VSK Sklep I Cp 439/2019

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sodnemu izvedencu in cenilcu gradbene stroke I. Z. priznalo za opravljeno cenitev nepremičnin nagrado in stroške v skupni višini 508,44 EUR, oziroma skupaj s pripadajočim davkom na dodano 620,30 EUR.

2Zoper ta sklep se pritožuje sodni izvedenec in cenilec I. Z.. V pritožbi navaja, da je po nalogu sodišča izvedel cenitev dveh povsem ločenih nepremičnin. Glede na obseg pridobivanja dodatne dokumentacije, vključno s potrebnim časom, je priglasil nagrado dvakrat po 51,00 EUR, v skladu s 1. točko prvega odstavka 38. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik), vendar pa mu je sodišče prve stopnje nepravilno priznalo zgolj nagrado v enkratnem znesku 51,00 EUR. Čeprav bi bil tudi za izdelavo cenitve upravičen do dveh nagrad, je priglasil zgolj eno nagrado v višini 460,00 EUR (zelo zahtevna cenitev). Sodišče prve stopnje pa mu je nepravilno priznalo zgolj nagrado v znesku 306,00 EUR (zahtevna cenitev), kot da bi cenil samo eno nepremičnino. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter mu prizna nadomestilo v zahtevani (priglašeni) višini.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz spisovnih podatkov res izhaja, da je sodni izvedenec in cenilec po naročilu sodišča izdelal cenitev dveh različnih nepremičnin v K. (stanovanja v večstanovanjskem objektu na S. in poslovnega prostora v K.), po dveh različnih datumih. Vendar pa zgolj dejstvo, da sta bili predmet cenitve dve nepremičnini, ne pomeni, da je tudi šlo za dve ločeni cenitvi. V sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje naložilo cenilcu predmetno cenitev, namreč ni bilo začrtano delo z dvema samostojnima nalogama¹, temveč zgolj ena cenitev, ki je obsegala dve nepremičnini.

5Okoliščina, da je cenilec ocenil dve nepremičnini, prav tako ne zadošča za (samodejni) zaključek, da je bila ta cenitev zelo zahtevna v smislu 3. točke prvega odstavka 40. člena Pravilnika. Zahtevnost cenitve je namreč odvisna zlasti od obsega dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo, časa, ki ga ima cenilec na voljo, da cenitev pripravi, kompleksnosti in vrste nepremičnin, ki so predmet cenitve ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na cenilčevo delo². Po vseh teh kriterijih pa konkretna cenitev ni v ničemer bistveno odstopala od povprečnih cenitev, zato je sodišče prve stopnje opravljeno delo pravilno ovrednotilo kot zahtevno v smislu 2. točke prvega odstavka 40. člena Pravilnika in mu priznalo nagrado v višini 306,00 EUR.

6Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi nagrado za zbiranje dodatne dokumentacije v znesku 51,00 EUR (1. točka prvega odstavka 38. člena Pravilnika). Kot je bilo že omenjeno, v konkretnem primeru ni šlo za dve ločeni cenitvi, prav tako pa niti iz stroškovnika, niti iz cenitvenega poročila ne izhaja, da bi ta dokumentacija obsegala več kot 100 strani.

7Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

¹ Mihael Kranjc in Matjaž Voglar, Možnosti obračunavanja dela sodnih izvedencev, sodnih cenilcev in sodnih tolmačev, Pravosodni bilten, 2014/4, str. 171.
² Prim. VSL sklep I Ip 70/2015.