VSC Sklep I Cp 258/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor mednarodne pristojnosti tretjega toženca z dne 29. 6. 2018. Ugotovilo je, da tožeča stranka uveljavlja plačilo denarne odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi delovne nesreče, ko se je na gradbišču v Belgiji poškodovala pri opravljanju dela, katerega naročnik je bil tretji toženec, prvi in drugi toženec pa sta bila glavni izvajalec ter podizvajalec naročenih del. Zahtevki zoper vse tri tožence temeljijo na isti dejanski podlagi. Sklopi odločilnih dejstev se zoper vsakega od tožencev v veliki meri prikrivajo. Navedeno utemeljuje zaključek o obstoju tako tesne povezanosti zahtevkov, da jih je smotrno skupaj obravnavati in o njih odločati skladno s 1. točko 8. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Bruselj I), saj se bo s tem preprečilo, da bi tožeča stranka razpolagala z več izvršilnimi naslovi za terjatev iz iste dejanske podlage.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tretji toženec po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo 1. točke 8. člena Uredbe Bruselj I, saj je vez med zahtevki zoper prvega tretjega toženca tako šibka, ostale okoliščine pa povsem nepovezane z Republiko Slovenijo, da za odločanje slovenskega sodišča ni dejanske in procesne podlage. Nobenega dvoma ni, da tožeča stranka utemeljuje sodno pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji s sklicevanjem na prvi odstavek 8. člena Uredbe Bruselj I, vendar je udeležba prvega toženca namenjena izključno utemeljitvi pristojnosti slovenskega sodišča. Ne glede na nasprotujoče zaključke sodišča o vlogi tretjega toženca (enkrat kot lastnik objekta, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, drugič kot naročnik del), pri čemer noben od zaključkov ni pravilen, je tožeča stranka z vključitvijo neformalnega delodajalca v tožbo skonstruirala situacijo, v kateri iz formalno procesnih razlogov utemeljuje obstoj pristojnosti sodišča v Sloveniji, čeprav za to po Uredbi Bruselj I ni podana dejanska in pravna podlaga. Obstoji vrsta drugih pomembnejših okoliščin, ki zavračajo pristojnost slovenskega sodišča, da odloča o tožbenem zahtevku. Sporno je razlogovanje, po katerem naj bi bila podana tako tesna povezanost med tožbenimi zahtevki, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da zahtevki zoper vse tri tožence temeljijo na isti dejanski podlagi. Stališče je zmotno. Zahtevki zoper vse tri tožene stranke ne temeljijo na isti dejanski podlagi. Ni točno stališče, da naj bi se sklopi odločilnih dejstev zoper vsakega od tožencev v veliki meri prikrivali. Zmoten je zaključek, po katerem se bo s tem, ko se bodo zahtevki zoper vse tri tožence obravnavali skupaj, preprečilo, da bi tožeča stranka razpolagala z več izvršilnimi naslovi za terjatev iz iste dejanske podlage, saj ni podana ista dejanska podlaga. Uporaba načela koneksitete nedvomno govori v prid pristojnosti belgijskega sodišča.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da sta izpolnjena oba pogoja za potrditev pristojnosti sodišča države članice EU, ki ju določa prva točka 8. člena Uredbe Bruselj I: 1. ločeno obravnavanje zahtevkov pred sodišči različnih držav članic bi lahko pripeljalo do nekompatibilnih sodnih odločb in 2. obstaja zadostna povezava med zahtevki do tožencev. Namen določbe je možnost pritegnitve tujih tožencev v korist tožnika, ki ima v izpolnitvi pogojev prosto izbiro, ali bo tožil vsakega posebej ali vse skupaj na kraju prebivališča enega od njih. Upošteva se, da je za tožnika lahko stroškovno ugodneje, da v spor pred domačim sodiščem pritegne tuje tožence. Normalno in pričakovano je, da bo delavec, ki utrpi izredno hude telesne poškodbe (paraplegijo), terjal nastalo škodo od vseh odgovornih oseb, to je tudi od osebe, ki je angažirala njegovega delodajalca kot podizvajalca. Tožeča stranka je logično sledila zaporedju odgovornosti delodajalec - podizvajalec - glavni izvajalec - naročnik.

4Drugi toženec v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da je smiselna udeležba na pasivni strani vseh treh toženih strank, saj bo le na ta način mogoče ugotoviti vsa relevantna dejstva, izvesti potrebne dokaze in ugotoviti, ali je podana odškodninska odgovornost katere ter v kakšnem delu. Potrebno je voditi enoten postopek pred enim sodiščem, ne glede na to, ali bo slovensko ali belgijsko sodišče.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožeča stranka v uvodu pritožbe očita sodišču prve stopnje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar jih ne obrazloži.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno odločilna dejstva: (-) da se pred Delovnim sodiščem v Celju ločeno vodi postopek zoper delodajalca tožeče stranke družbo S. d.o.o., (-) da je do delovne nesreče prišlo na gradbišču v Belgiji, (-) da tožeča stranka očita prvemu tožencu (s stalnim prebivališčem v Sloveniji) in drugemu tožencu, da nista poskrbela za neovirano ter varno izvajanje del vseh delavcev na gradbišču, v posledici česar naj bi prišlo do nezgode (1., 4., 5. točka obrazložitve sklepa). Teh dejstev tretji toženec ne izpodbija. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tretji toženec (s sedežem v Belgiji) tožen na podlagi objektivne odgovornosti lastnika objekta za škodo, ki izvira iz tega objekta, in da je bil naročnik dela (13. točka obrazložitve sklepa). Tretji toženec sicer navaja, da noben od slednjih zaključkov ni pravilen, vendar tudi v tem delu pritožbe ne obrazloži.

8Sodišče prve stopnje je pri presoji ugovora mednarodne pristojnosti tretjega toženca izhajalo iz pravilnih določb Uredbe Bruselj I. Splošno pravilo za določitev pristojnosti je v 4. členu Uredbe Bruselj I. Izjemoma so lahko v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Bruselj I. osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 tega poglavja. Med izjemami je tudi posebna pristojnost za sospornike, urejena v prvi točki 8. člena Uredbe Bruselj I: oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena tudi, če je ena od več toženih oseb, tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov (11. točka obrazložitve sklepa).

9Tretji toženec neutemeljeno očita tožeči stranki, da je udeležba prvega toženca namenjena izključno utemeljitvi pristojnosti slovenskega sodišča in da je z vključitvijo neformalnega delodajalca v tožbo skonstruirala situacijo, v kateri iz formalno-procesnih razlogov utemeljuje obstoj pristojnosti sodišča v Sloveniji. S temi navedbami v pritožbi nakazuje na določeno zlorabo procesnih možnosti tožeče stranke pri vložitvi tožbe. Vendar lahko sodišče, ki obravnava zahtevke, ki so ob vložitvi tožbe medsebojno povezani v smislu člena 6 točka 1 Uredbe¹, ugotovi morebitno zlorabo pravila o pristojnosti iz te določbe le takrat, ko obstajajo prepričljivi dokazi, ki dopuščajo sklep, da je tožeča stranka pogoje za uporabo te določbe umetno ustvarila oziroma ohranila². Tretji toženec za svoje navedbe ni ponudil dokazov³.

10Tretji toženec ne pojasni zakaj naj bi bila zmotna stališča sodišča prve stopnje, da je podana tesna povezanost med tožbenimi zahtevki, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da zahtevki zoper tožence temeljijo na isti dejanski podlagi. V pritožbi zgolj nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje. Prav tako tretji toženec neutemeljeno navaja, da je šibka vez med zahtevkoma zoper prvega toženca (s stalnim prebivališčem v Sloveniji) in tretjega toženca (s sedežem v Belgiji). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zahtevki zoper vse tri tožene stranke temeljijo na isti dejanski podlagi, da se sklopi odločilnih dejstev zoper vsakega od tožencev v veliki meri prekrivajo, da se bo s tem, ko se bodo zahtevki zoper tri tožence obravnavali skupaj, preprečilo, da bi tožeča stranka razpolagala z več izvršilnimi naslovi za terjatev iz iste dejanske podlage (13. točka obrazložitve). Pravilno je razlogovalo, da za to, da se za sodne odločbe šteje, da zanje obstaja tveganje nezdružljivosti v smislu člena 6 točka 1 Uredbe, ne zadostuje, da obstaja razhajanje med rešitvami spora, ampak mora do tega razhajanja priti v okviru enakega dejanskega pravnega stanja (12. točka obrazložitve sklepa)⁴.

11Tretji toženec zmotno navaja, da so ostale okoliščine nepovezane z Republiko Slovenijo, da za odločanje slovenskega sodišča ni dejanske in procesne podlage, da obstoji vrsta drugih pomembnejših okoliščin, ki odvračajo pristojnost slovenskega sodišča, da odloča o tožbenem zahtevku, in da uporaba načela koneksitete govori v prid pristojnosti belgijskega sodišča v skladu s pravilom iz 2. točke 7. člena Uredbe. Tožeča stranka je svobodna v odločitvi koga toži in v primeru izbirnih pristojnosti, kot pri vloženi tožbi, tudi pred katerim sodiščem toži. Tožbo je vložila tudi zoper slovenskega delodajalca, ki se zgolj zaradi posebne ureditve delovnopravnega sodstva vodi pred specializiranim sodiščem v Sloveniji. Za mednarodno prisojnost v tem primeru je odločilno le, ali obstojijo pogoji po prvi točki 8. člena Uredbe Bruselj I. Te je sodišče sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo. Pravilno je zavrnilo ugovor mednarodne pristojnosti tretjega toženca.

12V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker še ni znan končni uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Sodna praksa Sodišča EU je bila sprejeta v času veljavnosti prejšnje Uredbe Bruselj I, ki pa je v obravnavanem delu vsebovala enako določbo.
² Sodba Sodišča EU C-352/13 Cartel Damage Claims (CDC) Hydrogen Peroxide SA.
³ Če se ne dokaže umetno ustvarjenih pogojev za uporabo te določbe ob vložitvi tožbe, velja pravilo koncentracije pristojnosti tudi, če je tožeča stranka umaknila tožbo proti edini izmed sotoženih strank, ki ima sedež v državi članici na območju pristojnosti sodišča (Sodba Sodišča EU C-352/13 Cartel Damage Claims (CDC) Hydrogen Peroxide SA). Na ta člen se je mogoče sklicevati v primeru tožbe, ki je bila v državi članici vložena proti prvotoženi stranki s stalnim prebivališčem v tej državi in drugotoženi stranki s sedežem v drugi državi članici, tudi kadar se šteje, da je bila tožba že ob vložitvi na podlagi nacionalne ureditve nedopustna glede prvotožene stranke (Sodba Sodišča EU C-103/05 Reisch Montage AG).
⁴ Sodbe Sodišča EU C-366/13 Profit Investment SIM SpA v likvidaciji, C-352/13 Cartel Damage Claims (CDC) Hydrogen Peroxide SA, C-645/15 Land Berlin, C-616/10 Solvay SA, C-98/06 Freeport PLC.