UPRS Sklep I U 2302/2018-16

Tožba se zavrže.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožeče stranke za 12 (dvanajst) oz. 11 (enajst) mesečno obročno plačevanje davčnega dolga za davčne obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) po davčnem obračunu za mesec junij 2018, z datumom zapadlosti 31. 7. 2018 v višini 4.616.440,00 EUR. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da tožeča stranka nosi svoje stroške postopka, davčnemu organu posebni stroški v postopku niso nastali.

2Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je tožeča stranka 17. 7. 2018 podala vlogo za obročno plačevanje davčnega dolga iz naslova DDV za mesec junij 2018 v višini 4.616.440,00 EUR, po obračunu z datumom zapadlosti 31. 7. 2018. V vlogi je navedla, da želi obročno plačevanje v 12 mesečnih obrokih (podrejeno pa obročno plačevanje v 11 mesečnih obrokih) z zavarovanjem v obliki vknjižbe zastavne pravice na nepremičninah, ki jih navaja (27 nepremičnin) ter priložila izpiske iz zemljiške knjige za navedene nepremičnine na dan 17. 7. 2018 in Poročilo o oceni vrednosti navedenih nepremičnin. Davčni organ se sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem se v skladu s prvim odstavkom 103. člena ZDavP-2 davčnemu zavezancu dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih ali dovoli odlog za največ 24 mesecev, če davčni zavezanec predloži katerikoli instrument zavarovanja iz 117. člena ZDavP-2 ali dovoli vknjižbo zastavne pravice v ustrezen register. Edini pogoj za odobritev obročnega plačila po prvem odstavku 103. člena ZDavP-2 je, da se plačilo dolga ustrezno zavaruje, to je, da se na zanesljiv način omogoči povračilo davka v celoti po izteku roka, za katerega je odobreno plačilo na obroke. Pri ugotavljanju ustreznosti zavarovanja pa gre za presojo po prostem preudarku.

3Davčni organ je ugotovil, da je bilo tožeči stranki v obdobju od novembra 2017 do junija 2018 izdanih že 7 odločb in da ji je bilo z vsako odločbo omogočeno obročno plačilo DDV v 12 mesečnih obrokih za plačilo DDV v skupni vrednosti 24.521.134,00 EUR. Ta dolg je tožeča stranka zavarovala z nepremičninami na 48 lokacijah po Sloveniji, ki v naravi predstavljajo trgovske prostore s pomožnimi skladiščnimi prostori. Ker bi v primeru zamude s plačilom posameznega obroka zapadli v plačilo tudi ostali obroki po posamezni odločbi, je ocenil, da se s tem povečuje tveganje nemožnosti plačila vseh odobrenih obročnih plačil. Davčni organ bi namreč moral, kolikor dolg ne bi bil plačan, v izvršilnem postopku naenkrat unovčiti vse pridobljene hipoteke s prodajo nepremičnin, je pa vprašljivo, če obstaja zanimanje za nakup tolikšnega števila trgovin. To pa povečuje tudi tveganje za poplačilo dolga iz nepremičnin, danih v zavarovanje. Z večanjem števila odločb o obročnem plačilu se povečuje tudi višina dolga, za katerega je omogočeno obročno plačevanje, s tem pa tudi izpostavljenost tveganju, ali se bo v takšnem primeru mogoče poplačati iz nepremičnin, danih v zavarovanje.

4Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo zavrnilo.

5Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Tožeča stranka je 17. 7. 2018 pri finančnem organu vložila vlogo za odlog oziroma obročno plačilo davka z zavarovanjem, s katero je zaprosila za odobritev obročnega plačevanja davčnega dolga za davčno obveznost iz naslova plačila DDV za mesec junij 2018 v višini 4.616.440,00 EUR in sicer v 12 mesečnih obrokih in podrejeno v 11 mesečnih obrokih. Tožeča stranka je kot sredstvo zavarovanja predlagala ustanovitev zastavne pravice na 27 nepremičninah, ki so v njeni lasti in so neobremenjene z zastavnimi pravicami drugih upnikov. Zahtevek za obročno plačilo davka je podala na podlagi določbe prvega odstavka 103. člena ZDavP-2, ki je pravna podlaga za odločanje v navedeni zadevi. Upoštevajoč navedeno določbo bi davčni organ moral njeni vlogi ugoditi. Tožeča stranka je namreč predložila alternativno določeno sredstvo zavarovanja iz prvega odstavka 103. člena ZDavP-2 (vknjižba zastavne pravice v ustrezen register), zato davčni organ ne bi smel presojati ustreznosti predloženega sredstva zavarovanja glede na pogoje iz 117. člena ZDavP-2. Davčni organ tudi nima pravice do prostega preudarka pri ugotavljanju, ali je instrument zavarovanja ustrezen. Med drugim tožeča stranka meni, da davčni organ ne more zaradi večjega števila v zastavo ponujenih nepremičnin tega sredstva zavarovanja zavrniti kot neustreznega. Drugostopenjskemu organu pa očita, da se ni opredelil do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sklepno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo ter odločbo drugostopenjskega organa odpravi.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Hkrati navaja, da je tožeča stranka obveznosti iz naslova DDV po davčnem obračunu za junij 2018 v višini 4.616.440,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi tudi že v celoti plačala 31. 7. 2018.

7Tožeča stranka v pripravljalni vlogi glede navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka svojo obveznost iz naslova plačila DDV po davčnem obračunu za mesec junij 2018 v višini 4.616.440,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v celoti plačala 31. 7. 2018 pojasnjuje, da je navedeno obveznost morala izpolniti. Navedena obveznost je imela datum zapadlosti 31. 7. 2018, vloga tožene stranke za odlog oziroma obročno plačilo davka z zavarovanjem pa je bila zavrnjena. V nasprotnem primeru bi sledila davčna izvršba. Toženka bi morala plačevati zakonske zamudne obresti in stroške izvršbe, zavrnjena bi bila na javnih razpisih, na katere se prijavlja, itd. Tožeča stranka je plačilo davčne obveznosti izvršila, kljub svojemu nestrinjanju z odločitvijo davčnega organa, saj bi jo v nasprotnem primeru doletele finančne posledice, nastanek katerih je kot skrben gospodar dolžna preprečevati. Ob tem še opozarja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je tožeča stranka znesek 4.616.440,00 EUR plačala s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kar pa ne drži. Tožeča stranka je namreč navedeni znesek plačala ob zapadlosti, zato ni bila dolžna in tudi ni plačala nikakršnih zamudnih obresti.

8Tožba ni dovoljena.

9Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija odločitev, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za 12 (dvanajst) oz. 11 (enajst) mesečno obročno plačevanje davčnega dolga v višini 4.616.440,00 EUR, ki je zapadel v plačilo 31. 7. 2018 in za katerega ni sporno, da ga je tožeča stranka 31. 7. 2018 tudi v celoti plačala. Kljub plačilu navedenega davčnega dolga je tožeča stranka 13. 11. 2018 zoper navedeno odločitev vložila tožbo, ker meni, da takšna odločitev ni pravilna in zakonita, saj meni, da so bili za ugoditev njeni zahtevi izpolnjeni zakonski pogoji. Vendar pa ob tem, da je tožeča stranka ob zapadlosti navedenega davčnega dolga, le-tega v celoti poravnala, navedeno po presoji sodišča pomeni, da si z odpravo izpodbijane odločbe (kar tožeča stranka s tožbo uveljavlja - izpodbojna tožba) ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

11Izpodbojna tožba je namreč namenjena temu, da se z odpravo nezakonitega upravnega akta prepreči poseg (ali nadaljevanje poseganja) v pravni položaj tožeče stranke. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi lahko učinkovito zaščitila pravice in pravne interese tožeče stranke. Tako stališče je v podobnem primeru zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011, ko je presojalo skladnost Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z Ustavo RS in ugotovilo, da je ZUS-1 v neskladju z Ustavo RS v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni in z njihovo odpravo vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči. Zaradi navedene odločitve Ustavnega sodišča RS je bil spremenjen tudi ZUS-1 v 33. členu. V slednjem so določene vrste tožb glede na vsebino pravnega varstva, ki se v upravnem sporu lahko zahteva ter je dodan tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba) (druga alineja prvega odstavka). Takega zahtevka (tj. zahteva na ugotovitev, da je bila z izpodbijano odločbo tožeča stranka prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristi) pa tožeča stranka ni postavila.

12Sodišče tako ugotavlja, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v pravico tožeče stranke ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist) zavrglo.