UPRS Sklep I U 802/2019-6

Tožba se zavrže.

1Toženka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Uvodoma povzema tožnikove navedbe v prošnji, da je Maroko je zapustil legalno in z letalom odpotoval v Turčijo. Pot je nadaljeval preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, od koder je prišel v Slovenijo, kjer je po prijetju s strani policije zaprosil za azil. Toženka je svojo odločitev sprejela na podlagi njegovih izjav ob vložitvi prošnje in na ustnem zaslišanju, ki jih podrobno povzema in primerja ter analizira v svoji obrazložitvi. Toženka ugotavlja, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. V nadaljevanju obrazložitve je toženka podrobno obrazložila svoje preudarke v zvezi z njegovimi razlogi za vložitev prošnje in je v tej zvezi še presojala pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno navaja razloge za odločitev, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema v svoji obrazložitvi.

2V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka ter kršitev otrokovih pravic. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo toženke odpravi ter ugodi prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite, za kar navaja pravne in dejanske razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev toženke nepravilna oziroma nezakonita. Tožbi prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A3).

3Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izdani odločbi kot pravilni in zakoniti. Hkrati pa še navaja, da je tožnik 5. 5. 2019 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in se do 8. 5. 2019 vanj ni več vrnil, zaradi česar je bil izbrisan iz evidence prosilcev za azil, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže.

4Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

6Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz obvestila toženke stranke iz odgovora na tožbo z dne 8. 5. 2019 izhaja, da je bil tožnik zaradi samovoljne zapustitve Azilnega doma izbrisan iz evidence prosilcev za azil, saj se od 5. 5. 2019 v Azilni dom ni več vrnil (navedeno je sodišču v okviru telefonske preverbe potrdila tudi predstavnica Azilnega doma, A.A., kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 10. 5. 2019 v spisu). To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje, saj je glede na navedeno tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno končanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo s tožbo izpodbija, očitna ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

7Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, je v postopkih z ustavno pritožbo večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS, med drugim v odločbah št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008. V odločbi Up-3936/07 je Ustavno sodišče med drugim tudi navedlo: „/.../ da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon, /.../ in ker so pritožniki Azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji“.

8Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.