VSRS Sodba XI Ips 65269/2019

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 65269/2019 z dne 11. 12. 2019 zoper obdolženega V. R. odredil pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec v sostorilstvu z neznanimi storilci storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 41108/2019 z dne 13. 12. 2019 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter drugih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, ter da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, temveč je zgolj „dal hrano nekim lačnim ljudem“. Vrhovnemu sodišču predlaga da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep o odreditvi pripora razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

3Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da so zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja podani, saj se mu očita „da je devet tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, nezakonito spravil čez mejo na njeno ozemlje in najmanj dva po njem prevažal“, da obdolženčev zagovornik v zahtevi izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča ter uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter da dve trditvi v zahtevi pomenita tudi „neupoštevno novoto“, ker v pritožbi zoper izpodbijani sklep preiskovalnega sodnika nista bili uveljavljani.

4O odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva se je izjavil obdolženčev zagovornik. V odgovoru je ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da ne drži, da je D. M. videl, da sta bili skupaj z obdolžencem v vozilu dve osebi, da je treba izločiti vse dokaze v spisu, ker so bili pridobljeni nezakonito ter predstavljajo „sadeže zastrupljenega drevesa“, ter da v zvezi z domnevnim očitkom o spravljanju prebežnikov preko meje, v spisu ni najti nobenega indica, kaj šele utemeljenega suma.

B.

5Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi, da dejanje, ki se očita obdolžencu, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je bistveni del zakonskega opisa kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, da se mora oseba ukvarjati s prepovedano dejavnostjo. Ukvarjanje pa pomeni ponavljajočo se, načrtovano dejavnost, v okviru katere storilec spravi čez državno mejo eno, praviloma pa širši krog oseb, več kot enkrat. Obdolžencu se v obravnavanem primeru očita enkratno dejanje, ki ga ni mogoče šteti za „ukvarjanje“.

6Kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 stori (i) kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju, ali (ii) kdor enega ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države ali omogoči nezakonito prebivanje na njem. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 38716/2016 z dne 20. 10. 2016 presodilo, da je glede na besedilo določbe tretjega odstavka 308. člena KZ-1 kaznivo tudi zgolj enkratno spravljanje dveh ali več tujcev, ki nimajo dovoljenja, čez mejo ali ozemlje države. Ker gre za alternativno določene zakonske znake kaznivega dejanja, kumulativna uresničitev vseh zakonskih znakov ni nujna predpostavka obstoja kaznivega dejanja. Zato trditvi zagovornika, da zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja niso podani, ni mogoče pritrditi. V obravnavanem primeru se namreč obdolžencu očita, da je v sostorilstvu devet tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, za plačilo nezakonito spravil čez mejo ali na njeno ozemlje in najmanj dva tujca prevažal po ozemlju Republike Slovenije.

7Neutemeljen je tudi očitek zahteve, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa (12. do 20. točka sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika, 6. točka sklepa zunajobravnavnega senata) je razvidno, da je sodišče zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, oprlo predvsem na izjavo priče D. M., zapisnik o zaseženih predmetih, ki so bili najdeni pri ogledu obdolženčevega vozila, uradni zaznamek o ogledu kraja ilegalnega prehoda državne meje med Hrvaško in Slovenijo, zapisnik o skupnem ogledu državne meje, zapisnik o zasegu vozila, fotokopije potne listine obdolženca, uradne zaznamke o zbranih obvestilih od tujih državljanov, ter na zapisnike o zaslišanju petih prič - iraških in sirskih državljanov. Doslej zbrani dokazi, ki jih sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni le naštelo, temveč je podrobno povzelo njihovo vsebino, dajejo v tej fazi postopka zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec v sostorilstvu še z neznanimi storilci devet tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, za plačilo nezakonito spravil čez mejo in ozemlje Republike Slovenije in najmanj dva tujca prevažal po ozemlju naše države proti kraju Vidovice, za svoj del opravljene poti pa je prejel plačilo v točno neugotovljeni višini.

8Obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ne morejo omajati obširne navedbe v zahtevi, da je obdolženec „od morebiti nameravanega kaznivega dejanja odstopil preden je izvršil zakonske znake le-tega“, da nihče od tujcev ni potrdil, da jih je prevažal po ozemlju Republike Slovenije, da je obdolženec zgolj kupil dvanajst sendvičev in jih dal lačnim ljudem, da obdolženčevo vozilo ni bilo blatno, temveč le rahlo umazano, da so v avtomobilu najdene potovalke pripadale obdolžencu, ter da izjava priče D. M. ne dokazuje ničesar. Po vsebini te trditve pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, ni mogoče vložiti.

C.

9Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).