VSM Sklep IV Kp 30742/2018

Pritožbi zagovornika obdolžene P.S. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 30742/2018 z dne 21. 8. 2019 obdolženo P.S. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 9,20 EUR in sodno takso.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Zagovornik obdolženke je v pritožbi predlagal, da se ju z obdolženko obvesti o seji pritožbenega senata. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker tudi pritožnik ne pojasni, kateri razlogi bi narekovali navzočnost strank na seji, jih pritožbeno sodišče v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritrditi je zagovorniku, ki pod videzom kršitve kazenskega zakona s pritožbenimi navedbami v smeri, da iz izreka izpodbijane sodbe ni razviden obdolženkin namen ustrahovanja in vznemirjanja, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po oceni pritožbenega sodišča je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv ter nasprotuje razlogom sodbe. Iz opisa očitanega kaznivega dejanja namreč izhaja, da je obdolženka ravnala z namenom ustrahovanja in vznemirjanja („zato, da bi ustrahovala in vznemirila“), nato pa v nadaljevanju, da sta se mladoletna oškodovanca zaradi ravnanj obdolženke „počutila ogrožena in prestrašena“. Pri tem pa ni jasno ali sta se oškodovanca tako počutila zaradi namena ustrahovanja ali zaradi namena vznemirjanja obdolženke oziroma kako sta se slednja počutila zaradi ustrahovanja, kako pa zaradi vznemirjanja obdolženke. Posebni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca je izrecni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, kar pomeni, da mora biti razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja. Zaključek o njegovem obstoju mora izhajati iz konkretnih dejstev in okoliščin vsakega obravnavanega primera posebej, ne pa iz splošnih domnev ali sklepanj o tem, kaj je storilec z inkriminiranim ravnanjem hotel ali zasledoval.¹ Ker imata posledici ogroženost in prestrašenost lahko vzrok le v ustrahovanju, ne pa tudi v vznemirjanju² (kar sodišče prve stopnje tudi samo ugotavlja v točki 14 razlogov izpodbijane sodbe), medtem ko obdolženkin namen vznemirjanja ni z ničemer konkretiziran, je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, prav tako pa je v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 razlogov izpodbijane sodbe sprejelo zaključke, da sta se mladoletna oškodovanca počutila ne samo prestrašeno, temveč tudi vznemirjeno, čeprav konkretna dejstva in okoliščine v tej smeri iz izreka sodbe niso razvidna. Ker se vse navedeno nanaša na odločilno dejstvo, in sicer na posebni namen storilca, ki predstavlja zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik sodišču prve stopnje utemeljeno očita tudi z navedbami, da je v odločilnih dejstvih izpodbijane sodbe precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov, in med samimi zapisniki. Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje izjavo obdolženke z dne 12. 2. 2018, na katero se je sklicevala med svojim zagovorom, nepravilno povzelo. Obdolženka namreč v izjavi ni zgolj zapisala, da sta se učenca A.K. in T.B. „drenjala k pultu“, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pač pa je tudi navedla, da sta imenovana učenca „plezala čez klopi“ in da sta se, ko se je ponovno obrnila k šestošolcem, da jih umiri, „v njenem vidnem polju pojavila od zgoraj navzdol“ (tretji odstavek izjave obdolženke z dne 12. 2. 2018). Takšna izjava pa se bistveno ne razlikuje od njenega zagovora, podanega na glavni obravnavi, ko je povedala, da sta mladoletna oškodovanca čez klopi priplezala h kuhinjskemu pultu in skočila na tla. Glede na obrazloženo in ker je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi izhajalo iz „dveh različnih zagovorov“, ki jih je podala obdolženka, se navedena protispisnost nanaša na pravno relevantno dejstvo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Protispisnost pa je podana tudi v točki 10 razlogov izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta se priči M.Ž. in F.B.F. spomnila, da je obdolženka mladoletna oškodovanca enkrat udarila z glavama skupaj. Iz izpovedbe F.B.F. namreč izhaja, da glede udarcev obdolženke ni bil prepričan (kar je sicer sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točki 7 razlogov izpodbijane sodbe) in da so se v medijih omenjali udarci z glavami, vendar se to ni zgodilo. Takšna protispisnost, kot tudi nasprotje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, ko je sodišče prve stopnje najprej v točki 7 razlogov izpodbijane sodbe dosledno povzelo izpovedbo F.B.F., da se udarcev obdolženke ne spomni, nato pa v točki 10 obrazložitve ocenilo, da je F.B.F. potrdil, da je obdolženka mladoletna oškodovanca udarila skupaj z glavama, pa pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Nenazadnje gre opozoriti tudi na nedoslednost sodišča prve stopnje, ki je v točki 12 razlogov izpodbijane sodbe navedlo, da obdolženka ni oporekala temu, da je izvršila očitano kaznivo dejanje. Pritožba namreč pravilno izpostavlja, da je obdolženka zgolj priznala, da je mladoletna oškodovanca zlasala, ne pa tudi udarila z glavama skupaj, zaradi česar ni mogoče sprejeti navedenih razlogov sodišča prve stopnje, s katerimi je želelo podkrepiti svoje zaključke v smeri izvršitve kaznivega dejanja s strani obdolženke.

9Glede na naravo ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče ni preizkušalo ostalih pritožbenih navedb zagovornika. Ker ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej pomenijo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve in presoditi preostale pritožbene navedbe ter o zadevi ponovno odločiti.

¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 47349/2014 z dne 6. 4. 2017.
² Tako sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 12536/2016 z dne 17. 1. 2019.