VSK Sklep II Kp 55151/2018

I. Pritožba zagovornika obdolženega M. P. se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je preiskovalna sodnica delno ugodila predlogu obrambe za izločitev dokazov in iz spisa I Kpr 55151/2018 izločila del obrazložitve zahteve za preiskavo z dne 16. 11. 2018 na l. št. 1–4, del kazenske ovadbe z dne 13. 4. 2018 na l. št. 6–11, uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja na l. št. 12, uradna zaznamka o zbranih obvestilih na l. št. 19 in 31, del poročila v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 30. 5. 2018 na l. št. 49–50, izjavi na l. št. 60 in 184, del kazenske ovadbe z dne 26. 10. 2018 na l. št. 66–70, uradne zaznamke o zbranih obvestilih na l. št. 156, 157, 206 in 207 ter zapisnik o zaslišanju priče na l. št. 419–421. V preostalem delu je predlog zavrnila. Iz spisa je izločila še dodaten del kazenske ovadbe z dne 13. 4. 2018 na l. št. 6–11 ter uradna zaznamka o zbranih obvestilih na l. št. 32 in 35. Odločila je tudi, da se izločene listine po pravnomočnosti sklepa zapre v poseben ovitek in shrani ločeno od drugih spisov.

2Zoper tak sklep se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve 22. člena Ustave RS in 6. člena evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in v skladu s predlogom obrambe iz spisa izloči vse nedovoljene dokaze, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik v pritožbi navaja, da je skozi oči mladoletne M.P., hčerke obdolženca, položaj svetovalne delavke v šoli, ki je začela pogovor z njo, enak položaju socialne delavke na Centru za socialno delo. Mladoletnica ni prostovoljno pristopila do svetovalne delavke v iskanju pomoči, temveč je bila slednja tista, ki je na podlagi zaznav na delavnici o spletnem nasilju z njo opravila razgovor. Štirinajstletnica ni bila sposobna razumeti privilegija, da ji zoper očeta ni treba pričati, vsebina razgovorov v šolski svetovalni službi in na centru za socialno delo pa je bila ista, to je razčiščevanje dejanskega stanja, ki je predmet tega kazenskega postopka. Obe strokovni delavki sta usposobljeni za opravljanje tovrstnih razgovorov, zaposleni v javni službi in sta opravljali naloge iz svoje pristojnosti, zato v nobenem od primerov ni šlo za neformalen pogovor mladoletnice z osebo, ki bi ji ta zaupala in pri katerem kot privilegirana priča ne bi menila, da je dolžna izpovedati, in le tedaj ne bi bilo zakonskih zadržkov za zaslišanje te osebe kot posredne priče. Smiselno enako zatrjuje v zvezi s pisno izjavo psihologinje, h kateri je bila mladoletnica napotena s strani osebne zdravnice in jo je k njej pripeljala mama, ki v postopku nastopa kot oškodovanka. Tudi v tem primeru ni šlo za neformalen pogovor, temveč je mladoletnica psihologinjo dojemala kot del zdravstvenega sistema in s tem osebo, kateri mora govoriti po resnici, enako kot socialni delavki. Sodišče je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo, da je šlo v vseh teh primerih za v bistvenem enake položaje, in ker sklep o razlikovanju položajev kot odločilnem dejstvu nima razlogov, je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

5Pritožbeno sodišče zatrjevanih kršitev ni zasledilo. Zaradi odločitve ožjih sorodnikov obdolženca, da kot privilegirane priče ne bodo pričali v kazenskem postopku zoper njega (2. točka prvega odstavka 236. člena ZKP), je sodišče prve stopnje iz spisa izločilo njihove predhodne izjave v postopku, pa tudi zapisnik o zaslišanju socialne delavke o tem, kar sta ji povedala otroka obdolženca, zlasti hči. Izjave privilegirane priče socialni delavki v postopkih, ki so se vodili zaradi razčiščevanja ravnanj obdolženca, so namreč v sodni praksi izenačene z obvestili, ki jih od privilegiranih prič zbere policija, te pa je treba iz spisa izločiti na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, pa iz spisa ni treba spisa izločiti obvestil, ki jih policija zbere od tretjih o tem, kar so jim privilegirane priče o dogodku povedale prostovoljno, v neformalnem razgovoru.¹ Kot priča je svetovalna delavka K. M. pred sodiščem izpovedala, da je M.P. v sklopu delavnic o spletnem nasilju povedala o sporih med staršema, preko razgovora pa je zaznala, da se pri njej po vsej verjetnosti dogaja družinsko nasilje, pri obeh otrocih pa so zaznali tudi stisko (zapisnik na l. št. 414–416). Iz uradnega zaznamka z dne 8. 12. 2017 izhaja, da je mladoletnica prišla k njej v pisarno in ji povedala, da se boji posledic, če oče izve za pogovore s CSD in PU, opravljene tri dni prej, sama pa ji je zato razložila postopke in ji ponudila možnost, da jo v primeru stiske sama pospremi v KC (l. št. 25). K psihologinji I. P. F. je mladoletnica prišla v spremstvu matere na priporočilo šolske zdravnice (dopis psihologinje policiji na l. št. 28–29). Vsebina navedenih dokumentov ne izkazuje, da bi katera od strokovnih delavk delovala kot uradna oseba v smeri preiskovanja ravnanj obdolženca in zbiranja dokazov, temveč se je nanju mladoletnica, tudi v spremstvu matere, obračala zaradi osebnostnih stisk,² zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je njun položaj bistveno drugačen od položaja socialne delavke. Pritožbene navedbe o tem, da sklep v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, so neutemeljene, niti ne drži, da bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zaradi tega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 83. člena in tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ O tem glej sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 1008/2010 z dne 6. 10. 2011, I Ips 197/2002 z dne 22. 8. 2002 in I Ips 60/2010 z dne 6. 5. 2010.
² Takšna procesna situacija je analogna tisti, ko privilegirana priča daje izjave tretjim osebam zunaj kazenskega postopka (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 60/2010 z dne 6. 5. 2010).