UPRS Sodba II U 299/2017-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport zavrnilo tožničin predlog za napredovanje v naziv svétnica, ki ga je dne 29. 6. 2016 na podlagi 6. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) vložila ravnateljica šole A.A. V odločbi je ugotovljeno, da je imela tožnica naziv svetovalka vsaj 5 let, da je pri svojem delu uspešna ter da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala najmanj 7 točk. Tožnica pa ni priložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerimi bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti najmanj s 3 točkami.

2Ministrstvo na podlagi posredovanih dokazil ugotavlja, da je tožnica z dodatnim strokovnim delom izkazala dovolj točk po a) in b) razdelku 20. člena Pravilnika, za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami, pa ni izkazala zahtevanih točk. Tako ni bilo mogoče vrednotiti po drugi alieneji č) razdelka 20. člena Pravilnika njenega sodelovanja s tremi referati na 16. Mednarodni znanstveni konferenci Združenja pedagogov tehnične ustvarjalnosti Slovenije (ZPTUS) februarja 2016 in dvema referatoma na 17. Mednarodni znanstveni konferenci ZPTUS aprila 2016. Za ovrednotenje navedenega dela je treba priložiti program posveta, iz katerega je razviden izvajalec referata, naslov referata in čas izvedbe. Iz programa posveta mora biti razvidna tudi mednarodna raven posveta (sodelovanje vsaj treh držav).

3Ministrstvo je preverilo dejstva v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev ZPTUS v zadnjih letih in na podlagi prejete dokumentacije različnih strank ugotovilo: da je bilo v letih od 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov v organizaciji ZPTUS, pri čemer naj bi jih bilo v letu 2013 in letu 2015 organiziranih vsako leto 5; za 20 posvetov ni mogoče ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov ter okvirni načrti poteka posvetov; so iz vabil na mednarodne posvete in okvirnih programov posvetov razvidne postavitve projektov, razstav, posterjev, predavanj, delavnic in podelitev nagrad, ni pa razvidna izvedba referatov ter aktivnih udeležencev posveta - po razdelku č) je namreč mogoče vrednotiti le izvedbo referata na mednarodni konferenci ali kongresu, druge oblike prispevkov se vrednotijo s točkami po a) ali b) razdelku; so posamezniki na „posvet“ prijavili prispevek, dobili pa potrdilo o izvedbi referata, pri čemer potrdila niso ločevala med referati, predavanji, delavnicami, predstavitvami plakatov, razstav, vsebine prispevka jim ni bilo treba niti predstaviti, včasih je zadostovalo, da so prispevek pisno oddali; je bilo v postopkih napredovanj v nazive pri ministrstvu vloženih večje število potrdil o izvedenih referatih na mednarodnem posvetu v organizaciji ZPTUS, kot je v času trajanja posveta referatov fizično mogoče izvesti; so posamezniki, ki naj bi na enem mednarodnem posvetu izvedli več referatov, poročali, da so organizatorju plačali več kotizacij, kar je izjemno nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta; niso dosegljivi programi posvetov, zato iz nobenega dokazila ni bilo mogoče ugotoviti, da je šlo za mednarodni posvet v skladu z 2. alineo č) razdelka 20. člena Pravilnika v povezavi z zadnjim odstavkom istega člena, v skladu s katerim bi morali na posvetu sodelovati udeleženci iz vsaj treh držav; ker ni programov posvetov, ni mogoče ugotoviti niti, da bi posamezni strokovni delavci izvedli referat niti, da bi izvedli predstavitev izdelka, delavnico, predavanje, plakat ali kakršnokoli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika; je v več zbornikih neresnično navedeno, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport finančno podpira posvete v Portorožu.

4O navedenem je bila tožeča stranka obveščena z dopisi ministrstva in pozvana k dopolnitvi. Tožnica je tako ponovno poslala pet potrdil za udeležbo s samostojnim referatom in vabili za 16. in 17. mednarodni posvet. Iz vabila izhaja le okviren program simpozija z navedbo, da se bo na simpoziju odvijala razstava in predstavitev projektov, predstavitve projektnega dela ter delavnice v sekcijah. Iz vabila ni eksplicitno razvidno, da se bodo na posvetu izvajali referati.

5Verodostojnost potrdil, ki jih je ZPTUS izdajalo za sodelovanje na posvetih se preverja po programu posameznega posveta. Iz dokazil stranke ni razvidno, na kakšen način je bila opravljena njena udeležba na konferencah ZPTUS, torej ali je bil prispevek izveden v obliki referata ali kakšni drugi obliki (delavnice, predavanja, razstave), Pravilnik namreč s štirimi točkami vrednoti le izvedbo referata.

6Ministrstvo ugotavlja, da tožeča stranka do dneva odločanja o predlogu za njeno napredovanje v naziv svétnica predloga za napredovanje ni dopolnila z ustreznimi dokazili, s katerimi bi izkazala zadostno število točk za opravljena dodatna strokovna dela, zato zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev za napredovanje iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika in je iz tega razloga njen predlog za napredovanje v naziv svétnica zavrnilo.

7Tožeča stranka izpodbija zgoraj navedeno odločitev iz razloga po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj meni, da je prišlo do zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do zmotne uporabe materialnega prava in do bistvenih kršitev določb postopka, hkrati pa je bilo z odločbo nezakonito poseženo v tožničine ustavne pravice in temeljne svoboščine. Navaja, da je ministrstvu dostavila vsa listinska dokazila, s katerimi je razpolagala. Zahteva, da bi morala tožeča stranka predložiti natančen program posveta, nima v določbah Pravilnika nobene podlage in je torej s tem tožena stranka arbitrarno postavila dodatne pogoje, ki jih Pravilnik ni nikoli zahteval. Tožeča stranka je predložila vso listinsko dokumentacijo, s katero razpolaga, ta pa potrjuje, da je tožeča stranka dodatna strokovna dela tudi opravila. Glede anonimnih prijav, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, tožeča stranka navaja, da z njimi ni bila seznanjena, v odločbi se njena vsebina le pavšalno navaja, zato takšna prijava ne more imeti nobene dokazne teže. Sicer pa tožeča stranka na postopanje organizatorja programa ZPTUS nima nobenega vpliva, zato dodatnih dokazil oziroma programov ni mogla predložiti. Tožeča stranka v dokaz svojih navedb predlaga vpogled v tam navedene listine in zaslišanje tožnice in prič ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev odpravi in zadevo vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Povzema razloge in materialnopravno podlago za izdano odločitev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

9Tožba ni utemeljena.

10Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) pogoje za napredovanje v naziv svétnik določa v 11. členu. V naziv svétnik lahko napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk ter je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s trem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

11Glede slednjega pogoja tožnica zatrjuje, da ga je izpolnila z izvedbo skupno petih referatov na 16. in 17. Mednarodni znanstveni konferenci, ki sta potekali prva od 19. do 20. 2. 2016, druga pa od 21. do 23. 4. 2016, obe v Portorožu.

12Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci se po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika vrednoti s štirimi točkami. Pri tem je pomemben tudi tretji odstavek 20. člena Pravilnika, ki določa, da če s tem Pravilnikom ni določeno drugače, se za mednarodno raven ali sodelovanje šteje sodelovanje med tremi ali več državami.

13Dodatno strokovno delo strokovnega delavca, ravnatelja oziroma direktorja, povezano z vzgojno izobraževalnim delom v zavodu, se vrednoti in točkuje v skladu z 20. členom Pravilnika. Kot izhaja iz 20. člena Pravilnika se z eno točko vrednotijo dodatna strokovna dela navedena v a) razdelku, dela navedena v b) razdelku z dvema točkama, v c) razdelku s tremi točkami, v č) s štirimi, v d) s petimi, v e) z osmimi in v f) z desetimi točkami. Vrednotenje posameznih strokovnih del točkovno narašča z zahtevnostjo del. Tako se npr. predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (20. točka a) razdelka Pravilnika), prva objava samostojnega avtorskega strokovnega članka ali petih didaktičnih nalog v strokovnem časopisu ali pedagoški reviji z dvema točkama (20. točka b) razdelka Pravilnika) in prva objava avtorske raziskovalne naloge ali avtorstvo knjige s tremi točkami (4. točka c) razdelka Pravilnika). Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci vrednoten s štirimi točkami (2. točka č) razdelka Pravilnika), to kaže na to, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave z drugimi strokovnimi deli, navedenimi v razdelku č). Tako so tam še npr. uvrstitev strokovnega delavca na prva tri mesta oziroma osvojitev bronaste, srebrne ali zlate plakete na tekmovanju na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav, koncertna izvedba orkestralnih oziroma vokalno-instrumentalnih del učitelja v organizaciji koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave, celovečerni solistični koncert v organizaciji državnih koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave itd..

14Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci je torej strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi tako na izvedbeni ravni kot po vsebini. Pri tem je treba poudariti, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti le samostojni referat izveden na mednarodnem kongresu ali konferenci, za mednarodni kongres oziroma konferenco pa šteje tisti dogodek, na katerem sodelujejo tri ali več držav.

15Tožeča stranka izvedbo referata na mednarodni konferenci izkazuje s tremi potrdili ZPTUS z dne 20. 2. 2016 in dvema potrdiloma z dne 23. 4. 2016, na katerih je navedeno, da ZPTUS potrjuje udeležbo tožnice na 16. in 17. Mednarodni znanstveni konferenci, ki sta trajali od 19. do 20. februarja 2016 in od 21. do 23. aprila 2016, z referati Projektno delo po modelu PUD-BJ „Od ideje do izdelka“ - na poti od vrtca od fakultetnega študija ter Tehnična ustvarjalnost v šolskem kurikulumu v obliki projektnega učnega dela „Od ideje do izdelka“ - od vrtca do fakultetnega tehniškega študija.

16Ne tožnica ne ZPTUS programov obeh znanstvenih posvetov, iz katerih bi bilo razvidno, kdaj je potekala izvedba referatov, in kdo jih je izvajal, nista predložila, čeprav sta bila k temu pozvana.

17Že prej je bilo obrazloženo, da je samostojni referat na mednarodni konferenci po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika delo visoke zahtevnosti. Obče je znano, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno znani širši strokovni, včasih pa tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam predstavijo svoje referate in so iz tega razloga navedeni v programih takih konferenc z imeni in priimki, temo referata, navedbo institucije, iz katere prihajajo, ter časom in lokacijo (navedba konferenčnih prostorov oziroma dvorane), kjer bo predavanje izvedeno.

18Ničesar od tega za 16. in 17. Mednarodno znanstveno konferenco ni. Glede na to se sodišče strinja z izpodbijano odločbo, da ni mogoče ugotoviti, da je tožnica na teh posvetih izvedla (skupno kar) pet referatov, razen tega pa navedenih dogodkov ni mogoče šteti kot mednarodno konferenco v smislu tretjega odstavka 20. člena Pravilnika. Za vrednotenje po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika mora biti namreč nedvoumno in jasno ugotovljeno, da gre za mednarodno konferenco, torej za udeležbo najmanj treh držav. Da sta bili 16. in 17. Mednarodna znanstvena konferenca resnično mednarodni ni z ničemer izkazano. Organizator ju je sicer tako poimenoval, vendar pa ni ta okoliščina z ničemer potrjena.

19Tudi okoliščina, da je povzetek tožničinih prispevkov objavljen v zborniku, ne more izpodbiti predmetne odločitve, saj ta objava ne izkazuje, ne da je šlo dejansko za mednarodno konferenco, ne da je na njej tožeča stranka izvedla referat.

20Ministrstvo v svoji odločbi pojasnjuje potek celotnega ugotovitvenega postopka, v katerega je pritegnilo tako tožnico kot organizatorja ZPTUS, in nato na podlagi proste presoje dokazov, kar pomeni na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka zaključilo, da dejstva, da je tožnica izvedla na znanstvenih posvetih v organizaciji ZPTUS pet referatov ni mogoče šteti za dokazanega (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP).

21Po obrazloženem tudi tožbene navedbe v zvezi z anonimno prijavo ne vplivajo na odločitev, saj izpodbijana odločitev temelji na konkretnih dejstvih, ki jih je glede tožnice in predloga za njeno napredovanje ugotavljala tožena stranka. Ugotovljene okoliščine v zvezi z izvedbo tako imenovanih mednarodnih znanstvenih konferenc organizatorja ZPTUS predstavljajo širši kontekst, v katerem so potekale te prireditve, izpodbijana odločitev pa temelji na konkretnih okoliščinah, ki se nanašajo na tožnico in na vprašanje, ali so pogoji za njeno napredovanje, glede na zgoraj citirane določbe Pravilnika, izpolnjeni. Tožeča stranka je bila tekom postopka s temi ugotovitvami pristojnega organa v celoti seznanjena in ji je bila dana možnost, da se o tem izjavi, kar je tožeča stranka tudi storila, zato so drugačne tožbene navedbe neutemeljene. Enako velja tudi za tožbeno stališče, da je tožena stranka s tem, ko je zahtevala programe predmetnih konferenc, postavila dodatne pogoje za napredovanje mimo Pravilnika. Za ugotovitev za odločitev relevantnih dejstev in okoliščin mora namreč pristojni organ izvesti ugotovitveni postopek (prvi odstavek 145. člena ZUP), v okviru tega postopka pa pristojna oseba odloča tudi, katera dejanja naj se v postopku opravijo ter katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili (tretji odstavek 145. člena ZUP). Tožena stranka je torej v ugotovitvenem postopku ugotavljala, ali tožnica izpolnjuje pogoje za napredovanje, določene v 11. členu Pravilnika, to pa je terjalo tudi odločitev o tem, ali je tožnica zbrala zadostno število točk po 20. členu Pravilnika, kar je tožena stranka ugotavljala tudi na podlagi programov predmetnih dogodkov. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno izvedla ugotovitveni postopek po 145. in 146. členu ZUP, pri tem pa je bila tožeči stranki dana možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah ter predlogih in ponujenih dokazih, torej so bila pravila postopka ustrezno upoštevana.

22Neutemeljeno je tudi tožbeno sklicevanje na odločanje tožene stranke v drugih zadevah. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi iz ugotovljenih dejstev izhajajočega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava. Ugotovitveni postopek je stvar vsake posamezne zadeve, v postopku pa je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, zato je treba za odločitev relevantne okoliščine razjasniti.

23O zadevah, sorodnih obravnavani, obstaja že bogata sodna praksa¹. Tudi v teh zadevah je sodišče obravnavalo iste ali istovrstne dogodke istega organizatorja in na podlagi teh dogodkov izdana potrdila o udeležbi in presojalo, ali so s tem izpolnjeni pogoji za napredovanje po določbah č) razdelka 20. člena Pravilnika. Pri tem je v citiranih zadevah zavzelo stališče do pogoji za napredovanje niso izpolnjeni. Glede na to je sodišče tudi v obravnavani zadevi odločilo na seji, saj ocenjuje, da dejstva in dokazi, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

24Po presoji sodišča je bila izpodbijana odločitev pravilno sprejeta po izvedenem postopku in na zgoraj navedeni dejanski in materialnopravni podlagi, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe). Glede na to tudi sodišče (sicer pavšalni) tožbeni navedbi, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v tožničine ustavne pravice in temeljne svoboščine ne pritrjuje.

25Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

¹ Glej odločitve Upravnega sodišča RS, kot so: II U 358/2016, II U 364/2016, II U 385/2016, II U 419/2016, II U 396/2016, III U 321/2016, III U 318/2016, III U 396/2016.