VSL Sodba I Cp 1650/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 13.609,33 EUR zniža za 2.133,80 EUR (na 11.475,53 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) odločilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 83.722,50 CHF z zamudnimi obrestmi v višini 5 % letno od 30. 7. 2015 do plačila, (II) zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku glede obresti ter (III) toženki naložilo, naj tožniku povrne stroške pravdnega postopka v višini 13.609,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožniku naloži plačilo toženkinih pravdnih stroškov, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Drži stališče sodišča, da se za presojo obravnavane pogodbe uporablja švicarsko pravo. Ne drži pa, da gre za potrošniško pogodbo in da se zato dodatno upoštevajo kogentni predpisi slovenskega prava o varstvu potrošnikov. Konkretna pogodba ni potrošniška pogodba ne po švicarskem ne po slovenskem pravu. Sodišče je sicer v nadaljnji presoji pravilno ugotovilo, da je pogodba v relevantnem delu, ki vsebuje odstopni pouk ter odstopni rok, v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Sodišče je napačno odločilo, da se za prenehanje pogodbe uporabljajo določbe švicarskega Obligationenrecht (v nadaljevanju OR) o mandatni pogodbi. Spor se nanaša na najem dijaške sobe in ne izvira iz izobraževanja, zato se ne uporabljajo določbe o mandatni, temveč o najemni pogodbi. Pogodba o bivanju in izobraževanju združuje prvine številnih pogodb, pri čemer ta spor poteka o tisti komponenti, ki se nanaša na nastanitev. Bistvena značilnost mandatnega razmerja je, da temelji na osebnem zaupanju pogodbenih strank, konkretna zadeva pa nima podlage v osebnem zaupanju. Citirani odločbi švicarskega vrhovnega sodišča, pri katerih ni bil ključen element nastanitve, ne dajeta podlage za zaključek, da je vsakršna pogodba o izobraževanju podvržena zgolj pravilom o mandatni pogodbi. Vselej je potrebno upoštevati okoliščine posameznega primera. Glede na okoliščine konkretnega primera se zato v tem primeru uporabljajo določbe o najemu, saj se v nasprotnem primeru vpeljuje možnost odstopa od najemne pogodbe brez utemeljena razloga, kar po OR ni dovoljeno. Ker je bila nastanitev ustrezna, je bil odstop neučinkovit, zato bi bilo treba zahtevek zavrniti. Sodišče se zaradi napačnega zaključka, da se konkretna pogodba presoja na podlagi pravil o mandatni pogodbi, ni opredelilo do trditev toženke glede neučinkovitosti odstopa z vidika pravil OR, ki urejajo najemno pogodbo, in do dokazov glede ustreznosti sobe, v kateri je bivala Z. B., ter je napačno odločilo, da se dokaz z zaslišanjem s strani toženke predlaganih prič, ki bi izpovedale o ustreznosti nastanitve, ne izvede. Sodišče je napačno uporabilo tudi (sicer nerelavantne) določbe o mandatni pogodbi. Četudi bi se za razmerje uporabile določbe o mandatu, je tožbeni zahtevek neutemeljen na podlagi okoliščine, da je bil odstop nedvomno izveden v neprimernem času, kar izhaja tako iz dejanskih okoliščin kot iz pogodbene ureditve. Splošni pogoji toženke v razdelku „šolnina“ izrecno urejajo, kakšen odstotek celotnih obveznosti je dijak dolžan poravnati oziroma mu mora toženka povrniti glede na čas od odstopa do začetka šolskega leta. Tožnikov odstop je bil toženki posredovan 25 dni pred začetkom programa, zato je skladno s pogodbenim režimom nastopila obveznost plačila pogodbene kazni v višini 50 % celotne obveznosti šolnine, nastanitve in varščine. Mehanizem pogodbene kazni je del pogodbene podlage posla, saj izobraževalni ustanovi omogoča ustrezno načrtovanje ter izvedbo šolanja. Pogodbeni stranki sta določili pogodbeno kazen za primer prepoznega odstopa, s čimer sta jasno reflektirali interes toženke po stabilnem načrtovanju, koordinaciji in izvedbi izobraževanja. Pogodbena kazen ni namenjena zožitvi pravice do odstopa, temveč vnaša pravno predvidljivost. Stranki se lahko v naprej dogovorita o tem, kaj v njunem razmerju predstavlja neprimeren čas za odpoved. Takšna regulacija je veljavna in sprejeta v vseh tipih pogodbenih razmerij. Stališče sodišča o samodejni neveljavnosti instituta pogodbene kazni tudi nima podlage v odločbah švicarskega sodišča, katerih temeljni poudarki so drugačni. Odločbi potrjujeta sklep, da je mogoče vnaprej dati pravni pomen pojmu neprimernega časa in pri tem ni potrebno še dodatno presojati neprimernosti časa glede na konkretne okoliščine, kar je logično, saj je smisel pogodbene kazni v reguliranju težav, ki jih ima toženka zaradi poznega zaključka pravnega razmerja. Napačne so tudi izpeljave o tem, da se je lahko toženka na izpad pripravila. Toženka je pojasnila, da odstop 25 dni pred začetkom šolanja in po tem, ko sta otroka že zaključila s poletnim programom, nedvomno predstavlja logističen in finančni hendikep, saj terja številne prilagoditve glede na predhodno sprejet načrt poslovanja. Kaj vse bi toženka morala še dodatno navesti oziroma dokazovati, ni jasno, še zlasti ne zato, ker je bila časovna neprimernost nesporna za stranki ob sklepanju pogodbe. Iz sodbe izhaja, da bi morala toženka nositi riziko potencialnega odstopa vseh dijakov tik do začetka svojega izobraževalnega programa, ker jo zavezuje kontinuirana možnost njihove nadomestitve z drugimi dijaki. Takšno razlogovanje je nesprejemljivo, ker zanemarja celoto logističnih, administrativnih in drugih opravil, ki jih predpostavlja vodenje mednarodne šole. Splošno znano je, da je proces vpisa na katerokoli izobraževalno institucijo več mesecev trajajoč proces. Zaključka o napačnosti obrazložitve sodišča ne spreminja korespondenca med strankama v obdobju po odpovedi. Navedbe toženke glede povpraševanja je treba razumeti kot poziv k iskanju rešitve zadeve, v okviru katere je toženka želela doseči, da tožnikova otroka ostaneta v izobraževalnem programu. Toženka za odstop ni dala nobenega povoda, temveč je skušala kljub neutemeljenim očitkom doseči ureditev zadeve. Napačen je zato zaključek sodišča, da bi toženka morala biti pripravljena na odpovedi dijakov brez utemeljenega razloga tik pred začetkom šolskega leta. Stališče sodišča je napačno tudi zato, ker ne upošteva, da pogodbena kazen ni odvisna od nastopa škode. Napačna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Tožnik z dopisom z dne 29. 7. 2015 ni zahteval plačila, temveč je le predlagal rešitev spora. Zakonske zamudne obresti bi lahko v vsakem primeru tekle le od dneva, ko jih je tožnik zahteval s tožbo. Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo stroške obeh pooblaščencev. Prav tako mu je neutemeljeno v okviru stroškov prevodov priznalo račun št. 000/T809 v znesku 1.857,00 EUR, ki ne predstavlja stroškov prevoda, temveč stroške tožnikovega pooblaščenca v Švici, kar pa ne predstavlja pravno priznanega stroška. Poleg tega je račun priložen v nemščini. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba pri določitvi prava, ki se uporablja za presojo obravnavanega spora, uporabiti Uredbo (ES) št. 593/2008 z dne 17. 6. 2008 (v nadaljevanju Uredba Rim I), ki zavezuje države članice EU in tudi njihova sodišča ter na svojem področju uporabe nadomešča Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Napačno pa se je prvostopenjsko sodišče, kot pravilno (smiselno) opozarja toženka v pritožbi, oprlo na določbo drugega odstavka 6. člena Uredbe Rim I. Internatska pogodba z dne 18. 5. 2015, s katero je bila dogovorjena uporaba švicarskega prava, je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje potrošniška pogodba. Pri potrošniški pogodbi smeta pogodbeni stranki izbrati pravo, ki naj se uporablja, vendar taka izbira potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom po pravu, ki bi se uporabljalo v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I, če pogodbeni stranki ne bi izbrali drugega prava (drugi odstavek 6. člena Uredbe Rim I). Pri tem se v skladu z določbo prvega odstavka 6. člena Uredbe Rim I za potrošniške pogodbe, ki izpolnjujejo pogoje po tej določbi, uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče. Citirana prva dva odstavka 6. člena Uredbe Rim I pa se v skladu s četrtim odstavkom istega člena med drugim ne uporabljata za pogodbe o opravljanju storitev, če se storitve za potrošnika opravijo izključno zunaj države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče. Pogodba z dne 18. 5. 2015 je po ugotovitvi sodišča prve stopnje zajemala šolanje tožnikovih otrok kot tudi njuno namestitev v dijaškem domu, in sicer pri toženki v Švici. Toženka bi torej po pogodbi z dne 18. 5. 2015 storitve za tožnika oziroma njegova otroka, ki imajo običajno bivališče v Sloveniji, v celoti opravila zunaj Slovenije, zaradi česar prvega in drugega odstavka 6. člena Uredbe Rim I za konkretno pogodbo ni mogoče uporabiti, temveč je treba upoštevati 3. člen Uredbe Rim I, po katerem se za pogodbo uporablja pravo, ki sta ga izbrali pogodbeni stranki. To pa pomeni, da je treba v obravnavanem primeru uporabiti zgolj švicarsko pravo, ne pa tudi kogentnega slovenskega prava o varstvu potrošnikov, ki ga je dodatno uporabilo sodišče prve stopnje. Nepravilna uporaba 6. člena Uredbe Rim I oziroma neutemeljena uporaba ZVPot pa v konkretnem primeru ni vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč po tem, ko je ugotovilo, da je konkretna pogodba v skladu s kogentnimi določbami ZVPot, saj vsebuje odstopni pouk in odstopni rok, ki je celo presegel slovenski zakonski odstopni rok, spor pravilno presojalo po relevantnem švicarskem pravu oziroma je pravilno presojalo, ali je bil odstop od pogodbe s strani tožnika v skladu s švicarskim pravom.

6Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da se za prenehanje pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, uporabljajo pravila OR o najemni pogodbi in ne pravila mandatne pogodbe, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje. Pravdni stranki sta sklenili internatsko pogodbo (pogodba o šolanju oziroma internatu), pri kateri gre, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, po stališču švicarske sodne prakse za mešano pogodbo, za katero se predvsem uporabljajo pravila mandatnih pogodb, vključno s pravico do odpovedi ob vsakem času v skladu s prvim odstavkom 404. člena OR, pa tudi dolžnostjo nadomestitve škode nasprotni stranki v primeru odstopa ob neprimernem času v skladu z drugim odstavkom 404. člena OR (glej tudi sodbo švicarskega Zveznega sodišča 4A 141/2011 z dne 6. 7. 2011, točka 2.2 in 2.4 - priloga A59). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je pri internatski pogodbi bistvena storitev šolanje v specializirani ustanovi, ki vključuje tudi storitev bivanja. Bivanje samo po sebi nikakor ni bistvo takšne pogodbe, zaradi česar najem sobe ne more bi odločilen za presojo razmerja. Tudi po namenski razlagi je zato prevladujoči tip pogodbe mandatna pogodba, zaradi česar je treba za odpoved razmerja uporabiti kogentne določbe 404. člena OR. Toženka navedenemu stališču sodišča prve stopnje neutemeljeno nasprotuje s pritožbenimi navedbami, da obravnavana zadeva nima podlage v osebnem zaupanju, kar bi narekovalo uporabo določb o mandatni pogodbi, saj se konkretni spor nanaša na najem dijaške sobe oziroma na njeno (ne)ustreznost in ne na ustreznost storitve izobraževanja. V konkretnem primeru je glede na tožbeni zahtevek za vrnitev (že) plačanega zneska na podlagi pogodbe z dne 18. 5. 2015, ki ga je tožnik gradil na trditvah o odstopu od (celotne) pogodbe, ključno vprašanje, ali je imel tožnik pravico odstopiti od pogodbe in ali zato upravičeno zahteva od toženke vrnitev že plačanega zneska. Gre torej za vprašanje veljavnosti/obstoja celotne pogodbe in ne torej za spor zgolj o tisti komponenti, ki se nanaša na nastanitev. Čim je tako, pa je treba uporabiti pravila tiste pogodbe, katere elementi prevladujejo, torej mandatne pogodbe, oziroma imajo pravila mandatne pogodbe prednost pred pravili najemne pogodbe, s katerimi je odpoved oziroma odstop od pogodbe drugače urejen, pa čeprav je bil razlog za odstop od pogodbe v osnovi v neustreznosti sobe.

7Švicarsko Zvezno sodišče res ni navedlo, da je pogodba o internatu podvržena zgolj pravilom mandatne pogodbe, vendar pa je zavzelo jasno stališče, da zanjo veljajo med drugim pravila iz 404. člena OR o odpovedi mandatne pogodbe, zaradi česar se je sodišče prve stopnje nanje utemeljeno oprlo. Ker v skladu s 404. členom OR¹ ni bistveno, ali so za odpoved pogodbe obstajali utemeljeni razlogi, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo z ustreznostjo sobe, ki je bila dodeljena tožnikovi hčerki, in v tej zvezi utemeljeno tudi ni izvajalo dokazov.

8Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje (tudi sicer) pravila o mandatni pogodbi napačno uporabilo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da ima mandant v skladu z določbo prvega odstavka 404. člena OR, ki je po stališču švicarske sodne prakse kogentna, pravico odpovedati pogodbo kadarkoli, ne glede na to, ali obstaja za to utemeljen razlog. Če pa pride do odpovedi ob neprimernem času, mora v skladu z drugim odstavkom 404. člena OR mandatarju povrniti škodo. Ob upoštevanju navedene zakonske ureditve je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je tožnik odstopil od pogodbe ob neprimernem času. Glede na trditve tožnika, da je bil njegov odstop od pogodbe z dne 24. 7. 2015 oziroma 29. 7. 2015 izveden ob primernem času, za kar je predložil tudi prepričljiv dokaz, in sicer elektronsko sporočilo toženke z dne 3. 8. 2015, iz katerega izhaja, da je veliko povpraševanje po njenih izobraževalnih storitvah (priloga A20), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je toženka lahko v obdobju od odstopa od pogodbe do 24. 8. 2015, ko se začne semester, pripravila na izpad tožnika oziroma njegovih otrok. Kot pavšalne pa je pravilno štelo navedbe toženke, da je bil odstop od pogodbe za toženko vsekakor finančno in logistično neugoden ter da takšna odpoved pred začetkom šolskega leta terja nenadno spremembo načrta učnih in bivanjskih kapacitet. Toženka bi namreč morala, glede na to, da je bilo (še) 3. 8. 2015 veliko povpraševanje po njenih storitvah in da torej ni imela težav z zapolnitvijo dveh prostih mest v svojem programu, podati konkretizirane trditve o nastanku škode, ki presega običajne stroške, ki v vsakem primeru nastanejo v primeru odpovedi pogodbe (tudi v primeru pravočasne odpovedi), torej konkretne škode, ki je nastala prav (zgolj) zaradi odpovedi ob neprimernem času, in zanje ponuditi tudi dokaze, česar pa ni storila. Za odpoved ob neprimernem času je namreč treba nekaj več kot le nastanek stroškov, ki vselej nastanejo zaradi vpisa novega dijaka namesto prejšnjega. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala, da je prišlo do odstopa od pogodbe ob neprimernem času. Toženka v pritožbi sicer trdi, da je treba njene navedbe glede povpraševanja, dane po odpovedi pogodbe, razumeti kot poziv k iskanju rešitve zadeve, v okviru katere je toženka želela, da tožnikova otroka ostaneta v izobraževalnem programu, čemur pa ni moč pritrditi. Iz toženkinega elektronskega sporočila tožniku z dne 3. 8. 2015 namreč povsem jasno izhaja, da daje tožniku še en dan, da razmisli o odstopu, ter da bodo v primeru odstopa od pogodbe sobi dodelili drugim dijakom, saj imajo veliko povpraševanje. Nikjer pa ni omenjeno, da toženka želi oziroma da ima interes, da tožnikova otroka ostaneta v njenem izobraževalnem programu. Dejstvo, da je toženka dala tožniku samo en dan časa, da razmisli glede odstopa, s hkratnim pojasnilom, da ima veliko povpraševanje, kaže kvečjemu na to, da ji je vseeno, ali se bosta tožnikova otroka šolala in bivala pri njej. Glede na izkazano veliko povpraševanje in možnost dodelitve prostih sob drugim dijakom že kmalu po odstopu od pogodbe, pa ne more biti uspešno niti pritožbeno navajanje, da je splošno znano, da je proces vpisa na katerokoli izobraževalno institucijo več mesecev trajajoč proces. Ob tem velja še dodati, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, da mora toženka nositi riziko potencialnega odstopa vseh dijakov tik do začetka svojega izobraževalnega programa, ker jo zavezuje kontinuirana možnost nadomestitve z drugimi dijaki, temveč se je postavilo na pravilno stališče, da ni mogoče šteti, da je odpoved dana ob neprimernem času v primeru, ko je izkazano, da lahko internat (šola) zaradi velikega povpraševanja po njenih storitvah prosto mesto zapolni z novim dijakom do začetka semestra, nastanek druge, konkretne škode oziroma stroškov zaradi odpovedi ob neugodnem času pa ni izkazan.

9Napačno je tudi stališče toženke, da se lahko pogodbeni stranki vnaprej dogovorita o tem, kaj v njunem razmerju predstavlja neprimeren čas za odpoved pogodbe, in da je zato veljaven dogovor pravdnih strank o pogodbeni kazni za primer odpovedi pred začetkom šolskega leta, vsebovan v Splošnih pogojih toženke. Glede na kogentno naravo določbe 404. člena OR, v skladu s katero lahko stranki kadarkoli odpovesta mandatno pogodbo, ni mogoče z mandatno pogodbo vnaprej določiti, kdaj je neprimernem čas za odpoved pogodbe, oziroma ni mogoče določiti kot odpoved pogodbe ob neprimernem času odpovedi, ki to dejansko ni, saj bi to po pravilnem stališču sodišča prve stopnje pomenilo prepovedano omejevanje (mandantove) pravice do odstopa od pogodbe. Kdaj je neprimeren čas za odpoved pogodbe, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Takšno je tudi stališče švicarske sodne prakse. Švicarsko Zvezno sodišče je tako v že omenjeni zadevi 4A 141/2011 ob izhodišču, da se preklic sredi semestra lahko v smislu drugega odstavka 404. člena OR načeloma opredeli kot preklic ob neprimernem času, zavzelo stališče, da se lahko dogovor, da plačana šolnina ne bo povrnjena, če učenka razdre pogodbo po začetku tečaja, pod pogojem, da je učenka prekinila pogodbo sredi semestra, ne da bi ji zato dala nasprotna stranka povod z napačnim ravnanjem, za kar je šlo v tisti zadevi, razlaga kot veljavna pogodbena kazen, ki za primer odpovedi pogodbe ob nepravem času predvideva, da učenka izgubi pravico do vračila plačane šolnine. Iz povzetega izhaja, da švicarsko Zvezno sodišče ni štelo, da je konkreten dogovor o pogodbeni kazni, s katerim je bilo tudi vnaprej določeno, v katerem primeru učenka ne bo upravičena do vrnitve plačane šolnine (če pogodbo odpove po začetku šolanja), v vsakem primeru veljaven, torej tudi v primeru, če ne bi bil izpolnjen pogoj odpovedi ob neprimernem času, temveč je zavzelo stališče, da ga je mogoče razlagati kot veljavnega le pod pogojem, da je bila odpoved dana ob neprimernem času. V navedeni zadevi Zvezno sodišče res ni posebej ugotavljalo oziroma presojalo dejanskih okoliščin glede neprimernosti časa odstopa od pogodbe, vendar pa iz obrazložitve sodbe tudi izhaja, zakaj je bilo temu tako, in sicer ker je šlo za odstop sredi semestra, v skladu s švicarsko sodno prasko pa se pri pogodbi o šolanju preklic praviloma šteje za dan ob neprimernem času prav v primeru, ko je dan sredi semestra. Ta okoliščina v obravnavanem primeru ni bila izpolnjena, saj je tožnik odstopil od pogodbe 25 dni pred začetkom semestra, zaradi česar je moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je tožnik odstopil od pogodbe ob neprimernem času, in ni moglo tega preprosto šteti, kot je to storilo Zvezno sodišče. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala, da je šlo za odstop od pogodbe ob neprimernem času, konkretnega dogovora o pogodbeni kazni za primer odpovedi programa pred začetkom programa, zajetega v toženkinih Splošnih pogojih, ni mogoče razlagi kot veljavnega oziroma dogovorjene pogodbene kazni šteti kot dopustne, kar pravilno izhaja iz 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

10Drži sicer, da pogodbena kazen v skladu s 161. členom OR ni vezana na nastanek škode, vendar pa je, kot izhaja iz predhodne obrazložitve, dogovor o pogodbeni kazni v primeru mandatne pogodbe zaradi kogentne narave 404. člena OR veljaven le, če je pogodbena kazen dogovorjena za primer odpovedi ob neprimernem času, o odpovedi pogodbe ob neprimernem času pa lahko govorimo le, če nasprotni stranki zaradi odpovedi nastanejo škodljive posledice, ki v primeru pravočasne odpovedi (odpovedi ob primernem času) ne bi nastale. Posledično v primeru mandatne pogodbe (in tudi pogodbe o šolanju) upnik (konkretno mandatar) ne more zahtevati pogodbene kazni, če ne izkaže škodljivih posledic, nastalih prav zaradi odstopa od pogodbe ob neprimernem času. Če pa jih izkaže, je treba šteti dogovor o pogodbeni kazni za veljaven in ima upnik posledično pravico zahtevati dogovorjeno pogodbeno kazen.

11Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v skladu s 62. členom OR² upravičen do plačila zneska 83.722,50 CHF (razlika med zneskom plačanih predujmov v višini 93.412,50 CHF in stroški poletne šole, ki sta se jo tožnikova otroka udeležila pred odstopom od pogodbe), ki jih je tožnik plačal toženki na podlagi obravnavane pogodbe z dne 18. 5. 2015, ki je zaradi tožnikovega odstopa dne 29. 7. 2015 prenehala veljati.

12Toženka prav tako neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 83.722,50 CHF od 30. 7. 2015 do plačila, saj je tožnik toženko dne 29. 7. 2015 (prvič) pozval na vračilo plačanih 83.722,50 CHF, kar izhaja iz tožnikovega elektronskega sporočila z dne 29. 7. 2015 (priloga A15), pri čemer toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni prerekala trditev tožnika, da je toženka že od 30. 7. 2015 v zamudi s plačilom vtoževanega zneska.

13Utemeljeno pa toženka izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških. Toženka pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo stroške zastopanja obeh pooblaščencev. V primeru, ko stranko istočasno zastopata dva odvetnika, so v skladu s 155. členom ZPP potrebni stroški le za enega,³ in sicer v tem primeru za tožnikovega pooblaščenca T. T., ki ima sedež v ..., kar je znotraj območja sodišča prve stopnje, in ne za njegovega pooblaščenca dr. F. S., ki ima sedež v tujini. V primeru, ko ima stranka enega pooblaščenca iz območja sodišča, drugega pa zunaj tega območja, namreč ni mogoče šteti, da so bile za izbiro odvetnika zunaj območja sodišča podane posebne okoliščine, ki opravičujejo, da se presežek stroškov, ki nastane zaradi strankine izbire odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, naloži v plačilo nasprotni stranki. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo kilometrino (185,00 EUR) in nagrado za odsotnost v času potovanja (91,80 EUR) za njegovega odvetnika dr. F. S. v skupnem znesku 276,80 EUR. Neutemeljeno pa mu je priznalo tudi znesek 1.857,00 EUR po računu št. 000/R809. Navedeni račun, ki se nahaja na list. št. 204 spisa, je namreč sestavljen v nemškem jeziku, tožnik pa njegovega prevoda ni predložil, zaradi česar utemeljenosti stroškov po tem računu niti po temelju niti po višini ni mogoče preizkusiti.

14Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka, ki je po svoji naravi sklep, spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna plačati tožniku, znižalo za 2.133,80 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani niti uradno upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

15Ker je toženka uspela glede pravdnih stroškov, ki so stranska terjatev, ni pa uspela glede glavne stvari, ki je merilo za uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji in zato ne gre za potrebne stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

¹ O vsebini navedenega člena OR več v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.
² V navedenem členu je določeno, da mora, kdor je neupravičeno obogaten na račun drugega, obogatitev vrniti, pri čemer nastopi ta obveznost tudi takrat, ko nekdo prejme naklonitev na podlagi kasneje odpadle podlage.
³ Primerjaj N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2006, str. 36.