VSM Sklep IV Kp 12283/2019

I. Pritožba zagovornika obsojenega A.R. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom III K 12283/2019 z dne 29. 11. 2019 pod točko I izreka obsojenemu A.R., ki se nahaja na prestajanju hišnega zapora, dovolilo, da se dne 13. 12. 2019 udeleži glavne obravnave v zadevi IV K 46950/2018 Okrožnega sodišča v Mariboru. Pod točko II izreka je zavrnilo prošnjo obsojenca, da se mu omogočijo neomejeni izhodi iz hiše zaradi prenašanja drv v kurilnico in zaradi izvajanja kurjenja v kurilnici na območju ograjene ohišnice stanovanjske hiše na naslovu izvrševanja hišnega zapora, da se mu omogoči spremljanje otrok do Osnovne šole in domov, da se mu omogoči pot v trgovino in izhodi zaradi urejanja nujnih zadev družine, kot so razgovori na CSD, razgovori v šoli, ureditev dokumentacije pri upravni enoti in drugih organih, in sicer vsak dan od ponedeljka do sobote med 8.00 in 9.00 uro, vsak dan med 13.00 in 14.00 uro in vsako sredo med 9.00 in 11.00 uro.

2Zoper točko II izreka sklepa se je pritožil zagovornik obsojenca zaradi kršitve materialnih določb Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) zajamčenih človekovih pravic in svoboščin. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da mu vsaj dve uri na dan omogoči gibanje izven hiše, tako za namen sprehoda kot tudi za namen priprave kuriva za kurjenje, po možnosti pa mu omogoči prevoz otrok v šolo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik, ki uvodoma skuša prikazati, da je sodišče prve stopnje prošnjo obsojenca za oddaljitev iz stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, zavrnilo, ker le-ta ni v skladu s sodbo, s katero je bila obsojencu omogočena nadomestna izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom, nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 3 in 4 razlogov izpodbijanega sklepa pojasnilo, zakaj prošnji obsojenca ni ugodilo, z razlogi v smeri, da se sme oddaljitev iz stavbe, v kateri se izvršuje hišni zapor, dovoliti le izjemoma in to v najnujnejših primerih, pa se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče.

5Kršitev z Ustavo zajamčenih človekovih pravic in svoboščin, in sicer iz 14., 15., 18., 19., 21., 22. in 34. člena Ustave, zagovornik vidi v neenakem položaju obsojencev, ki kazen zapora prestajajo v hišnem zaporu, z obsojenci, ki kazen zapora prestajajo v zavodu, saj prvim ni omogočen niti sprehod na svežem zraku, medtem ko je obsojencem v zavodu za prestajanje kazni zapora zagotovljen sprehod vsaj dve uri na dan. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi.

6Hišni zapor iz petega odstavka 86. člena KZ-1 predstavlja nadomestni način izvršitve kazni zapora. Gre za privilegij, ki se od prestajanja zapora v zavodu razlikuje v prostoru, kjer se izvaja (bodisi se izvaja na naslovu obsojenčevega stalnega ali začasnega bivanja bodisi v javni ustanovi za zdravljenje ali oskrbo). Urejen je izrazito restriktivno in nadzorstveno, saj so pravila o prepovedi oddaljevanja od stavbe in omejenih stikov iz šestega odstavka 86. člena KZ-1 stroga. Že iz same jezikovne razlage navedene določbe, po kateri se obsojenec v času prestajanja kazni ne sme oddaljiti iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, razen če sodišče za določen čas to izjemoma dovoli, kadar je neizogibno potrebno, da si obsojenec zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine ali zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela, je razvidno, da je zakonodajalec možnost oddaljevanja od stavbe predvidel zgolj izjemoma. Tudi v fazi izvrševanja kazni je namreč potrebno upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventivni (vplivanje na storilca) in generalno preventivni (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni (retribucija). Bistvo slednjega je naziranje, da je kazen racionalno, natančno in pravično odmerjeno povračilo, ki storilca prizadene, in katerega edino merilo je teža kaznivega dejanja.

7Glede na navedeno in upoštevaje, da je obsojenec očitano kaznivo dejanje storil v neposredni bližini svojega doma, kjer se torej izvaja hišni zapor, medtem ko je z dejanjem ogrozil oziroma prizadel najpomembnejši pravno varovani dobrini, to je življenje in telo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni razlogov za ugoditev obsojenčevi prošnji za oddaljitev iz stavbe, kjer se izvaja hišni zapor. Toliko bolj, ker je prošnja obsojenca obsežna ter presega v zakonu predvideno izjemnost, saj je podana na splošni ravni. Obsojenec pa tudi z ničemer ne utemelji, zakaj njegova žena ni sposobna nositi drv, otroci pa v šolo ne morejo z javnim prevozom. Zgolj okoliščina, da gre za romsko družino, namreč izjemnosti ne narekuje.

8Kar zadeva pravico obsojenca do svežega zraka, katero zagovornik utemeljuje s pravicami, ki jih imajo obsojenci v zavodu, pa je ob vsem navedenim še dodati, da se privilegij, katerega je deležen obsojenec s hišnim zaporom, kaže ravno v tem, da mu je izvršitev kazni omogočena v domačem okolju, zaradi česar mu kazni ni potrebno prestajati v zavodu. Sicer pa tudi ZIKS-1 za hišni zapor ne določa smiselne uporabe 43. člena, v skladu s katerim je treba obsojencu, ki prestaja kazen v zavodu, omogočiti da prebiva vsak dan najmanj dve uri na prostem, kot to stori za nekatere druge določbe zakona.¹

9Glede na navedeno in upoštevaje razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmerje, oprostilo plačila sodne takse.

¹ Prim. osmi odstavek 20.a člena in četrti odstavek 29.a člena ZIKS-1.