjatve. Ker pa je predlagal le nadaljevanje prejšnjega postopka, v katerem (zaradi prikrajšanja na plači) ni postavil dajatvenega zahtevka, niso bile izpolnjene procesne predpostavke za meritorno obravnavo dodatno uveljavljanega denarnega zahtevka, ki ni identičen s prvotnim tožbenim zahtevkom. Tožnikova sprememba tožbe tudi ni izpolnjevala v zakonu predpisanih predpostavk, da bi se lahko štela za priviligirano, zato je sodišče ne bi smelo dovoliti. S tem, ko je sodišče odločalo tako o prvotnem kot naknadno uveljavljanem tožbenem zahtevku tožnika, je odločalo dvakrat, kar predstavlja kršitev pravic "ne bis in idem". Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbi sodišč druge in prve stopnje tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnika, oziroma podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila skladno določbi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP/77, v zvezi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne sodne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno le na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti in so predpisani v 386. členu ZPP/77. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti revizijsko sodišče ni ugotovilo obstoja bistvene kršiteve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 324. člena ZPP/77. Tožena stranka izrecno uveljavlja kršitev iz 2. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, ki predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ta procesna kršitev je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona, ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo, ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Revizija ne navaja, v čem naj bi zatrjevana neizpolnitev procesnih predpostavk za dopustnost tožnikove spremembe tožbe oziroma priviligirane spremembe ter neobstoj pravnega interesa (ker naj se ni bi ravnal po napotitvenem sklepu stečajnega senata in vložil nove tožbe) vplivale ali mogle vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Po 191. členu ZPP/77 sprememba tožbe pomeni spremembo istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka, ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (1. odstavek). Tožnik, katerega prvotni zahtevek se je glasil na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki z dnem 27.8.1992 in obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas ter priznanje tožniku vseh pravic iz delovnega razmerja (torej vključno s plačilom osebnega dohodka), je ravnal skladno z napotitvenim sklepom stečajnega senata Okrožnega sodišča Maribor z dne 29.10.1997, ko je po prekinitvi postopka zaradi uvedbe stečaja nad toženo stranko, namesto vložitve nove tožbe, v nadaljevanju postopka poleg obstoječega zahtevka zahteval ugotovitev obstoja prerekane terjatve. O tem zahtevku je po določbi 2. odstavka 194. člena ZPP/77 začela teči pravda od trenutka, ko je bila o njem obveščena tožena stranka. Slednja je imela po 2. odstavku 190. člena ZPP/77 pravico, da se spremembi upre, vendar tega do konca glavne obravnave ni storila, pač pa se je na podlagi spremenjene tožbe spustila v njeno obravnavanje. To pa po izrecni določbi 3. odstavka 190. člena ZPP/77, s katero je omejeno načelo materialne resnice, pomeni, da je tožena stranka v spremembo tožbe privolila. Zato je njena revizijska navedba o pomanjkanju procesnih predpostavk za priviligirano spremembo tožbe, s katerimi skuša doseči ugodnejši procesni položaj, pravno neupoštevna. Če bi v obravnavani zadevi bili izpolnjeni pogoji za priviligirano spremembo tožbe iz 2. odstavka 191. člena ZPP/77 oziroma 3. odstavka 187. člena ZPP/77, potem se toženec taki spremembi ne bi mogel upreti (2. odstavek 191. člena), oziroma se uveljavitev zahtevka po 3. odstavku 187. člena ne bi štela za spremembo tožbe. V revizijskem ugovoru, da v obravnavani zadevi ni šlo za priviligirano spremembo tožbe, je očitek sodišču, da ne bi smelo dovoliti spremembe tožnikovega tožbenega zahtevka. Kot prej povedano pa ima opustitev privolitve tožene stranke, ki se je spustila v obravnavanje stvari po spremenjeni tožbi, iste pravne posledice kot jih predpisuje ZPP/77 v 2. odstavku 191. člena oziroma 3. odstavku 187. člena.

Ob ugotovitvi, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje tudi po spremenjeni tožbi, ne da bi pri tem nasprotovala njeni spremembi, je bila izpolnjena procesna predpostavka za uporabo zakonite domneve iz 3. odstavka 190. člena ZPP/77, kar pomeni, da je bil njen procesni položaj enak, kot bi bil ob priviligirani spremembi. Glede na določilo 2. odstavka 194. člena ZPP/77 pa ugotovljeni procesni položaj tudi ni nič slabši od položaja, ki bi nastal, če bi tožnik ugotovitev obstoja prerekane terjatve uveljavljal z novo tožbo.

Revizijski očitek, ki ni bil izrecno uveljavljen kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP/77, nanaša pa se na kršitev načela "ne bis in idem", ni utemeljen. Po 1. točki 1. odstavka 385. člena ZPP/77 je revizija dovoljena zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena tega zakona razen v primerih iz 4., 9., 11. in 12. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, kamor sodi tudi zatrjevana postopkovna kršitev (točka 11.).

Revizijsko sodišče je v okviru uradnega materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe po 386. členu ZPP/77 - ker v reviziji uveljavljana kršitev zmotne uporabe materialnega prava ni obrazložena - ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pri svoji presoji pravilno uporabili določbe zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 - 39/97 - ZPPSL). Po 1. odstavku 144. člena napoti stečajni senat upnika, čigar terjatev je prerekana, da začne v petnajstih dneh od dneva vročitve sklepa postopek pred sodiščem ali drugim organom, za ugotovitev prerekane terjatve.

Skladno temu določilu se je v obravnavani zadevi glasil napotitveni sklep Okrožnega sodišča v Mariboru stečajnemu upniku F. Ž., da se zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve napoti na pravdo. To pa ne pomeni, da bi moral tožnik vložiti novo tožbo, saj mora napotitev po 1. odstavku 144. člena ZPPSL ustrezati razlogom prerekanja. Po tem zakonskem določilu se napotitev stečajnega senata glasi na "začetek postopka pred sodiščem" in ne na "začetek pravdnega postopka", kar pomeni lahko nadaljevanje že začetega postopka, ne pa ponovne vložitve tožbe. V prid takšni razlagi govori ne samo določba 2. odstavka 194. člena ZPP/77, temveč tudi določbi iz 4. točke 212. člena in 1. odstavka 215. člena tega zakona, ki urejata posledice uvedbe stečajnega postopka. Po omenjenih postopkovnih določilih se začeti in zaradi uvedbe stečaja prekinjeni postopek nadaljuje (ne začne znova), potem, ko ga prevzame stečajni upravitelj.

Ker uveljavljenih kršitev določb procesnega prava revizijsko sodišče ni ugotovilo, prav tako ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, katerega uporabo je preizkusilo po uradni odlžnosti, je revizijo na podlagi določbe 393. člena ZPP/77 zavrnilo.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/93).