VSRS Sklep I Up 173/2019

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 202/2019-5 z dne 10. 9. 2019, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugotovilo, da se tožba šteje za umaknjeno, saj tožeča stranka po prejemu plačilnega naloga z dne 9. 8. 2019 za plačilo sodne takse za tožbo, te ni plačala v celotnem znesku 148,00 EUR, temveč le v višini 118,00 EUR. Plačilo sodne takse za tožbo je procesna predpostavka za njeno meritorno obravnavanje, ki pa je izpolnjena le, če je taksa plačana v celoti.

2Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, podredno pa pritožbo, v kateri Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo potrebne pravdne stroške. Navaja, da je res plačala sodno takso v znesku 118,00 EUR, kar je skladno z zneskom, navedenim na plačilnem nalogu, katerega (fotokopijo) tudi prilaga. Pojasnjuje, da ni dolžna preverjati, ali je sodna taksa odmerjena v pravilnem znesku. Poravnala je večji del sodne takse, ki tako ni ostala neplačana v celoti, le v manjšem deležu. Razlaga, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, zato pomeni hud poseg v pravice tožeče stranke.

K I. točki izreka

3Pritožba je utemeljena.

4V obravnavanem primeru je sporno, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo umik tožbe na podlagi tretjega odstavka 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi neplačila celotnega zneska sodne takse za tožbo.

5Tožeči stranki je bil 19. 8. 2019 vročen plačilni nalog za sodno takso za tožbo. Ni sporno, da je v roku plačala 118,00 EUR, saj zatrjuje, da je bil tak znesek naveden na plačilnem nalogu. Sodišče prve stopnje je v postopku pridobilo original spornega plačilnega naloga, a je ugotovilo le, da do izteka roka za plačilo sodne takse (3. 9. 2019) ta ni bila plačana v celoti, kar onemogoča meritorno obravnavo tožbe. Ker tudi ni bilo pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, je na podlagi navedenih zakonskih določb štelo tožbo za umaknjeno.

6Po presoji Vrhovnega sodišča pa je treba pritrditi pritožbeni trditvi, da je iz predloženega originala plačilnega naloga (priloga A9 v spisu) kot zahtevani znesek sodne takse mogoče razbrati tudi znesek 118,00 EUR (namesto 148,00 EUR) oziroma te navedbe vsaj ni mogoče argumentirano zavrniti.

7Tožeča stranka je v roku, določenem v nalogu, plačala sodno takso, kot ji je bila po njenem odmerjena. Zato, in ker bi neplačilo sodne takse za tožbo (oziroma celotnega zneska) pomenilo izgubo oziroma preprečitev sodnega varstva v upravnem sporu, je bilo treba pritožbi ugoditi. Pri tem je treba dodati, da je tožeča stranka takoj po prejemu izpodbijanega sklepa o umiku tožbe plačala tudi razliko do celotnega zneska takse.

8Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 79. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9Upoštevaje sprejeto odločitev sodišču prve stopnje ne bo treba odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

K II. točki izreka

10V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.