VSL Sklep IV Cp 1660/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločitev v sporu in zavrglo tožbo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2Tožnica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ugotovi, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za odločanje, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo postopek.

Sodišče je prezrlo bistveno okoliščino, in sicer, da ima tožnica pravico vložiti tožbo pred slovenskim sodiščem, ker je Republika Slovenija njeno običajno prebivališče, ki ga ni nikoli spremenila. V Belgiji je živela občasno in z dolgimi prekinitvami. S hčerko sta slovenski državljanki, tu imata stalno prebivališče ter prijavljene in urejene vse ostale pravice (socialno in zdravstveno zavarovanje, izbrani zdravnik). Belgija je bila njuna občasna destinacija; ni bila niti začasna, še posebej pa ne trajna ali običajna.

Namen ustalitve in integracije v socialno okolje ni bil nikoli podan. Tožnica se v kraju zakonca ni ustalila, niti nista ustalila in vzpostavila socialnega okolja za hčerko. S hčerko je ves čas prihajala v Slovenijo in tu bivala najmanj isti čas kot v Belgiji. V Belgiji sta živeli nekaj časa, vendar nikoli z namenom, da bi se tam začasno, sploh pa ne trajno ustalili. Ker je toženec že v začetku pokazal izjemno agresivnost, zlasti pa ljubosumnost, je vedela, da skupnega življenja z njim verjetno ne bo mogla vzpostaviti. Če bi zase in za hčer imela namen ustalitve v Belgiji, bi tam uredila vse potrebne prijave (bivališče, sociala, zdravstvo ipd.), a tega ni storila.

Sodišče je prezrlo dejstvo, da je tožnica v Belgiji občasno delala na črno, ker je toženec ni želel prijaviti, pogoj ustalitve in integracije v socialno okolje pa je prijava v delovno razmerje ter plačilo prispevkov za socialno in zdravstveno zavarovanje. Dejstvo, da pravdni stranki tega nista želeli urediti, kaže na to, da nista želeli tožničine integracije v socialno okolje v Belgiji.

Da toženec ves čas zavaja in govori neresnice, potrjujejo listine, ki nasprotujejo njegovi trditvi, da ni vedel za tožničin odhod iz Belgije in da nekaj mesecev ni vedel, kje se nahaja njuna hči.

Da je bilo običajno otrokovo prebivališče v Sloveniji, kaže tudi kasnejše toženčevo ravnanje, ki je brez tožničine vednosti uredil tako otrokovo prebivališče v Belgiji kot tudi belgijsko državljanstvo.

Sodišča se ves čas opirajo na odločitev v zadevi Z, spregledala pa so bistveno tožničino trditev, da se bo z izročitvijo hčerke v Belgijo njen položaj poslabšal. To potrjuje okoliščina, da toženec od izročitve ne omogoča stikov med tožnico in hčerjo. Neprimeren odnos toženca do hčere potrjujejo tudi fotografije, priložene pritožbi.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritožba zamenjuje pojma običajno in stalno prebivališče. Kraj stalnega prebivališča je lahko le eden od indicev pri ugotavljanju običajnega prebivališča. Da je bila hči integrirana v družbeno okolje v Belgiji, potrjujejo potrdila vrtca o rednem obiskovanju vrtca in o vključenosti očeta v dogajanje v šoli in vrtcu ter uradna opažanja Centra za socialno delo ob izvajanju stikov med njim in hčerjo, med katerimi je hči po telefonu govorila z babico in teto, ju po osmih mesecih odsotnosti prepoznala in se ju razveselila ter razumela očeta, ki je govoril flamsko. Ne drži, da tožnici onemogoča stike z otrokom in da ima do hčere neprimeren odnos.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je s tožbo, vloženo 2. 2. 2018, zahtevala razvezo zakonske zveze, sklenjene s tožencem, zaupanje njune mladoletne hčere v varstvo in vzgojo njej, določitev preživnine za hčer¹ in določitev stikov med hčerjo in očetom. Odločitev o nedovoljenosti tožbe temelji na ugotovitvi, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o zadevi. Pritožbeni očitki o nepravilnosti te odločitve niso utemeljeni.

O pristojnosti za odločanje o razvezi zakonske zveze

6Po prvem odstavku 3. člena Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (v nadaljevanju Uredba Bruselj II a) je za razvezo zakonske zveze pristojno sodišče države članice (a) na ozemlju katere: - zakonca običajno prebivata ali - sta zakonca nazadnje običajno prebivala, če eden od njiju še vedno tam prebiva, ali - nasprotna stranka običajno prebiva ali - v primeru skupne vloge, običajno prebiva eden od zakoncev ali - vlagatelj običajno prebiva, če je prebival tam najmanj leto dni neposredno pred vložitvijo vloge, ali - vlagatelj običajno prebiva, če je bival tam najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo vloge in je bodisi državljan te države članice ali pa ima, v primeru Združenega kraljestva in Irske, tam svoj "domicile"; (b) katere državljana sta oba zakonca ali, v primeru Združenega kraljestva in Irske, kjer imata oba zakonca svoj "domicile".

7Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve, da tožničino običajno bivališče zadnjih šest mesecev pred vložitvijo tožbe ni bilo v Sloveniji, ampak da je bilo do odhoda v Slovenijo konec decembra 2017 njeno običajno bivališče v Belgiji. Pravilen je namreč argument v izpodbijanem sklepu, da že tožničina izpovedba o odločitvi za preselitev v Belgijo in dejanska preselitev (vključno s prijavo prebivališča, vključitvijo hčere v vrtec in skupnimi prizadevanji za obstoj vinoteke, kjer sta delala s tožencem) daje potrebno podlago za ugotovitev, da sta pravdni stranki zaživeli v Belgiji z namenom ustalitve in se do določene mere tudi vključili v tamkajšnje socialno okolje.

8Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ocene, da tožničina izpovedba o tem, da je od marca 2016 do konca leta 2017, ko je z otrokom odšla v Slovenijo, polovico časa preživela v Sloveniji, ni bila verodostojna. Ugotovitev temelji na primerjavi proste tožničine izpovedbe in odgovorov na vprašanja njenega pooblaščenca ter primerjavi njene izpovedbo z izpovedbo matere in babice, pritožba pa ne navaja razlogov, ki bi utemeljevali bodisi sklep o njeni nepopolnosti bodisi o njeni neprepričljivosti. Prav tako ni vzbujen dvom o pravilnosti ugotovitve o namenu ustalitve v Belgiji in integracije v tamkajšnje okolje. Tožničini intimni dvomi o daljšem trajanju vezi s tožencem ne morejo biti odločilni. Sama je namreč izpovedala, da se je po nekaj manj kot poldrugem letu od sklenitve zakonske zveze in rojstva hčere odločila za skupno življenje družine v Belgiji.² Čas, ki ga je preživela v Belgiji, pa tudi ni tako kratek, da bi lahko pretehtal v korist ohranitve običajnega bivališča v Sloveniji. Prav tako ne pretehta morebitno nezakonito delo in neplačevanje prispevkov za socialno in zdravstveno zavarovanje. Tožnica je sama izpovedala, da sta si s tožencem s skupnimi močmi prizadevala za obstoj vinoteke, vključitev enoinpolletne hčere v vrtec in obiskovanje vrtca trikrat tedensko pa še utrjuje sklep o tem, da je bilo središče njenih interesov v Belgiji. Neizvedba sprememb na področju zdravstvenega in socialnega zavarovanja ter občasni obiski matere v Sloveniji ne dajejo podlage za drugačen sklep.

O pristojnosti za odločanje o starševski odgovornosti in o preživnini

9Neutemeljeni so tudi očitki, povezani z odločitvijo o pristojnosti slovenskega sodišča za odločitev o zaupanju otroka, stikih in preživnini zanj. Po prvem odstavku 8. člena Uredbe Bruselj II a je v zadevah starševske odgovornosti pristojno sodišče države članice, v kateri otrok običajno prebiva v trenutku, ko je sodišče začelo postopek, po 3. členu Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah pa je navedeno sodišče pristojno tudi za odločanje o preživninskih zahtevkih, povezanih s postopkom o starševski odgovornosti.

10Upoštevaje razlago določbe v sodbah Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je pojem "običajno prebivališče" treba opredeliti ob upoštevanju okvirja, v katerega so umeščene določbe Uredbe in njenega cilja, zlasti cilja, ki je razviden iz uvodne izjave 12, v skladu s katero so temelji pristojnosti, določeni v tej Uredbi, oblikovani tako, da kar najbolje upoštevajo interese otroka, zlasti merilo povezanosti.³ Poleg fizične prisotnosti je treba upoštevati tudi druge dejavnike, ki kažejo, da prisotnost ni začasna ali priložnostna, ampak da pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi. Običajno prebivališče ugotovi nacionalno sodišče, pri čemer upošteva vse dejanske okoliščine posameznega primera. Indic za premestitev običajnega prebivališča je lahko soglasna odločitev staršev, da se z otrokom stalno naselijo v drugi državi članici, začasno bivanje v drugi državi brez stalne nastanitve pa je lahko indic v drugo smer.⁴ Pri otrocih, ki še niso šoloobvezni, so praviloma odločilne okoliščine, v katerih je referenčna oseba, s katero otrok živi in ki ima dejansko pravico glede njegovega varstva in vzgoje in zanj vsakodnevno skrbi. Namen enega od staršev, da se vrne v svojo državo izvora, ni odločilen. Otrokove kulturne vezi oziroma državljanstvo imajo manjšo težo kot geografski razlogi.⁵ Otrokovo običajno prebivališče ustreza kraju, kjer je dejansko središče njegovih življenjskih interesov.⁶ Niti pritožbene navedbe niti preizkus po uradni dolžnost ne pokažejo, da bi sodišče prve stopnje ne ovrednotilo katere od pomembnih okoliščin, ki bi narekovala drugačno odločitev o pristojnosti.

11V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno,

- da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo ... 2014 v L. in da je bila teden dni kasneje prav tako v Sloveniji rojena hči A. A.,

- da je tožnica s hčerjo do marca 2016 živela deloma v Sloveniji, deloma v Belgiji, nato pa se je tožnica odločila za selitev v Belgijo,

- da sta tožnica in hči v Belgiji prijavili bivališče in da je bila hči v Belgiji prijavljena v gospodinjstvo skupaj s staršema,

- da je hči v Belgiji obiskovala vrtec, da je bila med 2. 3. 2016 in majem 2017 v vrtcu v letu 2016 v vrtcu polnih 89 dni in 2 polovična dneva, v letu 2017 pa polnih 53 dni in dva polovična dneva, pri čemer je vrtec obiskovala le trikrat tedensko,

- da je družina bivala v Belgiji z namenom, da tam ostane daljši čas in da je bila temu namenjena tudi vključitev otroka v vrtec,

- da je bila hči od marca 2016 do decembra 2017 pri zdravniku v Sloveniji le dvakrat in da je v zdravstvenem kartonu 26. 9. 2016 zabeleženo, da otrok živi v Belgiji,

- da se je tožnica konec decembra 2017 vrnila v Slovenijo in s seboj pripeljala hčer,

- da je dober mesec dni po po prihodu v Slovenijo vložila obravnavano tožbo,

- da je bila hči od 1. 5. 2018 vključena v vrtec v Sloveniji,

- da je toženec sprožil postopek zaradi neupravičene premestitve otroka in z zahtevo za vrnitev otroka v Belgijo uspel, tako da je otrok od decembra 2018 v Belgiji.

12Določbe Uredbe Bruselj II a in stališča SEU o vsebini pojma običajno prebivališče utemeljujejo pravilnost stališč v izpodbijanem sklepu, da običajno prebivališče ni nujno isto kot stalno prebivališče in da je za presojo odločilen čas ob vložitvi tožbe. Zgoraj je bilo tudi že obrazloženo, da že tožničina izpovedba daje dovolj podlage za sklep, da so bili obiski nje in hčere v Sloveniji od marca 2016 do konca leta 2017 le občasni. O verodostojnosti toženčevih navedb in njegovih ravnanj v postopku se zato ni bilo treba izreči. Na presojo o tem, kjer je bilo središče otrokovih življenjskih interesov, ne morejo vplivati niti dejstvo, ali je toženec vedel, kam je tožnica odpeljala hčer, niti kasnejša toženčeva ravnanja v zvezi z ureditvijo hčerinega prebivališča in državljanstva. Odločilno ni niti državljanstvo otroka ob vložitvi tožbe.⁷

13Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o vplivu odločitve o toženčevi zahtevi za vrnitev otroka na ta postopek. Sodišče je pravilno uporabilo 10. člen Uredbe Bruselj II a, po katerem – razen v posebej določenih primerih, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre – neupravičena premestitev otroka ne vpliva na presojo o tem, kje je otrokovo običajno prebivališče.⁸ Toženčevo ravnanje v zvezi s stiki in odnos do hčere bosta (lahko) predmet obravnavanja pred pristojnim sodiščem.

14Po navedenem in po ugotovitvi, da niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 413. členu ZPP.⁹

¹ V delu, v katerem je zahtevala določitev preživnine zase, je tožbo kasneje umaknila.
² Kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, se je tako odločila "zato, ker sta s tožencem imela krasno punčko in je bilo smiselno, da živijo skupaj in ne narazen".
³ Sodba C-523/07 z dne 2. 4. 2009, tč. 34 in 35 obrazložitve.
⁴ Sodba C-523/07, tč. 37 do 41 in 44 obrazložitve.
⁵ Tako SEU v sodbi C-512/17 z dne 28. 6. 2018, 44., 60. in 63. točka obrazložitve.
⁶ Prav tam, (sklepna) 66. točka obrazložitve.
⁷ O tem, katero državljanstvo je imel tedaj otrok, se sodišče ni izreklo, pravdni stranki pa o tem nista podali skladnih navedb.
⁸ V skladu z 11. členom Uredbe Bruselj II a je moralo sodišče v postopku odločanja o zahtevi za vrnitev otroka oceniti tudi, ali bi bil otrok z vrnitvijo izpostavljen resni nevarnosti, da bo izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali kako drugače pripeljan v neugoden položaj (točka b 13. člena Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve z dne 6. 10. 1980), in zavrniti vrnitev, če bi ugotovilo, da niso sprejeti vsi potrebni ukrepi za zagotovitev zaščite otroka po njegovi vrnitvi.
⁹ Ki se na podlagi 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) uporablja v obravnavani zadevi.