VSRS Sodba VIII Ips 54/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo tožeči stranki v znesku 336 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 3.650,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2015 dalje do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo 165,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2015 dalje.

2Sodišče druge stopnje je se je strinjalo s pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Toženka je v vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 69/2019 z dne 16. 4. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede opredelitve, da pomeni udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo in opravljanje podpornih nalog po lastni iniciativi nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na zadevo VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018. Glede udeležbe na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo ni šlo za redne sestanke v obliki izmenjave mnenj ali pa srečanja v skupnih prostorih enote. Šlo je za neobvezne sestanke, kjer so se pripadnikom posredovale informacije predvsem o spremembi logističnih opravil, o morebitnem prihajajočem obisku visokih predstavnikov v bazi, o morebitni organizaciji izleta v drugo bazo in druge informacije, ki niso bile takšne narave, da bi jih moral pripadnik pridobiti neposredno. Veliko pripadnikov, ki so v tistem času opravljali svoje redne delovne obveznosti, so bili s tovrstnimi informacijami seznanjeni posredno, bodisi od drugih pripadnikov, bodisi od nadrejenih. Po mnenju tožene stranke namreč ni mogoče enako obravnavati jutranjega postroja, obveznega nošenja uniforme, posebne opremljenosti pripadnikov, prisotnosti pri dvigu zastave, udeležbe pri večernemu posredovanju informacij oziroma neobvezne udeležbe na sestankih, z rednimi delovnimi nalogami patruljiranja, izvidovanja, stražarskimi nalogami varovanja baze in drugimi aktivnostmi, na katere so bili pripadniki napoteni na podlagi povelja.

5Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7Revizija ni utemeljena.

8Tožnik je bil pri toženki zaposlen kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske. Za obdobje od 31. 10. 2014 do 25. 4. 2015 je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven Republike Slovenije v mirovno operacijo „KFOR“ Kosovo.

9Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka tožniku v času misije ni zagotovila prostih dni oz. tedenskega počitka, zato je upravičen do odškodnine zaradi nezagotovljene pravice do tedenskega počitka. Toženka je v postopku predložila mesečne evidence obremenitve za tožnika, ki naj bi izkazovale proste dni. Vendar sodišče njihovi vsebini ni sledilo, ker je na podlagi izpovedi tožnika in prič R. T., G. P. in D. U. ugotovilo, da je bil tožnik na dneve, ki so bili v evidenci zabeleženi kot tedenski počitek, prost le operativnih nalog, moral pa je opravljati ostale podporne naloge in se udeleževati sestankov. Vsebina podpornih nalog izhaja iz povzemanja izpovedi tožnika in prič, in sicer so to naloge vzdrževanja vozil in opreme, kondicijski treningi, streljanje in usposabljanje. Da so to podporne naloge, navaja oziroma pritrjuje tudi toženka v reviziji.

10Toženka je nasprotovanje tožnikovemu tožbenemu zahtevku gradila na stališču, da tožnik ni upravičen do odškodnine, ker se je sam odločil, da bo na dneve, ki so bili zabeleženi kot prosti, opravljal dodatne oziroma podporne naloge. To naj bi po prepričanju toženke izhajalo iz izpovedi njegovega nadrejenega R. T., ki je na izrecno vprašanje, ali je tožniku ukazal, naj na navedene dneve opravlja podporne naloge odgovoril, da ne. Zato je toženka tudi pri postavitvi revizijskega vprašanja izhajala iz navedenega stališča in revizijsko vprašanje oblikovala v smeri, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede opredelitve, da opravljanje podpornih nalog po lastni iniciativi pomeni nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku in takšno je bilo tudi dovoljeno revizijsko vprašanje. Tako postavljeno vprašanje predpostavlja, da je tožnik na dneve, ko naj bi bil prost, opravljal podporne naloge po lastni iniciativi. Vendar iz dejanskih ugotovitev to ne izhaja. Celo nasprotno, sodišče druge stopnje v 8. točki obrazložitve izrecno navede, da tožnik podpornih nalog ni opravljal samoiniciativno. Pri tem izhaja iz izpovedi priče R. T., da je tožnik na navedene dneve moral izvajati podporne naloge, da je na sestankih prejete informacije moral predati svojim podrejenim, ki jim je moral dodeliti naloge ter da ni bilo dneva, ko bi bil 100 % prost.

11Zaključek sodišča, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, pa temelji tudi na ugotovitvi, da se je tožnik na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti udeleževal sestankov. V zvezi s temi sestanki je pravilna materialnopravna presoja sodišč, da v okoliščinah konkretnega primera udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo pomeni nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku (odgovor na del revizijskega vprašanja). Za presojo je bistveno, da je bil tožnik poveljnik oddelka. Poveljeval je še devetim pripadnikom, za katere je bil odgovoren ves čas misije. Kot je sam izpovedal, je poveljeval ne le v času patrulj in straže, ampak tudi na dneve, ko so bili sicer operativno prosti in so bili v bazi. Dnevno je imel sestanke najprej z nadrejenimi, nato pa je informacije moral predati naprej svojim podrejenim. Tudi R. T., tožnikov nadrejeni, je izpovedal, da se je čeprav je bil tožnik operativno prost, pričakovalo, da bo prišel na te sestanke, saj so se dobile pomembne informacije za nadaljnjo delo, ki jih je tožnik nato moral predati naprej svojim podrejenim. Po njegovem prepričanju delo ne bi potekalo nemoteno, če se tožnik teh sestankov ne bi udeleževal.

12Takšna tožnikova udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni opravljanje dela za delodajalca. Tožnik je bil kot poveljnik oddelka odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog.¹ V tem obsegu so ti sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, ki so bile del tožnikove delovne obveznosti. Obravnavana zadeva se od sicer istovrstnega spora, o katerem je bilo odločeno s sodbo VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, razlikuje ravno v tem, da se je tožnik kot vodja oddelka, tudi v dneh, ko naj bi bil sicer prost, moral udeleževati sestankov z nadrejenimi, na katerih je dobil navodila za naslednji dan in je potem ta navodila moral prenesti podrejenim. V zadevi VIII Ips 31/2019 pa je bil zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljene dneve tedenskega počitka zavrnjen tudi na podlagi presoje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi to informiranje potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih in obveznih sestankov, ki bi bili del delovne obveznosti, ki bi kratila pravico do počitka. Ker je tožnik tudi na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti udeleževal sestankov (najprej z nadrejenimi in nato še s podrejenimi) in je s tem opravljal delovne naloge, sta sodišči utemeljeno zaključili, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.

13Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018. V navedeni zadevi je bila zavrnjena revizija zoper odločitev sodišča, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino zaradi nemožnosti izrabe tedenskega počitka. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali povišana pripravljenost po 9. točki 3. člena Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami) pomeni opravljanje dela za delodajalca. V zvezi s tem je bilo zavzeto stališče, da zgolj dejstvo povišanje pripravljenosti ne pomeni, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna zagotoviti tožniku tedenskega počitka. V obeh zadevah odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnik v dnevih, ko naj bi bil domnevno prost, dejansko moral opravljati delo.

14Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

15Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Toženka mora v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) tožniku povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na revizijo. Tožniku se priznajo priglašeni stroški odgovora na revizijo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV (450 točk x 0,6 + 2 % materialnih stroškov + 22 % DDV = 336 EUR).

16Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, ki je naveden v uvodu. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ 22. člen Pravil službe v Slovenski vojski – Uradni l. RS, št. 84/2009