UPRS Sodba I U 472/2019-27

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

1Z izpodbijano odločbo je toženka v združenem postopku nadzora zoper tožnici na podlagi 314. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) ugotovila razloge za prisilno likvidacijo obeh tožnic, ker tožnici nista ravnali v skladu z njima poprej izdanima odredbama o prenehanju sprejemanja depozitov od javnosti (1. in 2. točka izreka), pri čemer je odločila, da bodo na spletni strani toženke javno objavljene informacije v zvezi s tem ukrepom nadzora (3. točka izreka). Ugotovila je tudi, da v postopku niso nastali stroški postopka (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka ugotovila, da tožnici (najprej prva tožnica, nato pa še druga) sprejemata depozite od javnosti in s tem kršita 96. člena ZBan-2, zato jima je izdala odredbi, naj s tem nemudoma prenehata, česar pa tožnici nista upoštevali. V združenem postopku nadzora je toženka kot dokaz pridobila in upoštevala listinsko dokumentacijo, popisano v 3. točki obrazložitve, poleg tega pa je tudi zaslišala priči A.A. in B.B., dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke pa je zavrnila kot nepotreben, saj toženka razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Toženka je ugotovila da je prva tožnica od večjega števila nepoučenih vlagateljev zbirala denarna sredstva, ki jih je nato plasirala v obliki potrošniških kreditov različnim strankam. Vsled navedenega ji je bila izdana odredba, s katero ji je bilo odrejeno, naj z dnem vročitve preneha sprejemati depozite in/ali druga vračljiva sredstva od javnosti. Prva tožnica ni ravnala, kot ji je bilo odrejeno, temveč je še naprej opravljala storitve prek druge tožnice, in sicer tako, da je druga tožnica vlagateljem izdajala komercialne zapise, ki so bili depozit v smislu določila 94. člena ZBan-2, na podlagi vplačanih depozitov oz. vračljivih sredstev pa je prvi tožnici zagotovila nepovratno posojilo (brez ročnosti in brez jasno določene obrestne mere), ki je tako zbrana sredstva nato še naprej posojala različnim strankam v obliki potrošniških kreditov. Ugovor prve tožnice zoper odredbo je toženka zavrnila, saj prva tožnica ni prenehala s sprejemanjem depozitov. To je prestalo tudi preizkus pred sodiščem. Toženka je v nadaljevanju opravila nadzor tudi nad poslovanjem druge tožnice in ugotovila, da druga tožnica v skupnem gospodarskem podjemu s prvo tožnico zbira depozite od javnosti tako, da izdaja komercialne zapise, sredstva pa posreduje prvi tožnici, svojemu ustanovitelju, ki jih posoja potrošnikom. Vsled navedenega je bila tudi drugi tožnici izdana odredba, s katero ji je bilo odrejeno, naj z dnem vročitve preneha sprejemati depozite in/ali druga vračljiva sredstva od javnosti ter o tem v roku predloži poročilo. Ugovor druge tožnice zoper omenjeno odredbo je toženka zavrnila, kar je prestalo tudi preizkus pred sodiščem. Toženka je v nadaljevanju postopka ugotovila, da tožnici nista prenehali s sprejemanjem depozitov, temveč sta le prilagodili način njihovega sprejemanja, o čemer je tožnici tudi obvestila, tožnici pa podali tudi izjave v postopku. Po presoji toženke sta tožnici skladno z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) povezani osebi, in sicer je do presečnega dne 28. 3. 2018 prva tožnica imela večinski delež v kapitalu druge tožnice, odtlej pa je šlo za koncern z razmerjem enakopravnosti, saj se je ob enotnem vodenju obeh družb njuno poslovanje zavestno usklajevalo, vsled česar je njuno dejavnost v okviru presoje spoštovanja prepovedi sprejemanja depozitov po 96. členu ZBan-2 treba šteti kot enoten gospodarski podjem, kljub temu, da gre formalno za dve ločeni gospodarski družbi. Toženka niza več ugotovitev o usklajenem poslovanju tožnic tako na korporacijski kot tudi na poslovni ravni, ugotavlja pa še dodatne druge okoliščine, ki to potrjujejo (krajevne, personalne idr. povezave). Toženka je sledila predlogu tožnic in razpisala v zadevi ustno obravnavo, na kateri je zaslišala A.A. in B.B.; slednji je izpovedal, da je bila druga tožnica ustanovljena zaradi odredbe, izdane prvi tožnici, saj da so s tem želeli uskladiti poslovanje z zakonodajo, tako da prva tožnica lahko daje posojila, druga tožnica pa izdaja obveznice. Tudi A.A. je izpovedal, da prva tožnica zbere sredstva zaradi vračila naknadnega vplačila drugi tožnici, četudi zanika drugo povezavo med družbama. To je potrdil tudi B.B., ko je dejal, da je iz tega naslova zbrana večina sredstev, s katerimi bo druga tožnica zagotovila izplačilo obveznic vlagateljem. Toženka ni sledila izpovedi A.A., da poslovanje prve tožnice sedaj ni odvisno od poslovanja druge tožnice, saj se obe družbi vodita enotno, z usklajenim ravnanjem na vseh ravneh, in je torej podano koncernsko razmerje. Druga tožnica je v septembru, oktobru, novembru in decembru 2017 in januarja 2018 posojilodajalcem prve tožnice, katerih posojila so zapadla, ponudila v odkup komercialne zapise, ki so bili po vsebini enaki posojilnim pogodbam, sklenjenim s prvo tožnico. Druga tožnica je torej dejansko nadaljevala s sprejemanjem depozitov, ki so jih deponenti kot posojilodajalci deponirali pri prvi tožnici. Druga tožnica je bila tako ustanovljena z namenom prenosa zapadlih posojilnih pogodb, ki jih prva tožnica zaradi odredbe toženke ni smela več obnoviti. Teh komercialnih zapisov pa po presoji toženke ni mogoče šteti za vrednostne papirje, pri čemer je upoštevala tudi mnenje Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ATVP), ki to potrjuje. Tako je torej druga tožnica kljub prepovedi še naprej sprejemala depozite od javnosti, saj ni bila aplikabilna izjema iz 1. točke četrtega odstavka 94. člena ZBan-2, ukrepi, ki jih je na podlagi odredbe sprejela druga tožnica, pa niso ustrezni, ker ne zagotavljajo spoštovanja naložene prepovedi. Sredstva, pridobljena s takšnimi „komercialnimi zapisi“ je druga tožnica v celoti posodila prvi tožnici, in sicer na način, ki ni skladen z namenom njihove izdaje. Do dne 18. 4. 2018 je znašala višina tega posojila 4.030.604,00 EUR. Po tem, ko je bila tudi drugi tožnici izdana odredba, sta tožnici ponovno spremenili način delovanja tako, da je druga tožnica izdala obveznice, ki sicer vsebujejo vse bistvene sestavine iz Obligacijskega zakonika, niso pa prenosljive in jih zato ni mogoče šteti za vrednostni papir v smislu Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI), kar je potrdila tudi ATVP. Druga tožnica pa je hkrati opravljala dejavnost kreditiranja, ki jo je imela registrirano kot osnovno dejavnost, hkrati pa je imela skoraj vso svojo aktivo plasirano v kredit oz. posojilo prvi tožnici. Slednje je sicer naknadno spremenila v kapitalsko naložbo, kar dodatno potrjuje ugotovitve o povezanosti obeh družb. Druga tožnica je s tem, ko je tudi po odredbi sprejemala vračljiva sredstva v obliki vplačila dolžniških vrednostnih papirjev, ravnala v nasprotju s 96. členom ZBan-2 in z odredbo, poleg tega pa je tudi povezani prvi tožnici omogočila, da še naprej razpolaga s sredstvi, ki jih je druga tožnica zbrala na takšen način. Gospodarski podjem obeh družb je povezan in ločen na dve pravni osebi le zaradi izogibanja zakonskim prepovedim, zato ju je treba obravnavati enotno. Sprememba posojila druge tožnice prvi v kapitalsko naložbo je ustvarila še povečano tveganje za deponente druge tožnice, saj je ukinila pravno zanesljivo možnost, da bo druga tožnica od prve dobila sredstva, ki jih bo lahko uporabila za poplačilo deponentom (zdaj je to odvisno od tega, ali ima druga tožnica na voljo dovolj sredstev in od volje družbenikov prve tožnice), o čemer deponentov ni seznanila. Že ob izdaji vrednostih papirjev je zavajala deponente, saj jih ni obvestila o ukrepih toženke zoper prvo tožnico, temveč se je sklicevala na spremembe zakonodaje. Ni torej mogoče trditi, da ne gre za prepovedano sprejemanje depozitov od javnosti. Toženka v postopku nadzora ni bistveno kršila določil postopka, niti ni napačno ugotovila dejanskega stanja. Odločitev o nesuspenzivnosti ugovora zoper odredbe je bila v obravnavani zadevi na mestu, druga tožnica v upravnem sporu tudi ni zahtevala izdaje začasne odredbe; sicer pa je sodišče obe odredbi potrdilo. Toženka tudi ne sledi ugovoru tožnic, da ne sprejemata depozitov, saj komercialni zapisi ne predstavljajo vrednostnih papirjev, vse depozite pa so prejšnji vlagatelji spremenili v naložbo - prenosljive dolžniške vrednostne papirje, kar je po 1. točki četrtega odstavka 94. člena ZBan-2 dopustno. Toženka v tej zvezi ponovi prej navedene razloge in doda, da je A.A. izpovedal, da je bila kreditna pogodba med obema družbama sklenjena, ker je menil, da je druga tožnica poučena javnost in so s tem hoteli sanirati nezakonitost poslovanja. O poučenosti ni predložil dokazov in dejstva kažejo drugače. Tudi če bi druga tožnica imela status poučene stranke, to zadeve ne spremeni, saj je v zadevi sporno zbiranje sredstev od nepoučene javnosti, čemur A.A. ni nasprotoval v svoji izpovedbi. Toženka zavrača tudi očitke o posegu v 22. člen Ustave RS, saj je bila obema tožnicama dana možnost izjave, ki sta jo izkoristili, o njunih izjavah pa se je toženka opredelila, omogočila pa je tudi izvedbo ustne obravnave in podaljševanje rokov. Glede personalne veljavnosti zakonskih določb pojasnjuje, da gre kljub spremembam v lastništvu in pri poslovodjih še vedno za družbi, ki delujeta povsem usklajeno v okviru enega gospodarskega podjema. Prva tožnica je zbirala denarna sredstva od javnosti, zato ji je bilo odrejeno, da mora s tem prenehati. Vendar s to dejavnostjo ni prenehala, temveč je te storitve še vedno opravljala prek druge tožnice, ki je vlagateljem izdajala komercialne zapise, ki so bili v smislu ZBan-2 depozit, iz teh sredstev pa prvi tožnici zagotavljala nepovratno posojilo, ta pa je sredstva še naprej posojala kot potrošniške kredite. Gre za enoten gospodarski podjem in dejavnost povezanih družb, zato je moč prepoved sprejemanja depozitov iz 96. člena ZBan-2 v konkretnem primeru učinkovito izvajati le tako, da se podjem, ki ga izvajata obe tožnici, šteje po svoji vsebini in namenu za en gospodarski podjem. Prva tožnica torej prek druge še naprej sprejema depozite od javnosti in jih ni vrnila deponentom, čeprav je toženka obema odredila prenehanje sprejemanja depozitov od javnosti. Obe družbi sta le spremenili pravno obliko svoje dejavnosti in s tem še povečali tveganja deponentov, kot to dokazujejo tudi dokumenti. Povezanost je ugotovilo tudi Upravno sodišče v sodbi I U 1018/2018, ki je poudarilo tudi, da se v primeru, ko drug zakon ne določa povezanosti, uporablja splošna ureditev po ZGD-1. Trditve tožnic o napačni uporabi materialnega prava so tako netočne in neutemeljene. Prisilna likvidacija v obravnavanem primeru pa tudi ni bila nesorazmerna in protiustavna, saj je pravna podlaga zanjo podana v zakonu, tudi sodišče pa je že v sodbi I U 1414/2017 ugotovilo, da ni nesorazmernosti v primeru ukrepa sprejemanja depozitov od javnosti, saj bi podaljševanje posojilnih pogodb predstavljalo kršitev 96. člena ZBan-2. Ukrep prisilne likvidacije v tem kontekstu tudi ni nesorazmeren, saj tožnici stanja nista sanirali, status deponentov pa se je poslabšal. Prepoved zbiranja depozitov od javnosti, ki je namenjena zaščiti sredstev deponentov, ima močnejši interes kot varstvo posameznih deponentov, ki so v okviru nezakonitega delovanja tožnic sredstva že vložili in za katere obstaja tveganje, da bodo ostali nepoplačani. Nameravano povečanje števila vlagateljev pa tudi diametralno nasprotuje zasledovani zaščiti vlagateljev. Zato toženka ne more slediti trditvi, da bi bila prisilna likvidacija nesorazmerna in protiustavna, ker tožnici s spremenjenim poslovnim modelom v ničemer nista zaščitili vlagateljev. Toženka tako ugotavlja, da obstaja razlog za prisilno likvidacijo, postopka proti obema tožnicama pa je združila. Tožnici nista nasprotovali objavi odločbe in tudi nista priglasili morebitnih stroškov postopka.

3Tožnici vlagata tožbo zoper izpodbijano odločbo in uveljavljata njeno delno ničnost in odpravo zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijana odločba je nična v 1. točki izreka, saj bi v izrek izpodbijane odločbe lahko sodila le ugotovitev iz 2. točke izreka in odločitev v 3. točki izreka, nikakor pa ne povzemanje dejanskega stanja in ugotovitev iz 1. točke izreka. Izrek mora namreč predstavljati odločitev o zahtevku oz. predmetu postopka, kar za ugotovitve iz 1. točke izreka ne velja, za izdajo ugotovitvene odločbe o dejstvih pa ni pravne podlage. Poleg tega je izrek v tem delu neizvršljiv. Ugotovitev, da tožnici nista ravnali skladno z odredbama, pa je napačna. Materialnopravno zmotna je namreč ugotovitev, da naj bi prva tožnica po vročitvi odredbe še naprej sprejemala depozite preko druge tožnice kot povezane osebe. ZBan-2 na več mestih omenja povezane osebe in bi zakonodajalec, kolikor bi želel, da se omejitve iz 94. člena ZBan-2 nanašajo na povezane osebe, to brez dvoma uzakonil. A tega ni storil in se omenjena določba in prepoved iz 96. člena ZBan-2 nanašata izključno na depozite in druga vračljiva sredstva ter ju ni mogoče razlagati na način, da veljata tudi za povezane osebe. Toženka je s svojo ekstenzivno razlago posegla v pristojnost zakonodajalca in načelo delitve oblasti. Zakonodajalec je določil osebno veljavnost 94. člena ZBan-2, toženka pa je napačno uporabila materialno pravo, posledično pa napačno ugotovila, da prva toženka ni ravnala skladno z odredbo. Pravila iz 96. člena ZBan-2 pa ne more kršiti oseba, ki naj bi depozite sprejemala preko povezane osebe, saj zakon tega ne določa. Tožnici tudi nista povezani osebi. S spremembo lastniške strukture in vodstva se je povezanost pretrgala, toženka pa je napačno razlagala pojem koncerna z razmerjem enakopravnosti in napačno ugotovila povezanost tožnic. V primeru tožnic ni izpolnjena predpostavka formalnega enotnega vodstva in tožnici ne moreta šteti za povezani osebi. Domneve o usklajenem poslovanju zato niso relevantne. Ne drži, da bi B.B.,izpovedal, da je bila konverzija posojil v komercialne zapise izvedena z namenom izogniti se prepovedi zbiranja depozitov, takšna izpoved iz zapisnika ne izhaja, toženka si jo je izmislila. Tudi ne drži, da druga tožnica ne išče nobenih drugih poslovnih priložnosti in da plasira vsa sredstva v prvo tožnico; to ni dokazano in gre zgolj za toženkino mnenje. V zadevi I U 1018/2018 sodišče ni ugotovilo, da se 94. in 96. člen ZBan-2 uporabljata tudi za povezane družbe, prav tako pa sodišče tam tudi ni ugotovilo, da bi druga tožnica kršila 96. člen. Za presojo ravnanja druge tožnice so važna le njena dejanja po 15. 2. 2018, ko ji je bila vročena odredba v njeni zadevi. Ugotovitev toženke, da naj bi druga tožnica ravnala v nasprotju z odredbo z dne 30. 1. 2018 je protispisna in ne izhaja iz nobenega od dokazov, ki jih je toženka upoštevala pri izpodbijani odločbi (točka 3 obrazložitve). Toženka ni vpogledala v obveznice, niti v družbene pogodbe obeh tožnic. Tako je bilo brez dokazov ugotovljeno, da je druga tožnica izdala neprenosljive obveznice po 15. 2. 2018 in da naj bi kot glavno dejavnost opravljala kreditiranje. Toženka se je pri tej ugotovitvi oprla le na mnenje ATVP z dne 14. 2. 2018, ki pa se nanaša na komercialne zapise, ki jih je druga tožnica izdala pred prejemom odredbe. Po prejemu odredbe je druga tožnica izdala le še prenosljive obveznice, pri čemer obveznico predlaga kot dokaz, z njo pa je razpolagala že tudi toženka, a je ni obravnavala. Temeljna dejavnost druge tožnice pa je finančno in računalniško svetovanje in druga tožnica po 15. 2. 2019 (opomba sodišča: predvidoma je tu mišljeno leto 2018) nikomur ni dala nobenega posojila, zato ne drži, da bi se ukvarjala s kreditiranjem. Sklenitev zgolj enega kredita pred datumom izdaje odredbe pa tudi ne pomeni opravljanja dejavnosti kreditiranja. Druga tožnica je ravnala skladno z odredbo, večina vlagateljev pa se (prostovoljno) ni odločila za izplačilo vloženih sredstev, ampak za odkup obveznic. S sklenitvijo pogodb o odkupu obveznic so bili dejansko vrnjeni depoziti, vlagatelji pa so se odločili kupiti vrednostne papirje druge tožnice. Druga tožnica posluje po izjemi iz 1. točke četrtega odstavka 94. člena ZBan-2. Tudi ne drži, da naj druga tožnica ne bi ravnala skladno s pozivom z dne 20. 10. 2017, saj tedaj toženka sploh še ni začela nadzora na drugo tožnico. Toženka sploh ni ugotavljala dejanskega stanja na dan izdaje izpodbijane odločbe; to pa je bilo naslednje: tožnici nista povezani osebi po ZGD-1, nobena ne sprejema depozitov ali drugih vračljivih sredstev od nepoučene javnosti, prva tožnica se ukvarja s potrošniškim kreditiranjem, kar ima registrirano in za kar ima dovoljenje, sredstva za kreditiranje pa pridobiva od družbenikov, druga tožnica pa izdaja prenosljive obveznice in se s kreditiranjem ne ukvarja. Obe tožnici sta ravnali v skladu z izdanima odredbama, nobena ni obšla zakona, prisilna likvidacija pa je nesorazmeren in neprimeren ukrep, ki predstavlja poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine in do svobodne gospodarske pobude. Obstajajo tudi druge, bolj primerne oblike kaznovanja, npr. globa. V dokaz svojih navedb tožnici podajata dokazne predloge, in sicer se sklicujeta na izpodbijano odločbo, vse listine, navedene v izpodbijani odločbi pod točko 3 obrazložitve in ki se nahajajo v upravnem spisu, zapisnika ustnih obravnav, vse vloge tožnic v upravnem spisu, obe odredbi, sodbo tega sodišča v zadevi I U 1018/2018, sklep družbenikov z dne 22. 8. 2018, obveznico, sklep OBV 04/2018 in dopis ATVP z dne 16. 4. 2018. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, ter zahtevata povračilo stroškov postopka.

4Toženka je odgovorila na tožbo, prereka vse navedbe tožnic ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene in naložitev stroškov postopka v plačilo tožnicama. V odgovoru na tožbo opisuje potek postopka do izdaje izpodbijane odločbe in dodaja, da je v javnem interesu, da tožnici nemudoma prenehata z nezakonitim poslovanjem in da se prepreči dodatno širjenje njune poslovne mreže. Ne drži, da bi bila 1. točka izreka izpodbijane odločbe nična, saj peti odstavek 325. člena ZBan-2 določa, da mora izrek akta obsegati tudi kratek opis dejstev in okoliščin, ki predstavljajo kršitev. ZBan-2 v 94. členu ne opredeljuje, za kakšne vrste oseb ali poslov gre, temveč toženki prepušča presojo. Toženka tudi presodi, ali gre pri posameznem poslu za sprejemanje depozitov. Toženka ponovno poda opis ravnanj obeh tožnic po prejemu odredb, zakaj gre po njenem mnenju za poskus obida zakona, zakaj sta po njenem mnenju tožnici povezani družbi, okoliščine, ki na to kažejo, kako je to relevantno v predmetni zadevi. Dodaja, da je priča B.B. podal izpoved, ki jasno izhaja iz zapisnika z dne 23. 1. 2019 (stran 2), ki ga je le-ta potrdil in podpisal. Toženka opozarja, da bi tožnici morali ne samo prenehati z zbiranjem depozitov od javnosti, temveč bi morali tudi odpraviti nedovoljeno stanje glede že zbranih depozitov. Komercialni zapisi druge tožnice so kratkoročni instrument denarnega trga in predstavljajo nezavarovano obljubo z določeno dospelostjo, lahko bi se šteli za vrednostni papir, če bi imeli vse bistvene sestavine po zakonu, a v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj iz 3. in 4. točke prvega odstavka 213. člena Obligacijskega zakonika, saj ni jasno, na koga glasijo, in ker niso navedene obveznosti izdajatelja. To potrjuje tudi ATVP, ki ugotavlja, da gre kvečjemu za neke vrste denarno vlogo ali depozit. Tudi kasneje izdane obveznice po ugotovitvah ATVP niso vrednosti papirji po 25. členu ZTFI. Vlagatelji so namesto komercialnih zapisov svoje depozite spremenili v izdane obveznice, ki sicer vsebujejo sestavine iz 213. člena Obligacijskega zakonika, a so neprenosljive, zato jih ni mogoče šteti za vrednosti papir po 25. členu ZTFI. Druga tožnica je opravljala kreditiranje ter zbiranje depozitov in drugih vračljivih sredstev od javnosti, saj so sredstva po komercialnih zapisih oz. obveznicah vračljiva, zbrana so od nepoučenih vlagateljev, zbiranje ni nadzorovano. Tožnik po 259. členu ZBan-2 v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Izjema iz 1. točke četrtega odstavka 94. člena ZBan-2 ni aplikabilna, saj v roku za prenehanje sprejemanja depozitov le-ti sploh niso imeli oblike vrednostnih papirjev. Tožnici bi depozite morali vrniti, ne pa jih le preoblikovati. Tudi nadaljnje prilagajanje oblike depozitov je le še povečalo tveganja za vlagatelje, enako pa tudi velja za spreminjanje povezav med tožnicama. Mnenje ATVP z dne 14. 2. 2018 se je jasno nanašalo na obveznice druge tožnice, ne pa na komercialne zapise. Toženka se ni spuščala v pridobivanje in presojo obveznic, saj so že drugi zbrani dokazi predstavljali zadostno podlago za izpodbijano odločbo, dodatni dokazni postopek pa ni bil potreben in bi šlo le za zavlačevanje. Četudi bi naknadno izdane obveznice (pri čemer bi tožnici morali spoštovati izdane odredbe takoj, ne pa šele po več mesecih ali letih) izpolnjevale pogoje za vrednostne papirje po Zakonu o trgu finančnih instrumentov, pa izjeme iz 1. točke četrtega odstavka 94. člena ZBan-2 še vedno ne bi bilo moč uporabiti zaradi povezanosti tožnic. Tožnici ne zanikata, da bi druga tožnica dala kredit prvi, kar že pomeni opravljanje dejavnosti kreditiranja, poleg tega pa druga tožnica kreditiranje opravlja tudi v skupnem gospodarskem podjemu obeh tožnic. Deponenti dejansko niso prejeli vračil sredstev in so bile njihove terjatve še vedno odprte brez zaščite, ki bi jim morala biti zagotovljena v skladu s kogentno zakonodajo. Prisilna likvidacija v obravnavanem primeru ni nesorazmerna, saj tožnici nista sanirali stanja skladno z odredbama, pri tem pa se je status deponentov poslabšal; zato je preostala le še prisilna likvidacija. Kolikor bo prišlo do morebitnega nepoplačila odprtih terjatev, to ne bo zaradi likvidacije obeh tožnic, temveč zaradi njunega ravnanja.

5Tožba ni utemeljena.

6Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se v zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 354. člena ZBan-2, če sam ZBan-2 ne določa drugače, nanje v celoti sklicuje.

7Četudi tožnik izpodbijano odločbo napada kot celoto, pa po vsebini ne podaja tožbenih navedb glede 3. in 4. točke izreka izpodbijane odločbe. Sodišče v tem delu nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ne ugotavlja. S tožbo uveljavljani ničnosti 1. točke izreka izpodbijane odločbe pa sodišče ne sledi, saj se toženka tozadevno pravilno sklicuje na peti odstavek 325. člena ZBan-2, ki v 2. točki daje podlago za navajanje kratkega opisa dejstev in okoliščin, ki pomenijo kršitev, v izreku aktov, ki jih izdaja toženka.

8V zadevi tako ostaja sporno, ali sta tožnici kršili prepoved sprejemanja depozitov oz. drugih vračljivih sredstev od javnosti in ali posledično obstajajo razlogi za njuno prisilno likvidacijo. Tožnici trdita, da sta ravnali skladno z odredbama, ki ju je izdala toženka, in da nista obšli zakona. Tozadevno sodišče tožnicama ne sledi in potrjuje razlogovanje toženke, da sta tožnici kljub odredbama o prepovedi sprejemanja depozitov to še naprej počeli v skupnem gospodarskem podjemu, kar toženka obširno opredeli tako glede ugotovljenih dejanskih okoliščin (po izdaji prve odredbe je prva tožnica kot edina družbenica ustanovila drugo tožnico, slednja pa je posojilodajalcem prve tožnice, katerih posojilne pogodbe so potekle, ponudila v odkup komercialne zapise in je tako prišlo do nadaljevanja sprejemanja depozitov, ki so jih posojilodajalci kot deponenti dali prvi tožnici, do česar je prišlo septembra, oktobra, novembra in decembra leta 2017 ter januarja 2018; ATVP je predmetne komercialne zapise preveril in v dopisu z dne 22. 12. 2017 ugotovil, da ne gre za vrednostne papirje; po izdaji druge odredbe pa je tudi druga tožnica še naprej sprejemala depozite od javnosti, in sicer je za posojila posojilodajalcev prve tožnice, katerih posojilne pogodbe so zapadle v mesecu februarju 2018, tem posojilodajalcem oz. deponentom izdala obveznice; ATVP je predmetne obveznice preveril in v dopisu z dne 14. 2. 2018¹ ugotovil, da zaradi neprenosljivosti ne gre za vrednostne papirje po ZTFI; druga tožnica je zbrana sredstva v celoti posodila prvi tožnici, terjatev pa je naknadno konvertirala v poslovni delež) kot tudi glede pravnih pravil, ki jih na tako ugotovljeno dejansko stanje aplicira. Prav ima namreč toženka tudi v delu, ko se v tej zvezi sklicuje na peti odstavek 94. člena ZBan-2, saj v primeru dvoma toženka, upoštevaje relevantne dejanske okoliščine primera, posamezne posle pravno kvalificira za sprejemanje depozitov v smislu določil ZBan-2. Po presoji sodišča je toženka tako utemeljeno ugotavljala in pravilno ugotovila tudi okoliščine, na strani obeh tožnic, ki kažejo na njuno povezanost oz. na njuno usklajeno delovanje, pri čemer po presoji sodišča niti ni odločilna opredelitev tožnic za povezani osebi v skladu z ZGD-1, temveč je odločilno, da sta tožnici s svojim skupnim delovanjem, kljub izrečenima prepovedima, še naprej sprejemali depozite od javnosti, kar je tudi skladno s petim odstavkom 94. člena ZBan-2 lahko kot takšno opredelila toženka. Tozadevno sodišče sicer vztraja tudi pri v zadevi I U 1018/2018 zavzetem stališču, da se za gospodarske družbe (tudi glede povezanih oseb) uporablja splošna ureditev po določbah ZGD-1, če, kot v obravnavanem primeru, drug zakon (ZBan-2), ne določa drugače. Tožnici ugotovitev o dejanskih okoliščinah, ki kažejo na njuno povezanost, niti ne oporekata (temveč osporavata pravno kvalifikacijo teh dejanskih okoliščin), trdita le, da ne drži, da druga tožnica ne išče drugih poslovnih priložnosti in da vsa sredstva plasira prvi tožnici. Temu sodišče ne more slediti, saj tožnici zgolj zanikata ugotovitve toženke, brez da bi konkretizirano navedli, kakšno je potemtakem resnično dejansko stanje zadeve.

9Tožnici se sicer sklicujeta, da druga tožnica posluje po izjemi iz 1. točke četrtega odstavka 94. člena ZBan-2, vendar sodišče tem tožbenim navedbam ne more slediti, saj je toženka v izpodbijani odločbi jasno navedla, zakaj komercialni zapisi in obveznice, ki jih je izdala druga tožnica, ne morejo šteti za vrednostne papirje, čemur sodišče pritrjuje, saj tožnici teh ugotovitev zgolj z njihovim zanikanjem nista uspeli izpodbiti. Tožbeno navajanje, da toženka ni vpogledala v obveznice, izdane s strani druge tožnice, tega ne spreminja, saj tožnici ne zatrjujeta, da bi toženka glede samih obveznic v dejanskem pogledu ugotovila kaj drugačnega ali drugega, kot iz obveznic dejansko izhaja, temveč v resnici le osporavata pravno kvalifikacijo vsebine teh obveznic. Temu, da je temeljna dejavnost druge tožnice finančno in računalniško poslovanje, pa sodišče v okviru tega postopka ravno tako ne more slediti, saj, četudi drži, da ima druga tožnica v svoji firmi kot oznako, ki nakazuje dejavnost družbe (drugi odstavek 12. člena ZGD-1), navedeno finančno in računalniško poslovanje, to samo po sebi ne pomeni niti, da takšno dejavnost v resnici izvaja, niti da jo izvaja pretežno, niti ne izključuje, da bi tudi izvajala posojanje denarja prvi tožnici, kot to ugotavlja toženka. Toženka pri tem po presoji sodišča ni brez dokazov ugotovila, da druga tožnica izvaja kreditiranje prve tožnice, kot se to navaja v tožbi, temveč iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da se je pri tem oprla tudi na kreditno pogodbo 1/2017 z dne 21. 8. 2017.

10Tožnici se v dokaz svojih navedb poleg izpodbijane odločbe, listin, navedenih v 3. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, zapisnikov ustnih obravnav, obeh odredb, svojih vlog iz upravnega spisa ter sodbe I U 1018/2018, sklicujeta še na sklep družbenikov z dne 22. 8. 2018, vzorec obveznice, sklep OBV 04/2018 in dopis druge tožnice ATVP z dne 16. 4. 2018. Glede zadnjih štirih dokaznih predlogov se sodišče opredeljuje, kot sledi: - sklep družbenikov z dne 22. 8. 2018 je eden od dokumentov, navedenih v 3. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, kar pomeni, da je bil upoštevan pri njeni izdaji, tožnici pa nista navedli, ali in v čem naj bi bila njegova dokazna presoja s strani toženke napačna, zato sodišče ne dvomi v pravilnost presoje tega dokaza s strani toženke, vsled česar ta dokazni predlog tožnic zavrača kot nepomemben za odločitev v zadevi²; - vzorec obveznice iz serije OBV 04/2018, sklep druge tožnice OBV 04/2018 z dne 16. 4. 2018 in dopis druge tožnice z dne 16. 4. 2018, naslovljen na ATVP, pa niso navedeni v 3. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, kar pomeni, da ne predstavljajo dokazov, ki jih je toženka pridobila in upoštevala pri izdaji izpodbijane odločbe; tožnici v zvezi s temi dokazi tudi ne zatrjujeta, da bi bodisi v upravnem postopku teh dokazov brez svoje krivde ne mogli predlagati bodisi da bi sami te dokazne predloge podali že v upravnem postopku, a da naj bi bili neutemeljeno zavrnjeni, kar pomeni, da gre za novote; skladno s 395. členom ZBan-2 pa so v postopku sodnega varstva tožniki prekludirani in ne morejo predlagati novih dokazov, vsled česar sodišče te dokazne predloge zavrača kot prepozne.

11Končno tako ostaja za presojo le še zatrjevana nesorazmernost in neprimernost prisilne likvidacije tožnic v obravnavanem primeru. Tudi tozadevno sodišče ne sledi tožbenemu stališču, da naj bi obstajale druge, veliko bolj primerne oblike kaznovanja, denimo globa, ki naj bi jo toženka v zelo visokem znesku tudi že izrekla. ZBan-2 namreč v 314. členu toženki ne daje možnosti izbire med več različnimi ukrepi, temveč kot posledico nespoštovanja predpisuje izdajo odločbe o ugotovitvi razloga za prisilno likvidacijo. Tozadevno sodišče še dodaja, da v obravnavani zadevi ne gre za kaznovalni postopek, za katerega bi se predpisovala globa, kot to navržeta tožnici (kar denimo sicer velja za prekrškovne postopke), temveč gre za postopek nadzora, ki ga izvaja nacionalna banka nad poslovanjem drugih oseb, ki niso kreditne institucije v Republiki Sloveniji.

12Ker je tožba po navedenem neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost na podlagi ZUS-1 ter bistvene kršitve določb postopka na podlagi 360. člena ZBan-2), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1.

13Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki pa ne daje podlage za s strani toženke predlagano naložitev plačila stroškov postopka tožnicama.

14Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Tožnici sta sicer podali nekatere dokazne predloge, vendar pa jih je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo in jih torej ne more upoštevati oz. niso pomembni za odločitev, zato je sodišče na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 in 2. alinee drugega odstavka 361. člena ZBan-2 o zadevi odločilo na seji senata.

¹ V zvezi s tem dopisom tožnici zatrjujeta, da se nanaša na komercialne zapise in ne na obveznice, vendar iz upravnega spisa po pregledu sodišča to ne izhaja, saj se cit. dopis povsem jasno sklicuje na obveznice.
² Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 304, opomba 295.