UPRS Sodba I U 1860/2018-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 218-2942/2017-13 z dne 23. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečano za 22% DDV, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo za zamenjavo vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, za slovensko vozniško dovoljenje.

2V obrazložitvi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je imel tožnik v času opravljanja vozniškega izpita v Makedoniji (25. 6. 1997) prijavljeno prebivališče v Sloveniji in da je imel tu tudi zaposlitev. Zavarovanje na podlagi zaposlitve je imel od 1. 4. 1997 do 30. 9. 1997, kar je šest mesecev oziroma 185 dni, kot tudi od 24. 7. 1996 do 31. 10. 1996 ter od 1. 6. 1998 do 30. 11. 1999. Zato je bil pozvan, da vlogo dopolni z dokazili o običajnem prebivališču v državi, ki mu je tuje vozniško dovoljenje izdala. Sklicuje se na deveti odstavek 67. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), po katerem se tujcu in državljanu Republike Slovenije zamenja vozniško dovoljenje, izdano v tujini, s slovenskim vozniškim dovoljenjem, če dokaže, da je v državi, ki mu je izdala vozniško dovoljenje, izpolnil pogoj običajnega prebivališča, v skladu s 4. točko prvega odstavka 2. člena ZVoz-1, ki jo tudi povzema. Tožnik je v odgovoru navedel, da je imel v času opravljanja vozniškega izpita v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče, družina pa je ostala v Makedoniji, kjer je še danes in se k ženi in sinovoma redno vrača. V času opravljanja vozniškega izpita v Makedoniji je bil kar nekaj časa brez dela, zato je izpit tudi opravljal tam. Organ ocenjuje, da tožnik z dokazili, ki jih je predložil, običajnega prebivališča v državi, ki mu je vozniško dovoljenje izdala, v času opravljanja vozniškega izpita, ni izkazal.Tudi rednega vračanja v Makedonijo ni izkazal. Iz njegovega potnega lista je namreč razvidno, da ima v potnem listu izhodno štampiljko iz Slovenije z dne 25. 5. 1997 in vhodno štampiljko v Slovenijo z dne 29. 6. 1997, pri čemer pa enomesečna vrnitev v Republiko Makedonijo ne dokazuje rednega vračanja. Zato organ ocenjuje, da je bilo tožnikovo običajno prebivališče tedaj v Republiki Sloveniji. Posledično je bilo treba tožnikovo prošnjo za zamenjavo vozniškega dovoljenja zavrniti.

3Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana zavrnil. Tudi po presoji drugostopenjskega organa je bil tožnik v času pridobitve tujega vozniškega dovoljenja redno zaposlen pri delodajalcu v Sloveniji in je bila njegova poklicna vez v Sloveniji. Prvostopenjski organ pa je tudi pravilno ugotovil, da tožnik v času pridobitve tujega vozniškega dovoljenja tudi ni izkazal rednega vračanja v Makedonijo. Ugotovil je, da je tožnik dne 25. 5. 1997 prečkal mejni prehod v Republiko Makedonijo in se dne 28. 6. 1997 vrnil v Republiko Slovenijo, pri čemer enomesečna vrnitev v Makedonijo tudi po mnenju drugostopenjskega organa ne dokazuje rednega vračanja v državo, kjer naj bi imel osebne vezi.

4Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je bil v času pridobitve tujega vozniškega dovoljenja redno zaposlen pri delodajalcu v Republiki Sloveniji, vendar pa to dejstvo tožena stranka napačno tolmači v njegovo škodo. Meni, da izpolnjuje oba pogoja, ki se zahtevata za obstoj običajnega prebivališča. V času, ko je opravljal izpit, je imel stalno prebivališče v Makedoniji. V Sloveniji je imel le poklicne vezi, saj njegova družina (osebne vezi) od leta 1996, ko je sam prišel v Slovenijo, ves čas živi v Makedoniji in se je zato v Makedonijo redno vračal. V času pridobitve vozniškega dovoljenja je tako živel v dveh različnih državah. Tožena stranka tudi ni presojala obstoja običajnega prebivališča na podlagi okoliščin, da so tožnikove poklicne vezi v drugem kraju kot njegove osebne vezi. V letih 1996-1997 tudi osem mesecev ni bil v delovnem razmerju in je imel tedaj v Sloveniji prijavljeno le začasno prebivališče. Izpolnjuje tudi pogoj običajnega prebivališča, ki zahteva, da oseba stanuje v tem kraju (torej v Republiki Makedoniji) vsaj 185 dni. V Makedoniji se je nahajal od 1. 1. 1997 do 30. 3. 1997 (skupaj 90 dni), od 1. 6. 1997 do 30. 9. 1997 (op. sodišča: do 30. 6. 1997) (skupaj 30 dni) in od 1. 10. 1997 do 31. 12. 1997 (skupaj 92 dni), tako da je bil v letu 1997 v Makedoniji skupno 212 dni. Kljub zaposlitvi od 1. 4. 1997 do 30. 9. 1997 je pojasnil tudi svoje razloge za odsotnost. Obstoj zavarovalnega obdobja v RS iz naslova zaposlitve v navedenem obdobju od 1. 4. 1997 do 30. 9. 1997 tudi ne more sam po sebi dokazovati, da se je tožnik to celotno obdobje nahajal v Sloveniji in da se ni vračal v Makedonijo. Poleg tega ne gre upoštevati celotno leto 1997, ampak tudi leto pred pridobitvijo vozniškega dovoljenja, torej čas pred 25. 6. 1997. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo druge stopnje odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis, medtem ko vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta tožnikovo vlogo za zamenjavo vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, za slovensko vozniško dovoljenje, zavrnil.

8Zamenjavo vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, za slovensko vozniško dovoljenje, urejajo določbe 67. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1). Po določbi prvega odstavka 67. člena ZVoz-1 lahko imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, ki ima v Republiki Sloveniji običajno prebivališče, če izpolnjuje druge s tem zakonom določene pogoje, zahteva zamenjavo tega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje. Po določbi devetega odstavka istega člena se tujcu in državljanu Republike Slovenije zamenja vozniško dovoljenje, izdano v tujini, s slovenskim vozniškim dovoljenjem, če dokaže, da je v državi, ki je izdala vozniško dovoljenje, izpolnil pogoj običajnega prebivališča ali je študiral v tej državi najmanj šest mesecev. Po 4. točki prvega odstavka 2. člena ZVoz-1 je običajno prebivališče kraj, v katerem oseba stanuje vsaj 185 dni v vsakem koledarskem letu zaradi osebnih in poklicnih vezi ali v primeru osebe brez poklicnih vezi zaradi osebnih vezi, ki kažejo tesno povezavo med to osebo in krajem, v katerem živi. Za običajno prebivališče osebe, katere poklicne vezi so v drugem kraju kakor njene osebne vezi in ki zaradi tega živi v različnih krajih v dveh ali več državah, se šteje kraj njenih osebnih vezi, če se ta oseba redno vrača v ta kraj.

9Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi na podlagi ugotovitve, da je imel tožnik v času, ko mu je bilo izdano makedonsko vozniško dovoljenje (25. 6. 1997) prijavljeno (začasno) prebivališče v Sloveniji in da je imel v Sloveniji od 1. 4. 1997 do 30. 9. 1997 tudi zaposlitev, sklepal, da tožnik tedaj ni imel običajnega prebivališča v Makedoniji, ampak v Sloveniji. Nadalje je na podlagi podatkov v tožnikovem potnem listu, da je imel tožnik izhodno štampiljko iz Slovenije z dne 25. 5. 1997 ter vhodno štampiljko v Slovenijo z dne 29. 6. 1997, sklepal, da tožnik v času pridobitve tujega vozniškega izpita tudi ni izkazal rednega vračanja v Makedonijo, saj je izkazal zgolj enkratno vračanje v času enega meseca ter nato zaključil, da tožnik za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja ne izpolnjuje pogojev iz devetega odstavka 67. člena ZVoz-1.

10Tožnik je v postopku ves čas zatrjeval, da se je v Makedoniji nahajal v času od 1.1.1997 do 30. 3. 1997 (devetdeset dni), od 1. 6. 1997 do 30. 6. 1997 (trideset dni) in od 1. 10 1997 do 31. 12. 1997, skupno 212 dni in v svojih izjavah tudi pojasnil razloge za svojo daljšo odsotnost v času zaposlitve od 1. 4. 1997 do 30. 9. 1997 (bolezen sina, v zvezi s čemer je predlagal zaslišanje delodajalca). Zatrjeval je tudi, da je od leta 1996, ko je prišel v Slovenijo, nekaj časa delal samo občasno.Ves čas je zatrjeval tudi, da je leta 1996, ko je prišel v Slovenijo, njegova družina (žena in dva otroka) ostala v Makedoniji ter tudi vseskozi živi v Makedoniji ter da se je zato v Makedonijo redno vračal. Navajal je tudi druge relevantne okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev običajnega prebivališča.

11Ker je pogoj običajnega prebivališča eden od odločilnih pogojev za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja v slovensko, je v konkretnem primeru glede izpolnjevanja tega pogoja potrebno ugotoviti vse relevantne okoliščine, povezane z življenjem tožnika, to je tako okoliščine o tem, kje je in koliko časa je tožnik zaposlen (poklicne vezi), kot tudi okoliščine v zvezi z njegovo družino (osebne vezi), ki kažejo na to, kje so dejansko tožnikove osebne vezi. Te relevantne okoliščine v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča niso bile presojane glede na zgoraj citirano določbo 4. točke prvega odstavka 2. člena ZVoz-1, ki omogoča ugotovitev obstoja običajnega prebivališča glede na ugotovitev poklicnih in osebnih vezi, kot tudi ugotovitev obstoja običajnega prebivališča (samo) glede na ugotovitev na podlagi osebnih vezi. Ker torej prvostopenjski organ ni ugotavljal tožnikovega običajnega prebivališča v smislu citirane 4. točke prvega odstavka 2. člena ZVoz-1, je že iz tega razloga dejansko stanje, na katerem temelji njegova odločitev, nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede osebnih vezi samo (en) stavek, da se je tožnik v obdobju od 1. 4. 1997 do 30. 9. 1997, ko je imel v Sloveniji zaposlitev, vrnil v Makedonijo samo enkrat, v času od 25. 5. 1997 do 29. 6. 1997, kar ne pomeni rednega vračanja. Glede na to, da ZVoz-1 ne opredeljuje pojma rednega vračanja, navedeni stavek ne zadosti standardu obrazložitve; posebej še ob dejstvu, da je tožnik po podatkih spisa zidar, zaposlen v gradbeništvu in da je to delo samo občasno opravljal ter upoštevajoč pri tem tudi razdaljo med Slovenijo in Makedonijo. Razen tega je prvostopenjski organ na podlagi podatkov v tožnikovem potnem listu štel, da je bil tožnik v obdobju od 25. 5. 1997 do 29. 6. 1997 v Makedoniji, kar pomeni, da tožnik v obdobju od 1. 4. 1997 do 30. 9. 1997 v Sloveniji ni bival šest mesecev (185 dni), temveč je v letu 1997 več kot 185 dni očitno preživel v Makedoniji.

12Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno in ker so bila kršena pravila postopka. Zato bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku, v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ugotoviti vsa tista dejstva, ki so pomembna za pravilno uporabo določbe 4. točke prvega odstavka 2. člena ZVoz-1. Ker je tožnik smiselno predlagal tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, je sodišče presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka tretjega člena pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek, povečan za 22% DDV, glede na to, da je bilo o zadevi odločeno na seji senata in sta odvetnika, ki sta tožnika v postopku zastopala, zavezanca za DDV.