UPRS Sodba I U 931/2018-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni oz. finančni organ) zavrgla zahtevek tožnika za vračilo plačane trošarine za trošarinske izdelke 352.900 kosov cigaret; 100,76 kg tobaka za kajenje; 9,145 hl piva in 7,65 hl vina, ki so bili 31. 8. 2017 popolnoma uničeni pod nadzorom davčnega organa, ker je vložen prepozno (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da tožnik trpi stroške, ki jih ima zaradi postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 5. 10. 2017 pri organu prve stopnje vložil zahtevek za vračilo trošarine za mesec maj 2017 za trošarinske izdelke 352.900 tisoč kosov cigaret; 100,76 kg tobaka za kajenje; 9,145 hl piva in 7,65 hl vina, ki so bili 31. 8. 2017 popolnoma uničeni pod nadzorom davčnega organa, v višini 47.821,04 EUR. Tožnik je k zahtevku priložil zapisnik o uničenju blaga št. 42332-1758/2017-3 z dne 31. 8. 2017 komisije davčnega organa, dokazila o plačilu trošarine in kopijo komisijskega zapisnika A. d.o.o., ... Davčni organ se sklicuje na pravico do vračila plačane trošarine, ki je opredeljena v 6. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1). Nadalje se sklicuje na drugi odstavek 19. člena ZTro-1, ki določa rok, v katerem mora upravičenec do vračila trošarine vložiti zahtevek (kot mesečni ali kot letni zahtevek) za vračilo trošarine. Davčni organ ugotavlja, da je bil zahtevek za vračilo trošarine vložen prepozno. Tožnik je v zahtevku navedel, da zahteva vračilo trošarine za mesec maj 2017, vendar iz prilog zahtevka izhaja, da se zahtevek nanaša na mesec avgust 2017 in ga je kot takega davčni organ tudi obravnaval. Iz zahtevka izhaja, da je tožnik poslal zahtevek priporočeno po pošti 5. 10. 2017, torej po poteku zakonsko določenega roka, ki je potekel 30. 9. 2017. V navedeni zadevi je namreč razlog za vračilo trošarine (uničenje pod nadzorom davčnega organa) nastal 31. 8. 2017 in ker se zahtevek šteje kot mesečni zahtevek za mesec avgust 2017, je rok za vložitev zahtevka, v skladu z drugim odstavkom 19. člena ZTro-1, potekel 30. 9. 2017. Davčni organ je zato tožnikov zahtevek zavrgel na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo. Ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu sicer nepravilno navedel, da je rok za vložitev zahtevka za vračilo trošarine potekel 30. 9. 2017 (ta dan je sobota). Ugotavlja namreč, da se je, upoštevajoč drugi odstavek 45. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2 (ki glede materialnih rokov izrecno določa, da se v primeru, če je zadnji dan zakonsko predpisanega roka nedelja, državni praznik ali kak drug dan, ko se pri organu ne dela, izteče rok za izpolnitev obveznosti s pretekom prvega naslednjega delovnika), predpisani rok za vložitev mesečnega zahtevka za vračilo trošarine za mesec avgust 2017 pravilno iztekel na ponedeljek 2. 10. 2017. Vendar pa je bil zahtevek za vračilo trošarine, ki je bil vložen 5. 10. 2017, vložen prepozno.

4Tožnik navedeni sklep izpodbija. V tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično nepravilne uporabe materialnega prava, konkretno drugega odstavka 19. člena ZTro-1 in 7. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah. Tožnik je namreč 31. 8. 2017 pod nadzorom davčnega organa uničil za svojo poslovno prakso neobičajno veliko količino cigaret in tobaka. Razlog za količinsko veliko uničenje je posledica spremembe tobačne zakonodaje. Dne 11. 3. 2017 je namreč stopil v veljavo Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, zaradi katerega je bil tožnik primoran staro zalogo cigaret in tobaka umakniti iz prodaje ter uničiti. Drugih uničenj trošarinskih artiklov v koledarskem letu 2017 tožnik ni načrtoval. Zato je tožnik 5. 10. 2017 pri davčnem organu vložil zahtevek za vračilo trošarine za omenjene trošarinske izdelke. Na zahtevku pa je pomotoma navedel datum že prej vloženega zahtevka za mesec maj, ki ga je davčnemu organu poslal 6. 6. 2017. Z zahtevkom za vračilo trošarine, ki ga je tožnik vložil 5. 10. 2017, je imel namreč namen vložiti letni zahtevek za vračilo trošarine. Rok za vložitev letnega zahtevka za vračilo trošarine pa je v skladu z drugim odstavkom 19. člena ZTro-1 do 30. junija tekočega leta za preteklo leto, kar pomeni, da je bil zahtevek tožnika, ki je bil vložen 5. 10. 2017, vložen pravočasno.

5Zgolj iz previdnosti pa tožnik, iz razloga, ker je 6. 6. 2017 vložil mesečni zahtevek za vračilo trošarine in 5. 10. 2017 letni zahtevek za vračilo trošarine in glede na to, da mu je poznana interpretacija davčnega organa glede izvajanja drugega odstavka 19. člena ZTro-1 (ki med drugim vsebuje besedno zvezo: „Mesečni in letni način uveljavljanja vračila trošarine v posameznem koledarskem letu se izključujeta“) poudarja, da navedena zakonska besedna zveza nikjer ne predpisuje, da lahko upravičenec do vračila trošarine v posameznem koledarskem letu zgolj enkrat uveljavlja vračilo na letni način. Navedeno besedno zvezo namreč tožnik razume na način, da istega zahtevka ni mogoče uveljavljati znotraj enega in drugega načina (torej dvakrat). Drugačna interpretacija omenjene besedne zveze bi bila po mnenju tožnika tudi v nasprotju z namenom ZTro-1, kot tudi v nasprotju s temeljnimi načeli ZDavP-2 ter v nasprotju z eno od temeljnih ustavnih norm, ki je opredeljena v 14. členu Ustave RS (enakost pred zakonom) in s tem v zvezi z določbo 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja vsakomur enako varstvo pravic v postopku pred državnimi organi. Če bi sodišče sprejelo drugačno interpretacijo omenjene besedne zveze, kot to razume tožnik, bi to pomenilo, da je tisti vlagatelj, ki vlaga zgolj mesečni zahtevek za vračilo trošarine ali zgolj letni zahtevek, drugače obravnavan kot tisti vlagatelj, ki vlaga tako mesečni kot letni zahtevek, pri čemer pa bi obeh obstaja enak razlog za vračilo trošarine.

6V zvezi z izbiro načina uveljavljanja trošarine, torej izbiro mesečnega načina ali letnega načina, tožnik izpostavlja, da niti ZTro-1 niti Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah (v nadaljevanju Pravilnik) ne predpisujeta kdaj, kako in na kakšen način zavezanec za plačilo trošarine določi izbiro načina za uveljavljanje vračila trošarine. Tožnik citira 7. člen Pravilnika, iz katerega izhaja, da lahko upravičenec izbira med uveljavljanjem vračila trošarine za davčno obdobje ali za koledarsko leto. Iz določbe (in obrazca) pa ne izhaja, da se je z določitvijo obdobja, za katerega uveljavlja vračilo trošarine, strinjal tudi z izbiro načina za uveljavljanje vračila trošarine. Po mnenju tožnika v konkretnem primeru ni mogoče izhajati zgolj iz jezikovne razlage določbe, pač pa je treba izhajati iz namena same določbe, ki pa je v tem, da zavezanec ne uveljavlja vračila trošarine za isto stvar več kot enkrat. Pri tem tožnik še izpostavlja, da niti ZTro-1 niti Pravilnik nikjer izrecno ne določata, da je pri letnem načinu uveljavljanja vračila trošarine moč zahtevek za vračilo poslati le enkrat in ne dva ali več-krat na ločenih obrazcih.

7Da tožnik v konkretnem primeru ne more biti prekludiran pri letnem načinu uveljavljanja vračila trošarine pa po mnenju tožnika izhaja tudi iz smiselne razlage drugega odstavka 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). V slednjem je namreč natančno opredeljeno kdaj zavezanec pridobi pravico do odbitka vstopnega davka, kdaj jo lahko uveljavlja in kdaj mu ta pravica do odbitka zastara. Takšne jasne določbe v ZTro-1 ni zaslediti, nikjer pa ni določeno, da je pri letnem načinu uveljavljanja vračila trošarine mogoče zahtevek za vračilo vložiti le enkrat in ne dvakrat ali več-krat na ločenih obrazcih. Tožnik pri sami izbiri (načina) ni bil opozorjen na posledice izbire enega obdobja (oziroma načina) uveljavljanja vračila trošarine in na potencialno prekluzijo rokov za uveljavljanje zahtev. V nasprotnem primeru je takšno tolmačenje obrazca oz. izbire zavezanca glede načina uveljavljanja trošarine arbitrarno in zavajajoče. Če je temu tako, je s tem kršeno eno osnovnih načel davčnega postopka, to je načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči iz 7. člena ZDavP-2. Glede na določbe slednjega davčni organ tožnika ni nikoli opozoril na njegove procesne pravice oziroma na posledice vložitve letnega zahtevka. Davčni organ pri svojem postopanju ni ustrezno izvajal ZTro-1 in Pravilnika oziroma ju ni izvajal v duhu načel davčnega postopka. Izpodbijani sklep je izdal na podlagi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter tudi ob napačni interpretaciji določb zakonov in podzakonskih predpisov. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in obrazložitve drugostopenjskega organa, in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

11V obravnavni zadevi je sporno, ali je tožnik pri prvostopenjskemu organu pravočasno vložil zahtevek za vračilo trošarine v višini 47.821,04 EUR, za trošarinske izdelke, ki so bili 31. 8. 2017 popolnoma uničeni pod nadzorom davčnega organa. Tožnik je zahtevek za vračilo trošarine vložil na podlagi 6. točke prvega odstavka 19. člena ZTro-1. Slednji določa, da ima pravico do vračila plačane trošarine trgovec, ki je nabavil trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino in jih umaknil s tržišča, ker so postali neužitni oziroma neuporabni in so bili uničeni pod nadzorom davčnega organa. Iz drugega odstavka navedenega člena pa med drugim izhaja, da upravičenec vloži zahtevek za vračilo trošarine kot mesečni zahtevek do zadnjega dne tekočega meseca za pretekli mesec, v katerem je nastal razlog za vračilo, ali kot letni zahtevek do 30. junija tekočega leta za preteklo leto, v katerem je nastal razlog za vračilo. Mesečni in letni način uveljavljanja vračila trošarine v posameznem koledarskem letu se izključujeta.

12V zadevi ni sporno, da je tožnik zahtevek za vračilo omenjene trošarine vložil 5. 10. 2017 ter da je v zahtevku navedel, da uveljavlja mesečni zahtevek, pri čemer je kot davčno obdobje navedel maj 2017. Sporno pa je, ali bi moral davčni organ, ki je navedeni zahtevek, glede na to, da gre za uničenje trošarinskih izdelkov v mesecu avgustu 2017, obravnaval kot mesečni zahtevek za mesec avgust 2017, navedeni zahtevek obravnavati kot letni zahtevek, na kar se sklicuje tožnik. Tožnik namreč navaja, da je na zahtevku za vračilo trošarine ostalo pomotoma (od prejšnjega zahtevka) navedeno, da gre za mesečni zahtevek, za mesec maj 2017, saj je tožnik pred tem, v mesecu juniju 2017 vlagal zahtevek za mesec maj 2017 ter da bi davčni organ navedeni zahtevek moral obravnavati kot letni zahtevek. V takem primeru je namreč tožnikov zahtevek za vračilo trošarine vložen pravočasno. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

13Tudi po presoji sodišča je davčni organ navedeni zahtevek pravilno obravnaval kot mesečni zahtevek. Zahtevek je bil oddan na obrazcu, na katerem je tožnik sam označil, da vlaga mesečni zahtevek za vračilo trošarine. Ker je bilo iz prilog k navedenemu obrazcu razvidno, da so bili trošarinski izdelki uničeni pod nadzorom davčnega organa 31. 8. 2017, je davčni organ navedeni zahtevek pravilno obravnaval kot zahtevek za mesec avgust 2017. Tožnik je za mesec maj 2007 (že) vložil mesečni zahtevek za vračilo plačane trošarine, ki mu je bilo ugodeno z odločbo 9. 8. 2017. Ker je bil zahtevek za vračilo trošarine za mesec avgust 2017 vložen prepozno, je davčni organ tožnikov zahtevek pravilno zavrgel. Tožnik bi namreč moral navedeni mesečni zahtevek (za mesec avgust 2017), vložiti do zadnjega dne tekočega meseca za pretekli mesec (to je do konca septembra 2017), v katerem je nastal razlog za vračilo. Glede na to, da je tožnik navedeni zahtevek za vračilo trošarine poslal priporočeno po pošti 5. 10. 2017, je navedeni zahtevek vložil prepozno.

14Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi davčni organ moral tožnikov zahtevek obravnavati kot letni zahtevek, pri čemer tožnik nasprotuje stališču davčnega organa, da tožnik ne more hkrati vlagati tako mesečnih kot tudi letnega zahtevka za vračilo trošarine. Sodišče se namreč strinja z davčnim organom, da je tožnik s tem, ko je vložil mesečni zahtevek za mesec maj 2017 (ki ga je vložil v mesecu juniju 2017) izbral mesečni način uveljavljanja vračila trošarine, s tem pa izključil možnost letnega uveljavljanja vračila trošarine za to leto. Ker se je tožnik sam opredelil, da bo zahtevke vlagal mesečno, s tem pa sam izključil možnost vložitve letnega zahtevka, so po presoji sodišča neutemeljeni tožnikovi ugovori, da je takšna interpretacija zakonske določbe (drugi odstavek 19. člena ZTro-1 določa, da se mesečni in letni način uveljavljanja vračila trošarine v posameznem koledarskem letu izključujeta) v nasprotju z namenom ZTro-1, kot tudi v nasprotju s temeljnimi načeli ZDavP-2 ter da naj bi šlo za kršitev temeljnih ustavnih norm (14. in 22. člen Ustave RS). Sodišče zatrjevanje neenakosti pred zakonom, na kar se sklicuje tožnik, ne vidi.

15Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika na ureditev v Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki po mnenju tožnika bolj natančno opredeljuje kdaj pridobi zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV. Sodišče se prav tako strinja z drugostopenjskim organom, da je tožnik imetnik dovoljenja za pooblaščenega prejemnika že od leta 2007 dalje (podatki v upravnih spisih), kar pomeni, da ga ni mogoče šteti za prava neuko stranko. Zato sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da gre za kšitev osnovnih načel davčnega postopka (načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči iz 7. člena ZDavP-2).

16Na podlagi vsega navedenega je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Ker iz povedanega izhaja, da je tožnik vložil predmetni zahtevek za vračilo trošarine za mesec avgust 2017 šele 5. 10. 2017, to je po preteku predpisanega roka, je tožnikov zahtevek vložen prepozno. Predpisan rok za vložitev zahteve, ki je določen v drugem odstavku 19. člena Ztro-1, je namreč materialni prekluzivni rok, zato je pravico do vračila trošarine mogoče uveljavljati le v navedenem roku ter pomeni zamuda roka izgubo pravice.

17Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

18Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

19Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč so sporna pravna vprašanja in naziranja (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

20Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.