VSRS Sklep VIII Ips 34/2009

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v drugem in tretjem odstavku izreka in sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem ta sodba ni bila spremenjena s sodbo sodišča druge stopnje, se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da mu je pri toženi stranki dne 30. 11. 2006 nezakonito prenehalo delovno razmerje (na podlagi izredne odpovedi z dne 20. 12. 2006), da mu je tožena stranka od 1. 12. 2006 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico, ga pozvati na delo in izplačati plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočila zagovor v skladu s 83. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožnik je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, saj bi se moral zglasiti na delo pri toženi stranki po koncu bolniškega staleža, dne 1. 12. 2006, in opravljati delo, vendar tega ni storil. Na drugačen zaključek ne vpliva odločitev v socialnem sporu - v sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 342/2007-36, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za 4 ure od 1. 12. 2006 do vključno 28. 2. 2007.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točkah I/1, I/2 in I/3 izreka delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo 30. 11. 2006 in mu traja do 21. 12. 2006 ter za to obdobje tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo (1. odstavek izreka). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. odstavek izreka) ter odločilo, da tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške (3. odstavek izreka).

Strinjalo se je z zaključki sodišča prve stopnje o pravilno izvedenem postopku pred odpovedjo s strani delodajalca in presodilo, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz hude malomarnosti, ker se dne 1. 12. 2006 ni zglasil na delo. Tožena stranka je imela zakonsko podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti ker tožnik po izpovedi direktorja tožene stranke „ni obžaloval tega, kar se mu je zgodilo“. Nezakonita je odločitev tožene stranke le glede datuma prenehanja delovnega razmerja, saj je bila tožniku izredna odpoved vročena 21. 12. 2006 in je v skladu s 87. členom ZDR začela učinkovati takrat. Zato je tožniku od 30. 11. 2006 do 21. 12. 2006 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da prvi odstavek 177. člena ZDR določa, da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj zagovora, in sicer na način, kot določa 180. člen ZDR. Tožena stranka mu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni vročila pisne obdolžitve, niti ni določila časa in kraja zagovora, temveč je zlorabila njegovo zaupanje. Na razgovor dne 12. 12. 2006 je prišel v prepričanju, da se bo s toženo stranko dogovoril za dopust za čas od 1. 12. 2006 dalje. Dne 12. 12. 2006 ni prejel pisne obdolžitve, temveč ga je tožena stranka v fazi zagovora ustno obvestila o očitanih kršitvah. Namen zakonodajalca je bil drug - delavcu omogočiti, da se ob v naprej znanih očitkih kršitev v primernem roku pripravi na zagovor. Materialno zmotna je tudi ugotovitev, da naj bi tožnik očitane kršitve storil iz hude malomarnosti. Poleg tega opozarja, da morajo biti bistvene kršitve takšne narave, da odločilno vplivajo na razmerje med delavcem in delodajalcem in se odražajo predvsem v porušenem in omajanem razmerju, tako da nadaljnje delo in sodelovanje delavca in delodajalca ni mogoče. Tožena stranka se v izredni odpovedi ni sklicevala na obstoj interesov obeh strank, ki bi pomembno vplivali na medsebojno zaupanje in možnost nadaljevanja delovnega procesa. Prav nasprotno. V izredni odpovedi je zapisala, da je s tožnikom pripravljena skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, če bo poslal pisno vlogo za zaposlitev.

4Revizija je utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6Ker revident ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe iz tega razloga ni moglo in smelo preizkusiti.

7Iz določbe drugega odstavka 83. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena tega zakona. Iz določb prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR pa izhaja, da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor. Pri tem mu mora pisno obdolžitev vročiti na način, ki ga določa 180. člen tega zakona - to je osebno, praviloma v prostorih delodajalca, oziroma na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo.

8Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da 83. člen ZDR sicer uporablja pojem „postopka pred odpovedjo s strani delodajalca“, vendar to ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati nek poseben postopek s formalnimi odločitvami ter vsemi procesnimi zagotovili in roki (npr. VIII Ips 267/2004). Gre za namreč za odpoved pogodbe, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi (obligacijskih) pogodb in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke. Pri tem je (tudi v skladu s 7. členom Konvencije MOD 158) zlasti pomembna pravica delavca do zagovora. Ta pravica vključuje zahtevo, da se delavca predhodno (pisno) seznani z očitanimi kršitvami.

9Tožena stranka se je „postopka pred izredno odpovedjo“ lotila nekoliko nenavadno, saj je tožnika dne 11. 12. 2006 kar po telefonu pozvala, naj se naslednji dan zglasi pri njej, nakar je 12. 12. 2006 razgovor (v zapisniku naveden kot zagovor) s tožnikom opredelila kot uradni poziv k ugotovitvi podlag za izredno odpoved delavca. Šele na tem razgovoru je bil tožnik seznanjen z obdolžitvijo - da bi se 1. 12. 2006 moral javiti na delo in delati. Ker takrat v svoj zagovor ni povedal ničesar, mu je delodajalec omogočil, da do 14. 12. 2006 poda pisno obrazložitev (zagovor). Iz dokaznih zaključkov sodišč druge in prve stopnje izhaja tudi, da mu je bil zapisnik o zagovoru z dne 12. 12. 2006 vročen, tožnik pa je 14. 12. 2006 tudi odgovoril na očitke tožene stranke o kršitvah delovne obveznosti. Dne 20. 12. 2006 je sledila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10Tožena stranka z razgovorom (oziroma kot napačno navaja zagovorom) dne 12. 12. 2006 še ni izpolnila zahtev ZDR glede dolžnega ravnanja pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik pred tem ni bil seznanjen s konkretno očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti. Ob ustno očitanih kršitvah se tudi ni zagovarjal. Klub temu pa tožena stranka ni ostala le pri tem, saj mu je vročila zapisnik tega razgovora in ga s tem pisno seznanila z očitanimi kršitvami ter mu omogočila tudi, da dejstva v svoj zagovor poda naknadno, v obliki pisnega zagovora. S tem pa je, čeprav na nekoliko neobičajen način, tožniku dejansko omogočila, da se predhodno seznani z očitkom kršitev in da se tudi ustrezno zagovarja. Tožnik je to pravico izkoristil. Glede na okoliščine konkretnega primera zato ni mogoče pritrditi revizijskim navedbam o nezakoniti odpovedi zaradi napačnega „postopka“ pred to odpovedjo. Na to tudi ne vpliva dejstvo, da zapisnik, ki je bil tožniku vročen, ne določa izrecno, da ga je šteti kot pisno obdolžitev pred odpovedjo. Pomembno je, da je bil tožniku vročen, da vsebuje očitek kršitve in da je bil tožniku omogočen kasnejši zagovor.

11Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (npr. v sodbah VIII Ips 104/2006, VIII Ips 339/2007, VIII Ips 55/2008, itd.), da sta za zakonitost izredne odpovedi v prvem odstavku 110. člena ZDR kumulativno predpisana dva pogoja. Gre za obstoj enega od zakonskih razlogov, navedenih v prvem odstavku 111. člena ZDR, in izpolnitev nadaljnjega pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Da bi lahko sodišče odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mora tako ugotoviti, da sta izpolnjena oba pogoja in upoštevati, da je dokazno breme na delodajalcu. Obrazložitev obveznega pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja glede na drugi odstavek 86. člena ZDR sicer ni obvezna sestavina pisne odpovedi, zaradi česar delodajalec ta pogoj lahko dokazuje tudi v sodnem postopku (sodba VIII Ips 399/2008, sklep VIII Ips 278/2008, itd.)

12Sodišče prve stopnje se kljub tožnikovim navedbam v postopku do tega pogoja za izredno odpoved ni izrecno opredelilo, sodišče druge stopnje pa je kljub izrecnim pritožbenim ugovorom v to smer enostavno zaključilo, da je imela tožena stranka zakonsko podlago, da tožniku izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, še posebej, „ker tožnik, kot je izpovedal direktor tožene stranke, ni obžaloval tega, kar se mu je zgodilo.“ Samo ta zapis ne predstavlja ustreznega materialnega preizkusa pogoja za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR, pri čemer je treba zlasti opozoriti na tožnikove navedbe, ki jih ponavlja tudi v reviziji, in ki izhajajo iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - da je namreč „družba pripravljena z delavcem skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo bosta delodajalec in delavec dogovorila, če bo delavec podal pisno vlogo za zaposlitev,“ pri čemer je „ta ponudba posledica dejstva, da so kršitve, ki so podlaga te odpovedi, tudi posledica malomarnosti in nedoslednosti zavoda in bi lahko delavec ostal brez sredstev za preživljanje in socialne varnosti.“

13Ker sodišči druge in prve stopnje pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista upoštevali navedene materialne določbe zakona, je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (to je v delu, v katerem tožnik s pritožbo ni uspel) in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki je ostal nespremenjen, razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem sojenju upoštevati zlasti to, da se nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR presoja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, kar pomeni tudi okoliščin konkretne kršitve in obnašanje delavca pri tem in kasneje. Citirani zapis v izredni odpovedi v kontekstu celotnega dogajanja (glej zlasti zapisnik o zagovoru ter povzetek zagovora tožnika in priče P. B., dr. med.) poleg jasnega stališča do možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zahteva od sodišča tudi jasno obrazložitev glede tega, ali je krivdna oblika očitane kršitve res huda malomarnost.

14V posledici razveljavitve izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje (v navedenem obsegu) je revizijsko sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka ter pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo za končno odločbo (165. člen ZPP).