VSM Sklep IV Kp 56765/2017

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca M.Ž. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtožni predlog oškodovanca kot tožilca M.Ž. z dne 14. 12. 2017 po prvi alineji zoper obdolženega S.K., zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zavrglo.

2Zoper tak sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, v primeru ugoditve pritožbi pa naj odloči, da naj sojenje v obravnavani zadevi poteka pred drugo sodnico posameznico.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa, ki je na podlagi opravljenega materialnega preizkusa obtožnega predloga pravilno ugotovilo, da dejanje po prvi alineji obtožnega predloga ni kaznivo dejanje. Že sodišče prve stopnje je v točki 2 izpodbijanega sklepa pojasnilo, kakšen mora biti opis kaznivega dejanja, da je sposoben za obravnavo pred sodiščem in zato pravilno zaključilo, da opis dejanja ne zadosti kriterijem konkretizacije v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Obdolžencu se namreč očita, da je očitano kaznivo dejanje storil s tem, da je oškodovancu kot tožilcu na vrata njegove delavnice prilepil kopijo posojilne pogodbe in nanjo pripisal „vrni mi dolg, zadnje opozorilo,“ zaradi tega pa se je oškodovanec kot tožilec počutil prestrašenega in ogroženega, saj mu je že v preteklosti večkrat grozil, „da ga bo ubil, da ima za take kot je on rešitev, da take tudi pospravijo.“ Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pri presoji, ali so podani in konkretizirani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja pravilno izhajalo iz vsebine besed oziroma „groženj,“ pripisanih na posojilni pogodbi, torej iz samega izvršitvenega ravnanja. Glede na opis kaznivega dejanja so ravno te besede „vrni mi dolg, zadnje opozorilo,“ bile tiste, ki so pri oškodovancu kot tožilcu vzbudile občutek prestrašenosti in ogroženosti, te pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne narave, da bi jih lahko označili kot resno grožnjo in iz katerih bi izhajal namen obdolženca, da bi oškodovancu resno zagrozil z napadom na življenje ali telo, kar pa je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja.

5Res je sicer da mora sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso, pri presoji, ali so podani zakonski znaki tega kaznivega izhajati ne samo iz vsebine izrečenih groženj, temveč tudi iz okoliščin in dejstev, v katerih so bile grožnje izrečene, odnosa med obdolžencem in oškodovancem, ter njunih osebnostnih lastnosti, vendar pa v opisu kaznivega dejanja take okoliščine in dejstva oziroma odnos med obdolžencem in oškodovancem niso v zadostni meri konkretizirani, da bi bilo mogoče pripis na posojilni pogodbi označiti kot resno grožnjo, izrečeno z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca, za kar se v pritožbi zavzema pooblaščenec. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da mu je obdolženec že v preteklosti grozil z napadom na življenje in telo, zaradi česar iz besed „vrni mi dolg, zadnje opozorilo,“ izhaja obdolženčev namen, da mu resno zagrozi, takšna grožnja pa je ob upoštevanju preteklih groženj tudi objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega. S takimi pritožbenimi izvajanji pa ni soglašati, saj v opisu ni opredeljeno, kdaj in kako pogosto naj bi mu obdolženec te grožnje v preteklosti izrekel, navedba, da jih je izrekel „v preteklosti,“ pa je premalo določna, da bi zadostila kriterijem po konkretizaciji zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Zaradi take neopredeljenosti preteklih groženj, pa teh ni mogoče povezati z inkriminiranimi besedami, na način, kot to skuša prikazati pritožba, saj iz opisa ne izhaja, da bi bile te grožnje izrečene neposredno oziroma v relativno kratkem časovnem obdobju pred izvršitvenim ravnanjem, niti ni navedeno, da bi jih obdolženec oškodovancu izrekal kontinuirano skozi daljše časovno obdobje.

6Iz inkriminiranih besed tako ne izhaja nobena jasna ali resna grožnja obdolženca, da bo napadel življenje in telo oškodovanca, besedna zveza „zadnje opozorilo“ pa je kot grožnja vsebinsko premalo določna glede tega, kaj naj bi slednje sploh pomenilo in ni jasno, kdo naj bi to grožnjo uresničil in na kakšen način. Navsezadnje je mogoče inkriminirane besede razumeti tudi tako, da se bo obdolženec z namenom vračila dolga poslužil ustreznih pravnih sredstev. Za jasnost in nedvoumnost razmejevanja vsebine izvršitvenega dejanja bi bilo potrebno poznavanje še drugih okoliščin, ki pa bi morale biti v obtožnem predlogu tudi ustrezno opisane in konkretizirane. Časovno neopredeljenih predhodnih groženj pa tudi ni mogoče povezati z besedno zvezo „zadnje opozorilo“ tako, da bi lahko slednje razumeli kot resno grožnjo z napadom na življenje in telo, kot že obrazloženo. Če bi bile predhodne grožnje ustrezno časovno konkretizirane (kdaj in kako pogosto pred očitanim izvršitvenim ravnanjem so bile izrečene), bi lahko bila ocena sklepčnosti glede obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 drugačna. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da dejanje po prvi alineji obtožnega predloga ni kaznivo dejanje.

7Glede na to, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Ker je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, je na podlagi drugega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP odločilo, da mora oškodovanec kot tožilec plačati stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso za odločanje o pritožbi zoper sklep o zavrženju obtožnega predloga v višini 100,00 EUR (tarifna številka 7409 Taksne tarife ZST-1).