UPRS Sodba I U 2115/2018-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) blago - FIT-Invado, deklarirano v prvi postavki carinske deklaracije za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago brez davčno oproščene dobave (v nadaljevanju carinska deklaracija) z MRN oznako: 16SI00191340747840 z dne 24. 5. 2016, uvrstila v tarifno oznako 3701 30 00 kombinirane nomenklature (v nadaljevanju KN) in Taric kodo 90 ter solidarnima dolžnikoma, in sicer družbi A d.o.o. kot deklarantu ter tožniku kot prejemniku blaga določila in naložila v plačilo znesek uvoznih dajatev in zamudnih obresti v skupnem znesku 2.696,29 EUR.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da prvostopenjski organ pri pregledu deklariranega blaga ni mogel ugotoviti dejanskega stanja glede pravilne sestave in uvrstitve blaga, zaradi česar je bil dne 24. 5. 2016 vzet vzorec blaga z opisom FIT-Invado. Uvoznik je v fazi jemanja vzorcev podal izjavo, da se plošče razlikujejo samo po dimenziji, ter da imajo enak nanos, zaradi česar sta bila vzeta dva vzorca blaga. Sektor za tarifo pri prvostopenjskem organu je izdelal strokovno mnenje z dne 4. 7. 2016, iz katerega izhaja, da je blago s trgovskim nazivom FIT-Invado, gladka pravokotna aluminijeva plošča, na katero je nanesena plast materiala modre barve, občutljivega na infra rdečo svetlobo, ki še ni bila izpostavljena fotografskemu postopku. Uporablja se za izdelavo tiskarskih plošč. Blago se pravilno uvršča v tarifno oznako 3701 30 00 KN in TARIC kodo 90. Pri uvrstitvi blaga je carinski organ izhajal iz opisa blaga, podatkov o izdelku in podatkov s spletnih strani proizvajalca iz Kitajske. Prvostopenjski organ je dne 24. 8. 2016 sestavil Zapisnik o preverjanju predmetne carinske deklaracije, ki je bil vročen deklarantu, kot carinskemu zastopniku tožnika. Deklarant je 7. 10. 2016 podal pripombe tožnika, ki jih prvostopenjski organ ni upošteval. Davčni organ uvrstitev blaga utemelji z zgoraj navedenim strokovnim mnenjem z dne 4. 7. 2016, z besedilom oznak KN 3701, 3701 30 00, TARIC 3701 30 00, s splošnimi pravili za razlago KN 1 in 6, opombo 2 k 37. poglavju, pojasnjevalno opombo HS k 37. poglavju pod splošno, pojasnjevalno opombo HS k tarifni številki 3701 (A), pojasnjevalno opombo HS k tarifni številki 3705, četrtim odstavkom izključitev (c), pojasnjevalno opombo HS k tarifni številki 8442 (C) tretji odstavek, pojasnjevalno opombo HS k XV. oddelku izključitve (d) in mnenjem o uvrstitvi blaga, ki ga je sprejela Svetovna carinska organizacija (v nadaljevanju SCO) na svoji 55. seji marca 2015. Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi, drugi in tretji odstavek 77., 84., prvi odstavek 105. in 190. člen Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. 10. 2013 o carinskem zakoniku Unije (v nadaljevanju CZU), na 38. in 138. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in na 157. in 158. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV). Na podlagi navedenih ugotovitev je davčni organ naredil nov obračun, po katerem znaša skupni znesek premalo plačanih dajatev 2.696,29 EUR, od tega carine 2.190,44 EUR, DDV 481,90 EUR in zamudne obresti skupaj 23,95 EUR.

3Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev. Navaja, da je davčni organ v smislu 188. člena CZU vzel vzorce blaga, ki so bili podlaga za izdajo strokovnega mnenja z dne 4. 7. 2016, iz katerega izhaja, da se blago s trgovskim nazivom FIT-Invado pravilno uvršča v tarifno oznako 3701 30 00 KN in TARIC kodo 90. Odločilno merilo za tarifno uvrščanje blaga so njegove objektivne značilnosti in lastnosti, ki so opredeljene v poimenovanju tarifne številke KN ter pojasnilih oddelkov in poglavij. Mnenja SCO o uvrstitvi posameznega blaga v HS niso pravno zavezujoča, pomenijo pa napotila, ki prispevajo k razlagi vsebine različnih številk KN. Sklicevanje na tuje ZTI ne more vplivati na odločitev. V konkretnem primeru predložena ZTI, ki jo je izdal carinski organ Latvije, za prvostopenjski organ ni zavezujoča, saj niso izpolnjeni pogoji iz a in b točke drugega odstavka 33. člena CZU.

4Nadalje se pritožbeni organ sklicuje na Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2017/2246 o uvrstitvi določenega blaga v kombinirano nomenklaturo z dne 30. 11. 2017 (v nadaljevanju Izvedbena uredba). Slednja uvršča v KN neosvetljene aluminijaste plošče (ti. pozitivne termalne plošče, občutljive na laserske diode), pravokotne oblike, z eno stranjo daljšo od 255 mm, na eni strani premazane z emulzijo (ki vsebuje predvsem smolo, topno v alkalnem mediju, eno ali več IR (infrardečih) barvil (svetlobno-termični pretvornik) in preprečevalec topnosti (barvilo), ki so občutljive na infrardeče laserske diode z valovno dolžino 830 nm. Namenjene so za uporabo z opremo CTP (tehnologija računalnik - plošča) za srednje in velike naklade. Za podaljšanje življenjske dobe končanega izdelka se plošče s posebnim postopkom „zapečejo", da se slika utrdi, potem ko je bila razvita. Pritožbeni organ navaja, da se v skladu z Izvedbeno uredbo takšne plošče uvrščajo v tarifno oznako 3701 30 00 KN. Izvedbena uredba je začela veljati 28. 12. 2017 in je razlagalna, kar pomeni, da je pravilnost uvrstitve, ki jo Izvedbena uredba določa, odvisna od dejstev in pravnih pravil, ki jih je mogoče uporabiti tudi za nazaj. Pritožbeni organ meni, da navedeno kaže, da je bilo deklariranje tiskarskih plošč s takšnimi značilnostmi, kot izhajajo iz predmetnega spisa, v tarifno oznako 8442 50 80 KN nepravilno, zaradi česar so bile plačane nižje uvozne dajatve od zakonsko dolgovanih. Ostale pritožbene navedbe, po mnenju pritožbenega organa, ne vplivajo na drugačno odločitev v zadevi.

5Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge iz 1., 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zaradi kršitve ustavnih pravic in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

6Tožnik se ne strinja z uvrstitvijo v tarifno oznako KN 3701 30 00 in TARIC kodo 90. V predmetnem postopku je davčni organ pritegnil izvedenca iz carinskega laboratorija, ki je v sestavi Sektorja za tarifo pri GFU v Ljubljani opravil ogled odvzetih vzorcev brez navzočnosti stranke, čeprav je to obvezno po prvem odstavku 154. in prvem odstavku 200. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Davčni organ stranki ni vročil rezultatov ogleda, kot tudi ne izvedenskega mnenja o uvrstitvi blaga, s čimer je kršil določilo 154. člena ZUP o obligatorni ustni obravnavi. Ustna obravnava je pomembna procesna pravica. Po stališču Ustavnega sodišča RS iz ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS izhaja pravica do kontradiktornega postopka. Navaja, da ZUP vsebuje minimalna pravila za zaščito šibkejše strani v postopku, pri čemer citira tujo sodno prakso. Izpodbijana odločba temelji na domnevah in nepreverjenih podatkih. Davčni organ je selektivno ugotavljal dejstva, s čimer je kršil temeljne ustavne pravice stranke do poštene obravnave. Ravnanje davčnega organa pomeni kršitev načela pravne države in ustavnega načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS). Sodišču predlaga, da pritegne izvedenca, ki bo ugotovil, ali lastnosti blaga odstopajo od opisa v carinski deklaraciji in ali obstajajo netočni ali nepopolni podatki v carinski deklaraciji, ter naj zasliši predstavnika tožnika B.B., ..., in uslužbenca GFU, ki je izdelal več strokovnih mnenj o uvrstitvi izdelkov v tarifno oznako KN 3701 30 00 in TARIC kodo 90.

7Tožnik navaja, da drugostopenjske odločbe ni mogoče preizkusiti. Sklicuje se na napake v izpodbijani odločbi in navaja, da so citirani materialni predpisi tako ohlapni, da je mogoča različna interpretacija le-teh, kar s pridom uporabljajo ostale države članice EU. Sodišču predlaga, da pregleda priloženo pritožbo na odločbo z dne 22. 11. 2016. Tožena stranka prosto tolmači opombo 2 k 37. poglavju. Tožnik vztraja pri stališču, kot ga je podal v pripombah na zapisnik, in sicer, da po osvetlitvi ne nastane vidna slika, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za uporabo definicije „fotografski“ in blaga ne moremo uvrstiti v 37. poglavje. Tožnik ugotavlja, da tožena stranka ne pozna procesa tiska, saj navaja, da oleofobna privlači črnilo, kar je napačno, oleofobna namreč pomeni, da površina odbija črnilo. V zvezi z opombo 2 k 37. poglavju navaja, da papir, na katerem nastane vidna slika, ni foto občutljiva površina. Nadalje navaja, da se v predmetni zadevi ni skliceval na tuje carinske deklaracije, pač pa na ZTI za enak material istega dobavitelja. Davčni organ ni zaščitil interesov tožnika in ga je s tem postavil v neenakopraven položaj proti ostalim evropskim distributerjem enakega materiala ter ga tako izpostavil cenovno poslovnim tveganjem. Tožnik zatrjuje, da napake v izpodbijani odločbi dokazujejo, da davčni organ ni poznal uvoženega materiala in je prepisoval predhodne odločbe brez ustreznih korekcij, tožena stranka pa je v svoji odločbi naredila nove napake. Tožena stranka opozarja tudi na datumsko vrzel med predmetnim uvozom in datumom Izvedbene uredbe.

8Tožnik nadalje zatrjuje kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom iz 11. in 22. člena Ustave RS, ker je prvostopenjski organ uporabil Pojasnjevalne opombe harmoniziranega sistema (v nadaljevanju POHS), ki niso dostopne v uradnem jeziku organa. Tožnik navaja, da je med leti 2007 in 2012 prišlo do sprememb HS, da so 1. 1. 2012 začele veljati nove POHS. Zaradi spora o avtorskih pravicah trenutno izvoznikom, uvoznikom in špediterjem ni na razpolago slovenskih POHS, niti stališč o uvrstitvi določenega blaga. Nedostopnost konkretnega podzakonskega akta je v nasprotju s pogojem dostopnosti zakona (accessibility requirement). Poleg tega KN očitno ni bila jasna glede uvrščanja zadevnega blaga in ni izpolnjen pogoj jasnosti zakona (reasonable clarity requirement). Pri naknadnem obračunu pa je potrebna istovetnost prejšnje in nove upravne stvari, ki je nujno povezana s pojmom poznejše spremembe pravnomočnega upravnega razmerja. Razlog za spremembo pa je lahko le novo dejstvo, ki je bilo naknadno odkrito, a je del prejšnjega dejanskega stanja. Ugodnejši pogoji, pod katerimi lahko predmeten tip plošč uvažajo nekatera ostala podjetja v EU, postavljajo tožnika v deprivilegiran položaj, posredno pa postajajo nekonkurenčne tudi slovenske tiskarne, s čimer prvostopenjski organ krši 64. in 66. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1). Sodišču predlaga, da skliče glavno obravnavo in odloči v sporu polne jurisdikcije, odpravi izpodbijano odločbo in ustavi postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja, da je tožbeni očitek, da je prvostopenjski organ pritegnil izvedenca, ki je opravil ogled odvzetih vzorcev brez navzočnosti stranke, ter da bi se morala razpisati ustna obravnava, tožbena novota. Tožnik je bil seznanjen z ugotovitvami v zapisniku o preverjanju carinske deklaracije glede uvrščanja tiskarskih plošč, saj je na zapisniške ugotovitve podal pripombe ter imel možnost oporekati ugotovitvam iz zapisnika, kot tudi predlagati dokaze, vključno s predlogom za postavitev izvedenca, ki ga pred izdajo izpodbijane odločbe ni podal. Neutemeljeni so tudi očitki glede opustitve ustne obravnave. Strokovno mnenje Sektorja za tarifo ni izvedensko mnenje v smislu ZUP, ker gre za organizacijsko enoto GFU. Tožena stranka navaja, da tožnik šele v tožbi očita kršitev načela enakosti pred zakonom, ker POHS niso prevedene v slovenski jezik, zato slednje prav tako predstavlja tožbeno novoto. Ne glede na navedeno tožena stranka pojasni, da POHS niso pravno zavezujoče, so pa pomembni instrument za enotno uporabo skupne carinske tarife. POHS so bile v delu, ki se citira v izpodbijani odločbi, prevedene v slovenski jezik in objavljene v Uradnem listu RS in se v tem delu tudi kasneje niso spremenile. Nadalje se tožena stranka sklicuje na Izvedbeno uredbo, ki je bila izdana v času odločanja o pritožbi in potrjuje, da je bila uvrstitev blaga s strani prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, prvotna deklaracija pa nepravilna. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ sam opravil pregled blaga, zato sklicevanje na tuje ZTI ne vpliva na drugačno določitev. V državah, kjer so se ob sprostitvi blaga v prost promet tiskarske plošče uvrščale v napačno tar. št. 8442, imajo pristojni organi še vedno možnost naknadnega obračuna uvoznih dajatev. Glede na to, kako so se ugotovile lastnosti spornega blaga, ki so bile podlaga za uvrstitev v KN, tudi ni razloga za zaslišanje predlaganih oseb.

10V pripravljalni vlogi se tožnik sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Devinar, Korošec, Pro plus in Mirovni inštitut. Tožnik navaja, da je sodeloval z davčnim organom, argumentirano zavrgel navedbe iz zapisnika in izpodbijane odločbe, vendar vse to ne more nadomestiti kvalitetne ustne obravnave. Sodišču predlaga, da zahteva pregled odvzetih vzorcev, na osnovi katerih je za toženo stranko carinski laboratorij sestavil strokovno mnenje, ter da ponovno preveri tožbo pod točko b na strani 5-7. Nadalje opozarja na časovno vrzel med datumom predmetnega carinskega postopka in datumom sprejetja Izvedbene uredbe. Tožena stranka je čakala z izdajo drugostopenjske odločbe do izdaje Izvedbene uredbe, medtem pa ni zavarovala interesov domačega gospodarskega subjekta. Dejstvo, da so tuji carinski organi za enako blago istega dobavitelja izdali ZTI pomeni, da ima prav tožnik ko trdi, da se blago uvršča v tar. št. 8442. Ob navedenem se sklicuje na Latvijsko ZTI, saj se slednja nanaša na istega dobavitelja in enak tip plošč ter je bila izdana pred predmetnim uvozom. Sodišču predlaga, da pregleda še ostale tožbe, ki jih je vložil proti toženi stranki, saj bo šele po pregledu vseh jasen obseg spora, ki znaša 61.427,96 EUR.

11Tožena stranka v pripravljalni vlogi odgovarja, da Izvedbena uredba potrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega organa glede uvrstitve tiskarskih plošč v pravilno tar. št. 3701. Dejstvo, da so v nekaterih državah članicah tiskarske plošče uvrščali v tar. št. 8442 ne pomeni, da prvostopenjski organ ne bi smel sam opraviti pregled blaga ter sprejeti odločitve glede uvrstitve blaga v KN. Obstajajo namreč tudi tuje ZTI, po katerih so bile tiskarske plošče uvrščene pravilno. Sklicevanje tožnika na njegov depriviligiran položaj v primerjavi z evropskimi uvozniki istega materiala ne more biti razlog za napačno uvrščanje blaga.

12Tožba ni utemeljena.

13Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločitve, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

14V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, na podlagi katere se je blago - neosvetljene aluminijeve plošče za izdelavo tiskarskih plošč s trgovskim nazivom FIT-Invado, uvoženo po postopku sprostitve v prost promet, uvrstilo v tarifno oznako 3701 30 00 KN in TARIC kodo 90, zaradi česar so bile tožniku kot solidarnemu dolžniku naložene v plačilo dajatve iz naslova carine, DDV in zamudnih obresti. Sodišče ni sledilo tožniku, ki se z uvrstitvijo predmetnega blaga v tarifno oznako 3701 30 00 in TARIC kodo 90 ni strinjal.

15Odločilno merilo za tarifno uvrstitev blaga je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba poiskati v njegovih objektivnih značilnostih in lastnostih, kot so opredeljene z besedilom tarifne številke KN in opombami k oddelku ali poglavju. Pojasnjevalne opombe so v precejšnjo pomoč pri razlagi obsega različnih tarifnih številk, nimajo pa zavezujočega značaja. Tudi namembnost proizvoda je lahko objektivno merilo za uvrstitev, če je neločljivo povezana s proizvodom, pri čemer se neločljivost presoja glede na njegove objektivne značilnosti in lastnosti.

16Tarifna številka 3701 določa: »Fotografske plošče in plan filmi, občutljivi za svetlobo, neosvetljeni, iz kakršnega koli materiala, razen iz papirja, kartona ali tekstila; plan filmi za trenutno (hitro) fotografijo, občutljivi na svetlobo, neosvetljeni, v kasetah ali brez njih«. V besedilu tarifne oznake HS 3701 30 je navedeno: »Druge plošče in plan filmi, katerih ena stran je daljša od 255 mm«. Iz opombe 2 k 37. poglavju izhaja: »V tem poglavju se izraz „fotografski" nanaša na postopek, ki omogoča ustvarjanje vidne slike z neposrednim ali s posrednim delovanjem svetlobe ali drugih oblik sevanja na foto občutljivo površino«.

17Tudi po presoji sodišča je pravilen zaključek prvostopenjskega organa iz izpodbijane odločbe, da gre v primeru blaga s trgovskim nazivom FIT-Invado, za blago, ki se pravilno uvršča v tarifno oznako 3701 30 00 in TARIC kodo 90. Prvostopenjski organ je namreč na podlagi izdanega strokovnega mnenja z dne 4. 7. 2016, opisa blaga, podatkov o izdelku in podatkov s spletnih strani proizvajalca iz Kitajske, ugotovil, da gre v primeru izdelkov FIT-Invado, za gladke pravokotne plošče iz aluminijeve zlitine, na katere je nanesena plast materiala, ki je modre barve in občutljiva na svetlobo valovne dolžine 830 nm (infrardeča - IR). Plast nanešenega materiala še ni bila izpostavljena fotografskemu postopku oziroma IR svetlobi. Plošča je velika 450 x 370 mm in debela 0,15 mm. Uporablja se za izdelavo tiskarskih plošč. Blago se pravilno uvršča v tarifno oznako 3701 30 00 KN in TARIC kodo 90.

18Po presoji sodišča tožnikovi očitki o bistvenih kršitvah postopka niso utemeljeni. Sodišče zavrača tožnikove očitke o opustitvi obvezne ustne obravnave v smislu 154. člena ZUP. Davčni organ se v izpodbijani odločbi sklicuje na odvzeta vzorca blaga s trgovskim nazivom FIT-Invado, v zvezi s katerim je GFU izdelal strokovno mnenje z dne 4. 7. 2016. Navedeno mnenje je bilo povzeto v Zapisniku o preverjanju predmetne carinske deklaracije z dne 24. 8. 2016, na katerega je tožnik po deklarantu dne 7. 10. 2016 podal tudi pripombe, ki pa jih davčni organ ni upošteval. Iz navedenega zapisnika je med drugim razvidno, da je bil ob odvzemu vzorcev navzoč deklarant. Tudi po presoji sodišča mnenja, ki so izdelana s strani GFU, niso izvedeniška mnenja v smislu ZUP, o čemer se je že izrekla tudi sodna praksa.¹ Posledično tudi ni mogoče slediti tožniku, da je izvedenec opravil ogled odvzetih vzorcev. Navedeno mnenje GFU se je v obravnavani zadevi upoštevalo v zvezi z ugotavljanjem lastnosti blaga pri uvrščanju blaga v ustrezno tarifno oznako. V skladu s prvim odstavkom 189. člena ZUP postavitev izvedenca ni potrebna, kadar uradna oseba razpolaga s strokovnim znanjem za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki so pomembna za rešitev stvari. Sodišče po povedanem zavrača tožbene ugovore v zvezi s kršitvijo opustitve ustne obravnave v smislu 154. člena ZUP ter o kršitvi 200. člena ZUP.

19Sodišče zavrača tožbene očitke v zvezi z nezmožnostjo preizkusa odločbe organa druge stopnje. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je prav zaradi neenotne uporabe KN bila sprejeta Izvedbena uredba, ki potrjuje pravilnost odločitve tožene stranke. Zato se tožnik po presoji sodišča ne more uspešno sklicevati na ohlapnost citiranih materialnih predpisov. Nadalje sodišče zavrača tožnikovo stališče, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za uvrstitev predmetnega blaga v 37. poglavje, ker po osvetlitvi plošče ne nastane vidna slika. Kot je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka, definicija izraza „fotografski“ ne navaja, da mora na foto občutljivi površini nastati vidna slika, temveč navaja, da se izraz fotografski nanaša na postopek, ki omogoča ustvarjanje vidne slike z delovanjem svetlobe na foto občutljivo površino. Ob navedenem je rezultat celotnega procesa oziroma postopka osvetljevanja foto občutljive plošče in tiskanja ustvarjanje vidne slike, zaradi česar tožnikov ugovor, da papir, na katerem nastane vidna slika, ni foto občutljiva površina, ni relevanten in ga sodišče zavrača. Po presoji sodišča sklicevanje tožnika na tuje ZTI v zvezi z enakim materialom istega dobavitelja ni upoštevno. Kolikor tožnik z njimi dokazuje nepravilnost izpodbijane uvrstitve blaga, pa sodišče poudarja, da gre za odločitve, v katerih so bili zavezanci obravnavani na podlagi vloženih zahtevkov in pravnih sredstev, kakršnih tožnik v tu obravnavani zadevi ni vložil. Ker tožnik ni imetnik ZTI, s sklicevanjem na tuje ZTI (v konkretnem primeru latvijske) ne more biti uspešen. Neposredna uporabnost tujih ZTI za predmetni upravni spor torej ni mogoča.

20V zvezi s POHS je bilo tožniku po presoji sodišča ustrezno pojasnjeno, da POHS niso pravno zavezujoče. Gre za pomembni instrument, ki zagotavlja enotno uporabo skupne carinske tarife. POHS so bile v delu, ki je bil citiran v izpodbijanih odločbah, preveden in objavljen v Uradnem listu RS. Ker spremembe POHS iz leta 2012 ne vplivajo na konkretno zadevo, niti kot že rečeno ne gre za pravno zavezujoč vir, sodišče zavrača tožbene navedbe v zvezi s pogojem dostopnosti zakona ter pogojem jasnosti zakona. Po presoji sodišča prav tako niso utemeljeni tožbeni ugovori v zvezi z ugotavljanjem novih dejstev in spremembo pravnomočnega upravnega razmerja. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, sta bila vzorca predmetnega blaga v obravnavani zadevi odvzeta na podlagi 188. člena CZU, na podlagi katerega lahko carinski organi zaradi preverjanja točnosti navedb, vsebovanih v carinski deklaraciji, med drugim tudi vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnega pregleda blaga.

21Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore v zvezi z Izvedbeno uredbo. Izpodbijana odločba namreč ne temelji na Izvedbeni uredbi, ki je bila sprejeta po njeni izdaji in tudi po presoji sodišča kot razlagalni akt le dodatno potrjuje pravilnost izpodbijane uvrstitve. Glede na razlagalno naravo Izvedbene uredbe ni relevantno sklicevanje na časovno vrzel med izdajo izpodbijane odločitve in sprejemom Izvedbene uredbe. Sklicevanje tožnika na njegov depriviligiran položaj v primerjavi z drugimi evropskimi uvozniki istega blaga, tudi po presoji sodišča ne more biti razlog za nepravilno uvrstitev blaga. Sodišče v zvezi z navedenim zavrača tudi očitane kršitve 64. in 66. člena ZPOmK-1.

22Tožnik je v pripravljalni vlogi nekonkretizirano navedel sodbe ESČP v zadevah Devinar, Korošec, Pro plus in Mirovni inštitut, zaradi česar se sodišče do teh ugovorov ne more opredeliti in jih kot pavšalne zavrača. Prav tako je v tožbi tožbeni razlog ničnosti povsem pavšalen, zato se sodišče tudi do teh navedb ne more opredeliti in jih kot povsem pavšalne zavrača.

23Sodišče po povedanem zavrača tudi očitane kršitve temeljnih ustavnih pravic do poštene obravnave ter kršitve 2., 11., 14., 22. in 25. člena Ustave RS in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Ob ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, se tožnik po presoji sodišča ne more sklicevati na neustavnost ureditve v primeru, da se ni ravnal po predpisanih pogojih oziroma ni storil vsega, da bi se ravnal po njih. Tožnik po presoji sodišča ni postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi strankami davčnih postopkov. Po ustaljeni presoji USRS (npr. sklep U-I-81/08 z dne 17. 9. 2009 in U-I-227/08 z dne 2. 12. 2010) namreč načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki med drugim obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. Po presoji sodišča tožnik neenakega obravnavanja v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni izkazal. Zato tudi ni prišlo do zatrjevanih posegov v pravice iz 2., 11., 14. in 22. člen Ustave RS.

24Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Tožnik je dokaze s pritegnitvijo izvedenca, pregledom odvzetih vzorcev in zaslišanjem B.B. ter uslužbenca GFU namreč predlagal šele v tožbi, ne da bi obrazložil, zakaj tega ni storil že v upravnem postopku. To pa pomeni, da teh dokazov, skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Skladno z 52. členom ZUS-1 se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

25Ker sodišče dejansko stanje preizkusi v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) se tožnik ne more z uspehom sklicevati na navedbe, ki naj bi jih podal v „predhodnih pripombah in pritožbah“. Iz istega razloga sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj pregleda še ostale tožbe, ki jih je vložil proti toženi stranki.

26Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

27Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 1613/2006 z dne 10. 9. 2009.