UPRS Sodba I U 142/2018-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Banka Slovenija zavrnila zahtevo tožnika z dne 29. 11. 2017 za izrek ničnosti Odločbe o odvzemu dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža in Odredbe o odsvojitvi delnic D31-38.10-1/15-2 z dne 17. 9. 2015 (v nadaljevanju tudi Odločba). S slednjo je toženka tožniku odvzela dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v A. d.d. v obsegu celotnega deleža glasovalnih pravic in deleža v kapitalu banke; ugotovila, da so v zvezi s kvalificiranim imetnikom nastopile okoliščine iz 2. točke prvega odstavka 266. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) za odvzem dovoljenja za kvalificirani delež; odredila, da mora tožnik v roku šestih mesecev od prejema Odločbe odsvojiti vse delnice, ki jih ima v nasprotju z določbami ZBan-2 in v tem roku toženki predložiti poročilo o odsvojitvi delnic, ki mora obsegati dokaze o odsvojitvi in podatke o pridobitelju oziroma pridobiteljih delnic in odločila, da bodo v skladu z 277. členom ZBan-2 na spletnih straneh po dokončnosti postopka javno objavljene informacije v zvezi z ukrepom nadzora. Šestmesečni rok za izvršitev te odločbe se je iztekel 21. 3. 2016.

2Tožnik v zahtevi za izrek ničnosti navaja, da Odločbe ni mogoče izvršiti, saj se tožniku nalaga odsvojitev delnic v roku šestih mesecev od prejema Odločbe, brez upoštevanja prisilne omejitve dolžnikovih poslov iz 151. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v posledici uvedene in začete prisilne poravnave. Skladno z navedeno določbo ZFPPIPP v postopku prisilne poravnave velja kogentna omejitev dolžnikovih poslov. Po uvedbi prisilne poravnave, sme dolžnik opravljati samo redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in poravnavanjem svojih obveznosti iz teh poslov, če ni drugače določeno (prvi odstavek 151. člena ZFPPIPP). Pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave nad tožnikom so nastopile 3. 6. 2015 pred izdajo Odločbe. Ničnosti razlog pravne in dejanske nezmožnosti izvršitve Odločbe je tako obstajal že v času izdaje Odločbe. Po začetku postopka prisilne poravnave lahko dolžnik proda premoženje samo pod zakonsko določenimi pogoji po tretjem odstavku 151. člena ZFPPIPP, ki so naslednji: 1. da gre za premoženje, ki ga dolžnik ne potrebuje pri svojem poslovanju, 2. da je prodaja tega premoženja določena v načrtu finančnega prestrukturiranja, kot ukrep finančnega prestrukturiranja, 3. da za to pridobi soglasje sodišča, ki o njem odloči na podlagi predhodnega mnenja upravitelja in upniškega odbora. Navedene omejitve poslov v izreku Odločbe niso z ničemer upoštevane, zato tak izrek nasprotuje pravnemu redu in je podana pravna nezmožnost izvršitve in s tem ničnosti razlog po 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Podana pa je tudi dejanska nezmožnost izvršitve, saj odločbe glede na izredno kratek rok med objavo načrta finančnega prestrukturiranja dne 1. 3. 2016 ter imenovanjem in prvo sejo upniškega odbora ločitvenih upnikov 1. 3. 2016 oziroma 14. 3. 2016 in iztekom postavljenega šestmesečnega roka za odsvojitev delnic 21. 3. 2016. Odločbe v nobenem primeru objektivno ni bilo mogoče izvršiti. Tožnik v zahtevi izpostavlja ničnostni razlog neizvršljivosti tudi zaradi zastavne pravice na delnicah in s tem omejitve razpolaganja po Zakonu o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju ZNVP-1), kjer je med drugim v tretjem odstavku 30. člena določeno, da imetnik vrednostnih papirjev ne sme razpolagati z zastavljenimi vrednostnimi papirji.

3Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so nad tožnikom 3. 6. 2015 nastopile pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave, vendar po stališču toženke prodaja delnic v skladu z izvršljivo in pravnomočno Odločbo ne pade v domet 151. člena ZFPPIPP. Namen določbe 151. člena ZFPPIPP je preprečiti dolžniku, da bi s svojimi poslovnimi odločitvami še poslabšal finančni položaj družbe in s tem ogrozil izvrševanje načrta finančnega prestrukturiranja oziroma kršil načelo enakega obravnavanja upnikov. Izvršitev izvršljive in pravnomočne Odločbe Banke Slovenije, izdane na podlagi določb ZBan-2 kot specialnega zakona, ki je namenjena zagotavljanju stabilnosti banke in finančnega sistema, ne more biti podrejena določbam postopkov o prisilni poravnavi o opravljanju rednih poslov družbe. Zato po oceni toženke tožnik za odsvojitev delnic A. d.d. soglasja sodišča skladno s 151. členom ZFPPIPP ne potrebuje. Tudi če bi moral pridobiti soglasje sodišča v okviru tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP, pa je tožnik predlog za izdajo soglasja k odsvojitvi delnic vložil šele 21. 4. 2016, kar je mesec dni po izteku roka za odsvojitev delnic iz Odločbe Banke Slovenije.

4Odločba Banke Slovenije je, kot je ugotovilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo I U 1419/2015 z dne 10. 3. 2016, zakonita in popolna. Toženka je v Odločbi določila najdaljši možen rok za odsvojitev delnic (v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZBan-2). Kot regulator ima toženka dolžnost, da upošteva kogentne predpise na področju bančništva, še posebej ZBan-2 kot specialnejšega zakona v primerjavi z ZFPPIPP na tem področju ter Uredbo EU št. 575/2013¹. Toženka je v svoji nadzorniški funkciji tožniku izdala zakonito in izvršljivo Odločbo, in je izrekla ustrezne ukrepe in sankcije, kot to določba ZBan-2, Direktiva EU 2013/36 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Direktiva) in Uredba EU 575/2013, kar je potrdilo tudi Upravno sodišče RS. Glede določb ZNVP-1, ki v 1. točki tretjega odstavka 30. člena res določa, da z vpisom zastavne pravice v Centralni register imetnik nematerializiranih vrednostnih papirjev ne sme razpolagati z zastavljenimi nematerializiranimi vrednostnimi papirji toženka navaja, da je ta prepoved zapisana z namenom, da dolžnik ne bi oškodoval svojih upnikov. Kolikor bi upniki podali soglasje za odtujitev vrednostnih papirjev, bi dolžnik z njimi lahko razpolagal. Toženka je tožniku že v Odločbi določila najdaljši možen rok za odsvojitev delnic. Tožnik je 21. 4. 2016 vložil predlog za izdajo soglasja k odsvojitvi delnic, kar dodatno utemeljuje dejstvo, da zastavna pravica na nematerializiranih vrednostnih papirjih pravno formalno ni ovira za razpolaganje s temi delnicami, ob predpostavki, da se s tem strinjajo zastavni upniki oziroma upniški odbor v postopku prisilne poravnave. ZBan-2 od vlagatelja zahteva, da izvede vsa potrebna dejanja, ki so potrebna za prodajo kvalificiranega deleža v banki, vključno s prizadevanji za ureditev razmerij z zastavnimi upniki. Zastavna pravica na vrednostnih papirjih izpolnjevanja takih zahtev ZBan-2 ne preprečuje. Toženka navaja, da je sodišče med drugim tudi izdalo soglasje k prodaji delnic na podlagi predloga upravitelja in upnikov, kar pomeni, da je trditev tožnika, da se Odločba zaradi zastavne pravice na nematerializiranih vrednostnih papirjih niti pravno niti dejansko ne more izvršiti, neutemeljena. Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP so v pravnem pogledu ovire za izvršitev podane takrat, kadar ima odločba izrek, ki nasprotuje pravnemu redu. Dejanske ovire pa so podane v primeru, ko izreka objektivno ni mogoče izvršiti. Toženka ugotavlja, da ni podanih niti pravnih niti dejanskih ovir, zaradi katerih Odločbe ne bi bilo mogoče izvršiti.

5Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Odločbe z dne 17. 9. 2015 ni mogoče niti pravno niti dejansko izvršiti. Odločba je neizvršljiva zaradi omejitve dolžnikovih pravnih poslov v posledici uvedene in začete prisilne poravnave, saj se tožniku kot kvalificiranemu imetniku nalaga odsvojitev delnic v roku šestih mesecev od prejema Odločbe in predložitev poročila s tem v zvezi, brez upoštevanja prisilne omejitve dolžnikov poslov iz 151. člena ZFPPIPP, ki ga citira. Po uvedbi postopka prisilne poravnave sme dolžnik opravljati samo redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in poravnavanje svojih obveznosti iz teh poslov. V primeru dejanj, opravljenih v nasprotju s 151. členom ZFPPIPP, je predpisana domneva objektivnega pogoja izpodbojnosti (3. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP). Toženka nepravilno meni, da prodaja delnic v skladu s pravnomočno in izvršljivo Odločbo toženke ne sodi v domet 151. člena ZFPPIPP. ZFPPIPP ne izvzema iz svoje veljavnosti odprodajo premoženja na podlagi Odločbe Banke Slovenije. Ne drži razlog, da naj bi bil ZBan-2 v razmerju do ZFPPIPP specialni zakon. Niti ZBan-2 niti ZFPPIPP ne izključujeta uporabe 151. člena ZFPPIPP v primeru odločb Banke Slovenije. Zgolj to, da je odsvojitev delnic naložena z Odločbo Banke Slovenije na podlagi 267. člena ZFPPIPP (prav ZBan-2 - op. sodišča) ne spremeni dejstva, da gre za pravno poslovno odsvojitev delnic kot razpolaganja s premoženjem družbe, za katero veljajo omejitve iz 151. člena ZFPPIPP. Ne gre za prisilni akt, ki bi sam posegal v premoženjska razmerja, na način, da bi delnice prešle iz premoženja kvalificiranega imetnika, temveč se kvalificiranemu imetniku z Odločbo Banke Slovenije nalaga izvedba posla - prodaje premoženja oziroma delnic družbe. Za posle družbe, nad katerimi je uveden oziroma začet postopek prisilne poravnave, veljajo prisilne omejitve iz 151. člena ZFPPIPP. Zakonske omejitve dolžnikovih poslov v posledici postopka prisilne poravnave nad tožnikom v izreku Odločbe z dne 17. 9. 2015 niso upoštevane. Posledično takšen izrek nasprotuje pravnemu redu in je podana pravna nezmožnost izvršitve.

6Podana je tudi dejanska nemožnost izvršitve Odločbe, za kar tožnik navaja razloge. Pred objavo Osnovnega načrta finančnega prestrukturiranja z dne 1. 3. 2016, ni bilo mogoče pristopiti k pridobivanju soglasja v smislu 1. točke tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP, kar izhaja tudi iz 4. seje upniškega odbora dne 21. 1. 2016. Iz opozorila prisilnega upravitelja vodstvu tožnika izhaja, da kakršnakoli prodaja premoženja pred vložitvijo načrta finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju tudi NFP), ni možna, prav tako brez soglasja sodišča. Vsa dejanja v nasprotju s tem so kršitev zakonodaje. Šele s sklepom sodišča z dne 1. 3. 2016 je bil oblikovan upniški odbor ločitvenih upnikov, ki je imel prvo sejo 14. 3. 2016. Sklic upniškega odbora pred 11. 3. 2016 glede na prvi odstavek 94. člena ZFPPIPP ni bil mogoč. Preden je bil oblikovan upniški odbor ločitvenih upnikov s sklepom sodišča 1. 3. 2016 in preden se je ta sestal na prvi seji 14. 3. 2016 oziroma je bil zapisnik objavljen na AJPES-u 18. 3. 2016, že pojmovno tudi ni bilo mogoče pridobiti predhodnega mnenja upniškega odbora v smislu petega odstavka 151. člena ZFPPIPP. Prodajni procesi glede prodaje kapitalskih naložb trajajo dalj časa, za kar navaja posamezne faze in opravila znotraj prodajnega postopka. Tudi v primeru, da bi se takoj po objavi Osnovnega načrta finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju tudi ONFP) z dne 1. 3. 2016 in oblikovanju upniškega odbora ločitvenih upnikov 1. 3. 2016 oziroma po seji je tožnik 14. 3. 2016 pristopil k odsvojitvi delnic in pridobivanju soglasja, upoštevajoč, da se je šestmesečni rok iztekel že 21. 3. 2016. V tako kratkem roku v nobenem primeru ne bi bilo mogoče izpeljati vseh potrebnih opravil. S tem je podana tudi dejanska nemožnost izvršitve odločbe, kar tožnik prikaže na razpredelnici na straneh 8 in 9 tožbe. Toženka se do navedenega vsebinsko ni opredelila. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Gre za kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS. Toženka je spregledala razloge tožnika, da glede na določbe ZFPPIPP pred objavo načrta finančnega prestrukturiranja z dne 1. 3. 2016 ter imenovanjem in prve seje upniškega odbora ločitvenih upnikov 1. 3. 2016 oziroma 14. 3. 2016, za izdajo soglasja po 151. členu ZFPPIPP sploh ni bilo mogoče zaprositi. Glede na obseg potrebnih dejanj pa Odločbe ni bilo mogoče niti dejansko izvršiti do 21. 3. 2016, ko je potekel postavljeni šestmesečni rok za odsvojitev delnic.

7Odločba je neizvršljiva tudi zaradi zastavne pravice na delnicah in omejitve razpolaganja po ZNVP-1. Delnice A. d.d. so bile v času izdaje izpodbijane odločbe, in so še sedaj, obremenjene z zastavnimi pravicami upnikov. Od skupaj 111.773 delnic, je zastavljenih 105.193 delnic, prav tako pa tudi 34.287 delnic v fiduciarnem imetništvu B. d.d. Zastavni upniki so prijavili terjatve in ločitvene pravice, ki so jim bile priznane v obsegu Seznama terjatev in Seznama ločitvenih pravic. Po tretjem odstavku 30. člena ZNVP-1 z vpisom zastavne pravice v Centralni register med drugim imetnik nematerializiranih vrednostnih papirjev ne sme razpolagati z zastavljenimi vrednostnimi papirji (1. točka tretjega odstavka 30. člena ZNVP-1). Tožnik brez da bi zastavni upniki soglašali s prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev, slednjih ne more odsvojiti, česar Odločba ne upošteva. In ker je odsvojitev delnic vezana na ravnanje tretjega - zastavnih upnikov je niti pravno niti dejansko ni mogoče izvršiti. Pred objavo Osnovnega načrta finančnega prestrukturiranja 1. 3. 2016 in imenovanjem upniškega odbora ločitvenih upnikov 1. 3. 2016 in prvo sejo tega upniškega odbora 14. 3. 2016, izdaja takšnega soglasja zastavnih upnikov ne bi bila dopustna. Potem pa je bil rok do izteka šestmesečnega roka 21. 3. 2016 za odsvojitev delnic, prekratek. Razlogi toženke, da bi upniki lahko podali soglasje za odtujitev vrednostnih papirjev, predstavljajo navidezno obrazložitev. Neutemeljeni so razlogi toženke, da naj bi tožnik zaprosil za izdajo soglasja k odsvojitvi delnic, sodišče pa je tako soglasje izdalo. Tožnik je zaprosil za izdajo soglasja za sklenitev sporazuma o skupni prodaji kot pripravljalna dejanja k prodaji delnic, ne pa za samo prodajo. Slednje torej z ničemer ne izkazuje, da zastavna pravica ni bila ovira za naloženo odsvojitev delnic, kot to neutemeljeno navaja toženka. Zaradi protispisnega povzemanja prave vsebine listin je izpodbijana odločba tudi obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka in kršitvijo pravic iz 22. člena in 25. člena Ustave RS. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek in ji naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8V odgovoru na tožbo toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrže na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma podredno, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka. Glede navedbe tožnika o potrebnem soglasju za odprodajo premoženja, toženka navaja, da prodaja delnic v skladu z izvršljivo in pravnomočno Odločbo toženke ne pade v domet 151. člena ZFPPIPP. Namen navedene določbe je preprečiti dolžniku, da bi s svojimi poslovnimi odločitvami še poslabšal finančni položaj družbe in s tem ogrozil izvrševanje načrta finančnega prestrukturiranja. Izvršitev izvršljive in pravnomočne Odločbe toženke, izdane na podlagi ZBan-2 kot specialnega zakona, ki je namenjen zagotavljanju stabilnosti banke in finančnega sistema, pa ne more biti podrejena določbam postopkov o prisilni poravnavi in opravljanju rednih poslov družbe. Zato tožnik za odsvojitev delnic A. d.d. soglasja sodišča ne potrebuje. Ne glede na to toženka dodatno pojasnjuje, da je tožnik predlog za izdajo soglasja k odsvojitvi delnic vložil šele 21. 4. 2016, kar je mesec dni po izteku danega roka za odsvojitev delnic. Odločba Banke Slovenije je zakonita, zato bi si moral tožnik za njeno izvršitev prizadevati vse od prejema, to je od 21. 9. 2015 dalje. Toženka je določila najdaljši možni rok za odsvojitev delnic. Odložitev izvršitve v skladu s četrtim odstavkom 358. člena ZBan-2, kot je predlagal tožnik, se predvideva za čas teka sodnega postopka. Smiselno bi bilo, da bi tožnik takšno pobudo vložil ob vložitvi same tožbe in ne šele potem, ko je Upravno sodišče RS sprejelo svojo odločitev.

9Toženka ima kot regulator dolžnost, da upošteva kogentne predpise na področju bančništva, še posebej ZBan-2 kot specialnejšega zakona v primerjavi z ZFPPIPP na tem področju ter Uredbo EU 575/2013, ki se neposredno uporablja, in ki med drugim opredeljuje kvalificirani delež, ki predstavlja 10 ali več % kapitala ali glasovalnih pravic in ki omogoča pomemben vpliv na opravljanje zadevne družbe. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za imetnika kvalificiranega deleža. Poleg tega Direktiva 2013/36 (EU)² določa, da če družbe svoj vpliv izvajajo na način, ki bi lahko škodoval preudarnemu in skrbnemu upravljanju institucije, države članice zahtevajo, da pristojni organi sprejmejo ustrezne ukrepe za odpravo te situacije ter zagotovijo, da njihovi zakoni in drugi predpisi določajo upravne kazni in druge upravne ukrepe (26. člen). Direktiva (EU) 2013/36 je implementirana v ZBan-2, zato je toženka v svoji nadzorniški funkciji tožniku izdala zakonito in izvršljivo Odločbo, na podlagi katere je izrekla ustrezne ukrepe in sankcije. Slednje je potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo I U 1419/2015 z dne 10. 3. 2016. Osnovni namen konkretnih določb ZBan-2 in Direktive (EU) 2013/36 je preprečevanje neustreznega lastništva bank. Če bi bil ta namen podrejen zahtevam/potrebam izvedbe postopka prisilne poravnave in volji strank v tem postopku, bi bil s tem kršen namen navedene direktive, saj bi kakršnekoli dodatne omejitve pri izrekanju upravnih ukrepov in/ali kazni, četudi določene z drugim zakonom, lahko pomenile neskladnost slovenskega pravnega reda z zahtevami EU.

10Glede omejitve razpolaganja po ZNVP-1 in sklicevanja tožnika na prekratek šestmesečni rok za prodajo, toženka navaja, da je ta prepoved zapisana z namenom, da dolžnik ne bi oškodoval svojih upnikov. Če bi upniki podali soglasje za odtujitev vrednostnih papirjev, bi dolžnik z njimi lahko razpolagal. Toženka pa je določila najdaljši možni rok za odsvojitev delnic. Tožnik je 21. 4. 2016 vložil predlog za izdajo soglasja k odsvojitvi delnic, kar dodatno potrjuje, da zastavna pravica na nematerializiranih vrednostnih papirjih pravno formalno ni ovira za razpolaganje s temi delnicami, ob predpostavki, da se s tem strinjajo zastavni upniki oziroma upniški odbor v postopku prisilne poravnave. ZBan-2 od tožnika zahteva, da izvede vsa potrebna dejanja, ki so potrebna za prodajo kvalificiranega deleža v banki, vključno s prizadevanji za ureditev razmerij z zastavnimi upniki. Zastavna pravica na vrednostnih papirjih izpolnjevanja takih zahtev ZBan-2 ne preprečuje. Namen določb ZBan-2 in Direktive EU 2013/36 je preprečiti, da bi bili kvalificirani lastniki banke osebe, ki za tak položaj niso primerne.

11Če neupravičeni kvalificirani lastniki ne odsvojijo deležev v postavljenem roku, ZBan-2 dodatno omejuje vpliv/upravičenja kvalificiranih lastnikov in sicer nadzorni organ neupravičenemu lastniku prepove uresničevanje vseh pravic iz delnic, hkrati pa morebitne pridobitelje tudi vzpodbujajo k nakupu deleža (prvi in peti odstavek 269. člena ZBan-2). Z izdajo odločbe po 269. členu ZBan-2 take posledice nastopijo same po sebi in je s tem Odločba izvršena. Zato tudi v tem primeru ni mogoče trditi, da je Odločba neizvršljiva v smislu 279. člena ZUP. V konkretnem primeru ne gre za pravno in/ali dejansko nemožnost izvršitve Odločbe toženke, ampak za neaktivnost tožnika pri njeni realizaciji, kar kaže, da so bile aktivnosti v zvezi s prodajo deleža neustrezne. Tožnik ni pojasnil, zakaj v šestmesečnem roku ni uspel prodati deleža.

12Sodišče je med drugim tudi izdalo soglasje k prodaji delnic na podlagi predloga upravitelja in upnikov, zato ni utemeljena trditev tožnika, da se Odločba zaradi zastavne pravice na nematerializiranih vrednostnih papirjih niti pravno niti dejansko ne more izvršiti. Neutemeljena je tudi trditev tožnika, da je tožnik zaprosil sodišče za izdajo soglasja za sklenitev sporazuma, ne pa za samo prodajo, saj iz vsebine predloga za sklenitev sporazuma jasno izhaja, da gre za aktivnosti v zvezi s prodajo delnic iz razloga, ker je to z Odločbo zahtevala Banka Slovenije ter iz razloga, ker tožnik nima nobenih ekonomskih koristi od te naložbe. Prodaja je celo v interesu družbe zaradi poplačila upnikov, zato je sodišče tudi podalo soglasje. Glede na navedeno ne obstajajo niti pravne niti dejanske ovire za izvršitev Odločbe. Po mnenju toženke je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna sodba med istima strankama, in so izpolnjeni pogoji iz 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zato sodišču predlaga, da po uradni dolžnosti tožbo zavrže. Gre za isto dejansko stanje, iz katerega sledi isto objektivno pravo in na podlagi obeh ista pravna posledica, kar pomeni, da obstajata objektivna in subjektivna identiteta tožbenega zahtevka.

13Tožnik v pripravljalni vlogi pojasnjuje svoja stališča. Navaja sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 196/2014. Neutemeljene so navedbe, da naj bi ZBan-2 kot specialnejši predpis derogiral določbo 151. člena ZFPPIPP. To niti iz ZBan-2 niti iz ZFPPIPP ne izhaja. Glede očitka, da je bila vloga za izdajo soglasja upniškega odbora vložena šele 20. 4. 2016, navaja enako kot v tožbi. Preden so bili v Osnovnem načrtu finančnega prestrukturiranja določeni ukrepi in pred oblikovanjem in prvo sejo upniškega odbora že pojmovno ni mogoče zaprositi za mnenje upniškega odbora v smislu petega odstavka 151. člena ZFPPIPP. Toženka napačno ni upoštevala, da je za odsvojitev delnic potrebno tudi soglasje zastavnih upnikov. Izdaja takšnega soglasja pred objavo Osnovnega načrta finančnega prestrukturiranja, imenovanjem upniškega odbora, oboje s 1. 3. 2016 in prvo sejo 14. 3. 2016, ne bi bila dopustna. Potem pa je bil rok do izteka šestmesečnega roka 21. 3. 2016 za odsvojitev delnic prekratek. Prodajni procesi glede prodaje kapitalskih naložb trajajo dalj časa. Odločbe objektivno ni bilo mogoče izvršiti. Neutemeljeno je sklicevanje toženke na Uredbo (EU) št. 575/2013 in Direktivo EU 2013/36 EU. Nikjer ni določen kot ukrep naložitve odsvojitve delnic v roku največ šest mesecev, kot to določa 267. člen ZBan-2. Tožnik je na toženko naslovil tudi pobudo za odložitev izvršitve Odločbe, ki jo je toženka s sklepom 15. 3. 2016 zavrgla, med drugim tudi iz razlogov, ker šestmesečni rok iz 267. člena ZBan-2 ni podaljšljiv. Zato tožnik predlaga sprožitev postopka za presojo ustavnosti 267. člena ZBan-2, ker pretirano strogo omejuje časovno obdobje za odsvojitev delnic in s tem v bistvu zahteva odsvojitev delnic pod pogoji prisilne prodaje, v kateri ni mogoče doseči tržne cene. S tem je kršena pravica do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude (33. člen in 74. člen Ustave RS). Z določitvijo kratkega šestmesečnega roka za odsvojitev delnic je tudi prekomerno poseženo v pravico do zasebne lastnine.

14V prvi pripravljalni vlogi toženka vztraja pri ugovoru „res judicata“. Okoliščine, na katere se sklicuje tožnik v predmetnem postopku, so obstajale že v prvotnem postopku in so bile znane tudi Upravnemu sodišču RS, ki Odločbe ni izreklo za nično, ne glede na to, da se tožnik takrat ni skliceval na navedene okoliščine. Navaja Komentar k ZUS-1 in sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 196/2014 z dne 18. 9. 2014. Ob upoštevanju, da je bilo Upravnemu sodišču RS v času odločanja v zadevi I U 1419/2015 znano, da je bil nad tožnikom uveden postopek prisilne poravnave, so mu bile znane tudi pravne posledice uvedbe tega postopka. Odločitev, ki jo tožnik zahteva v predmetnem postopku, bi temeljila na isti pravni in dejanski podlagi kot tista, o kateri je Upravno sodišče RS enkrat že odločalo.

15Čeprav ZBan-2 izrecno ne derogira določb ZFPPIPP, kot specialni področni zakon tudi po začetku postopka zaradi insolventnosti še naprej zavezuje dolžnika. Tudi ZFPPIPP ne derogira ZBan-2, niti ne zahteve, ki jih za dolžnikovo poslovanje predpisuje področna zakonodajna, niti ne oblastne akte, ki jih sprejemajo pristojni organi v zvezi z njegovim poslovanjem oziroma podjemi, uvedba ali začetek postopka prisilne poravnave ne moreta imeti nikakršnih učinkov. Pravne posledice ZFPPIPP v smislu 151. člena se nanašajo samo na tista dejanja dolžnika, ki bi jih sicer dolžnik opravljal prosto, brez omejitev. Le-te je treba z uvedbo postopka prisilne poravnave omejiti zaradi varstva upnikov. Drugače pa za dejanja, ki jih je dolžan opraviti na podlagi oblastnih aktov, takšna omejitev ni niti potrebna niti primerna, saj ima dolžnik drugo pravno podlago, ki mu ne zgolj dopušča izvedbo dejanj, temveč nalaga njihovo izvedbo. V takih primerih predvidevanje izvedbe posla v načrtu finančnega prestrukturiranja in dodatna presoja s strani sodišča, pred katerim teče postopek prisilne poravnave, nista potrebna niti primerna, ker je drug pristojni organ dolžniku naložil izvedbo posla. Sodišče, pred katerim teče postopek prisilne poravnave, o tem vprašanju nima pravice odločati oziroma odločiti drugače, saj bi sicer prekoračilo svoje pristojnosti in poseglo v pristojnost toženke. Smiselno enaka zahteva toženke po določenem ravnanju tožnika ne predstavlja terjatve, na katero bi prisilna poravnava lahko kakorkoli vplivala in zato nanjo ne učinkujejo niti pravne posledice začetka prisilne poravnave. Toženka sicer meni, da bi lahko tožnik ob ustreznem ukrepanju dosegel tudi izdajo sklepa o soglasju sodišča k izvedbi prodaje delnic in s tem zadostil pogojem ZFPPIPP, ne glede na specifičnost situacije, na katero se sklicuje. Gre za poskus prikritja neaktivnosti tožnika s preozkim razumevanjem določb ZFPPIPP.

16Razlog za ničnost po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP je podan samo, če je neizvršljivost odločbe objektivna. Postopek prisilne poravnave kriterija objektivnosti ne izpolnjuje, saj gre izrazito za okoliščino na strani tožnika, kot zavezanca za izpolnitev ukrepov iz Odločbe. Vprašanje izvršljivosti Odločbe ne more biti pogojena z odločitvijo dolžnika in/ali upnikov, ali bodo aktivno delovali v smeri izpolnitve zaveze iz Odločbe. Če bi veljala argumentacija tožnika, bi prišlo do absurdne situacije, da bi 151. člen ZFPPIPP onemogočal izvedbo kakršnihkoli ukrepov pristojnih organov nadzora. Postopek prisilne poravnave ne more predstavljati podlage za to, da bi se dolžnik izognil njegovi obveznosti spoštovati zakonodajo, ki ga zavezuje pri opravljanju njegove dejavnosti. V tem primeru je bil postopek prisilne poravnave celo eden izmed pokazateljev za neprimernost dolžnika neupravičenega imetnika kvalificiranega deleža banke. Stališče, ki ga tožnik zagovarja, bi namreč pomenilo, da toženka zoper subjekt v postopku prisilne poravnave sploh ne bi smela izdati odločbe oziroma odredbe o odsvojitvi z vsebino in rokom, ki ju predpisuje ZBan-2, pa čeprav je potreba po izdaji odredbe nastala zaradi istih okoliščin, ki so pripeljale do postopka prisilne poravnave.

17Smiselno enako velja za navedbe tožnika glede zastave delnic A. d.d. in prepovedi z razpolaganjem z njimi v korist njenih upnikov, zaradi česar naj bi bila odsvojitev delnic vezana na njihovo soglasje. Vprašanje zakonitosti Odločbe ni odvisno od ravnanja kateregakoli drugega subjekta. ZBan-2 ne predvideva nikakršne drugačne obravnave zastavljenih in neobremenjenih delnic. Četudi bi upniki zavrnili soglasje k prodaji delnic, to tožnika ne bi odvezalo obveznosti izpolniti Odločbo. Ko gre za prodajo kvalificiranega deleža, se tudi v primeru, ko nad neupravičenim imetnikom ne teče postopek prisilne poravnave in ko delnice niso zastavljene, pojavi potreba po dodatnih aktivnostih do uspešnega zaključka prodaje (npr. soglasje toženke ali ECB za pridobitev kvalificiranega deleža v banki). Razmerje na trgu, postopek prenosa delnic, postopek pred toženko ali ECB in druge okoliščine, ki lahko zavlečejo postopek prodaje, ne morejo biti razlog za izrek odredbe o odsvojitvi delnic za nično. Tudi dejstvo, da je vprašanje izpolnitve odredbe odvisno zlasti od zavezančeve aktivnosti, je že upoštevano in rešeno v ZBan-2. Toženka ne more doseči izvršitve tovrstne odredbe v izvršilnem postopku. Prvi odstavek 269. člena ZBan-2 določa posledice, če zavezanec ne ravna skladno z odredbo, in sicer toženka v takem primeru z odločbo prepove neupravičenemu imetniku in morebitnim neupravičenim pridobiteljem uresničevanje vseh pravic iz delnic banke, ki jih imajo v nasprotju s tem zakonom. Toženka je takšno odločbo tudi izdala. Glede na specifičnost postopka z odvzemom dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža to dejansko zagotavlja izvršitev Odločbe. Ker ZBan-2 torej že sam predvideva mehanizem za primer, kadar neupravičeni imetnik ne odsvoji delnic v za to določenem roku iz kateregakoli razloga, o neizvršljivosti odločbe o odsvojitvi delnic sploh ni mogoče govoriti in 3. točka 279. člena ZUP sploh ne more priti v poštev. Toženka je dala tožniku najdaljši rok za odsvojitev delnic (drugi odstavek 267. člena ZBan-2). Odločba ne nasprotuje pravnemu redu, niti ni podana pravna ali dejanska nezmožnost njene izvršitve.

18Toženka zavrača predlog tožnika za presojo ustavnosti 267. člena ZBan-2, katerega ratio je v varstvu kreditnih institucij pred zanje negativnimi vplivi s strani neupravičenih kvalificiranih lastnikov in je glede na dobrine, ki jih varuje (stabilnost banke in finančnega sistema, varstvo komitentov...) nujen in sorazmeren ukrep. Imetnik dejansko ni prisiljen v prodajo spornega deleža pod ceno, kot trdi tožnik, saj toženka nima vzvoda, s katerim bi lahko dosegla prisilno prodajo. Posledica opustitve pravočasne prodaje je neupravičenemu imetniku znana in sam oceni ali in kdaj bo prodal delež ter po kakšni ceni, ali pa sprejme, da po poteku roka za prodajo ne bo smel več uresničevati glasovalnih pravic iz teh delnic.

19V pripravljalnem spisu tožnik odgovarja na pripravljalno vlogo toženke in dodatno pojasnjuje svoja stališča glede ničnostnih razlogov in predloga za sprožitev postopka za presojo ustavnosti 267. člena ZBan-2.

20Tožba ni utemeljena.

21V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila zahtevo tožnika za izrek ničnosti Odločbe o odvzemu dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža in Odredbe o odsvojitvi delnic z dne 17. 9. 2015 (v nadaljevanju tudi Odločba), ker je ugotovila, da ničnosti razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan. Po navedeni določbi ZUP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 319. členom ZBan-2, se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Po 280. členu ZUP se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca.

22Odločba je nična, če vsebuje takšne nepravilnosti oziroma nezakonitost, katere z nobenim pravnim sredstvom ni mogoče popraviti in uskladiti z zakonom. Nična odločba ne more postati dokončna in pravnomočna ter imeti pravnega učinka. Takšna odločba zato tudi ne more postati izvršljiva ter se mora, brž ko se odkrije njena nepravilnost, ne glede na čas, ki je potekel od njene izdaje, nemudoma izreči za nično. Zato sodišče razloge toženke, da gre v obravanvani zadevi za „res iudicata“, ker je v upravnem sporu Upravno sodišče RS že odločilo, da je Odločba pravilna in zakonita, ne sledi. Narava inštituta ničnosti namreč pomeni, da ima na zunaj lahko nična odločba videz dokončne in pravnomočne odločbe, ki dejansko ne more biti niti postati dokončna in pravnomočna, ker vsebuje tako napako, ki je z nobenim pravnim sredstvom niti s potekom časa ni mogoče popraviti. Značaj take narave inštituta ničnosti je med drugim tudi, da izrek odločbe za nično ni vezan na rok, kot ostala pravna sredstva.

23Pravna teorija in praksa glede ničnostnega razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP navajata pravno in dejansko nezmožnost izvršitve odločbe. V prvem primeru odločba vsebuje takšen dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu, v drugem primeru pa ga objektivno ni mogoče izvršiti. Tožnik zatrjuje obstoj obeh. Glede pravne nemožnosti izvršitve Odločbe se sklicuje na kogentne določbe prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP³. Kot dejansko nemožnost izvršitve pa tožnik navaja prekratek rok za izvršitev Odločbe po drugem odstavku 267. člena ZBan-2 in konkretne okoliščin v zvezi s postopki, ki so predpisani po ZFPPIPP glede prodaje premoženja in na določbe ZTVP-1 glede (ne)razpolaganja z zastavljenimi nematerializiranimi vrednostnimi papirji (1. točka tretjega odstavka 30. člena ZNVP-1)⁴.

24Po povedanem je v zadevi sporno, ali je Odločbo, s katero je toženka tožniku odvzela dovoljenje za pridobitev kvalificirianega deleža v A. d.d., in med drugim ugotovila, da so v zvezi s tožnikom kot kvalificiranim imetnikom nastopile okoliščine iz 2. točke prvega odstavka 266. člena ZBan-2⁵ za odvzem dovoljenja za kvalificiran delež in Odredila, da mora tožnik v roku šestih mesecev od prejema Odločbe odsvojiti vse delnice, ki jih ima v nasprotju z določbami ZBan-2, mogoče izvršiti, brez upoštevanja omejitve dolžnikovih poslov iz 151. člena ZFPPIPP v posledici uvedbe in začete prisilne poravnave in brez upoštevanja določb ZTVP-1 glede omejitve razpolaganja z zastavljenimi nematerializiranimi vrednostnimi papirji. V zadevi pa ni sporno, da so pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave po ZFPPIPP nad tožnikom nastopile pred izdajo Odločbe z dne 29. 12. 2017 ( že 3. 6. 2015).

25Po presoji sodišča je stališče toženke, da so določbe ZBan-2 specialnejši predpis v odnosu do določb ZFPPIPP, pravilna. Glede na namen ZBan-2 gre za posebno ureditev, ki je namenjena zagotavljanju stabilnosti banke in finačnega sistema in se nanaša na točno določene subjekte (kreditne institucije) in točno določene storitve.⁶ Po ZBan-2 ima toženka kot regulator dolžnost upoštevati kogentne predpise na področju bančništva, ki so določene v ZBan-2⁷, ki je implemenitiral Direktivo (EU)2013/36, ki državam članicam nalaga izvedbo ustreznih ukrepov in sankcij v primerih, ko imetniki kvalificiranih deležev svoj vpliv izvajajo na način, ki bi lahko škodoval preudarnemu in skrbnemu upravljanju institucije kot v uredbah, med drugim tudi Uredbi (EU) 575/2013.⁸ Zato so ukrepi po ZBan-2, med drugim tudi obravnavana prodaja deležev oz. delnic tudi logična posledica v takšnih primerih primerih, ki se uporabijo tudi po začetku postopka prisilne poravnave in glede na namen ZBan-2 ima toženka prav, ko navaja, da ZBan-2 še naprej zavezuje dolžnika, ne glede na pravne posledice postopka prisilne poravnave po ZFPPIP, ki ga je v tem primeru po presoji sodišča z upoštevanjme razlagalnih pravil razumeti lex generalis.⁹ Ne nazadnje ima toženka prav, ko poudarja, da je med drugim prav začetek prisilne poravnave tudi bil eden od razlogov za uporabo konkretnih ukrepov, ki so bili tožniku izrečeni po ZBan-2.

26Če so v pravnem sistemu nasprotja, jih je mogoče glede pravno teorijo, presegati in odpravljati z argumenti sistematične razlage, kot so argument specialnosti, argument avtoritete in časovni argument, ki so del argumenta „a cohaerentia“, ki zagotavlja soodvisnost, popolnost in enotnost pravnega sistema.¹⁰ Argument koherence je interpratacijski argument, ki temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje povezana (uskaljena ) celota in da zato v njem ne sme biti antinomij¹¹. V tem primeru je treba pri uporabi takšnih zakonskih predpisov, ki med seboj niso skladni, upoštevati navedena interpretacijska pravila, zlasti v obravnavanem primeru argument specialnosti, ki izhaja iz tega, da je treba enako obravnavati subjekte, ki sodijo v isto kategorijo (Lex specialis derogat legi generali), kar pomeni, da ta argument omogoča, da se eni od nasprotujočih norm pripiše vrednost načela, drugi pa vrednost izjeme¹². Glede na navedeno interpretacijsko pravilo to po presoji sodišča v obravanavani zadevi pomeni, da ukrep, ki ga je toženka po ZBan-2 tožniku izrekla v skladu z ZBan-2 in z Odločbo odredila prodajo delnic A. d.d., sloni na specialnejšem pravnem pravilu in pomeni izjemo od splošnega pravila glede prodaje deležev po ZZPPIPP. Tako po presoji sodišča, ob uporabi interpretacijskih pravil, ne gre za to, da bi bil izrečen ukrep prodaje delnic izdan v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in da bi bila zato Odločba nična na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot napačno meni tožnik.

27Ukrep toženke, s katerim je tožniku med drugim odredila, da mora v roku šestih mesecev odsvojiti vse delnice, ki jih ima v nasprotju z ZBan-2, po presoji sodišča tudi objektivno ni neizvšljiv, kot meni tožnik. Toženka je že v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da je tožnik tudi v postopku prisilne poravnave imel dovolj časa, da ta ukrep izvrši in se sodišče z njenimi razlogi strinja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Šestmesečni rok, v katerem mu je naložila izvršitev izrečenega ukrepa, je določen v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZBan-2. Gre za najdaljši možni zakonski rok, ki ga je določila toženka in, ki je po presoji sodišča tudi primeren in v konkretni zadevi tudi izvedljiv. V tem času bi tožnik z aktivnim ravnanji tudi po presoji sodišča lahko izpolnil naloženo obveznost, pri čemer bi lahko upošteval tudi vse procesne institute po ZFPPIPP. Drugače povedano, po presoji sodišča bi Odločbo oziroma odredbo o odsvojitiv delnic tožnik dejansko lahko izvršil (tudi) skladno z določbami ZFPPIPP. To pomeni, da je tožnik imel možnost, da bi sprožil po ZPPIPP predpisane postopke in opravil vse potrebne aktivnosti v okviru ZFPPIPP, da bi pravočasno dosegel prodajo predmetnih delnic, tako kot mu je bilo med drugim naloženo z Odločbo. Zato po presoji sodišča ni mogoče govoriti niti o dejanski nemožnosti izvršitve ukrepa prodaje delnic, kot je bilo tožniku naloženo z Odločbo, kot zatjuje tožnik, ko navaja, da je predvideni rok za izvršitev po ZBan-2 prekratek. Toženka je pojasnila konkretna dejanja, ki bi jih lahko in moral storiti tožnik za izvršitev Odločbe, vendar pa iz dejanskih podatkov upravnega spisa ne izhaja, da je bil tožnik aktiven glede tega. Tako je razvidno, da je npr. tožnik predlog za izdajo soglasja k odsvojitvi delnic vložil šele 21. 4. 2016, kar je mesec dni po izteku roka iz Odločbe za odsvojitev delnic. Sodišče ocenjuje, enako kot navaja toženka, da bi tožnik ob ustreznem ukrepanju imel možnost doseči izdajo sklepa o soglasju sodišča k izvedbi prodaje delnic in tako zadostiti tudi pogojem iz ZFPPIPP, kljub specifičnosti situacije, na katero se tožnik sklicuje. Iz upravnih spisov ne izhaja, pa tudi v tožbi tožnik ne zatrjuje, da je poskušal karkoli storiti za prodajo delnic v roku, ki mu ga je za to določila toženka in da bi mu bilo to preprečeno s strani upnikov ali sodišča v postopku prisilne poravnave. Zato se sodišče ne strinja niti z razlogi tožnika, da gre v obravanvanem primeru za dejansko nemožnost neizvršitve Odločbe zaradi prekratkega roka za izvršitev.

28Zakonski razlogi za ničnost odločbe odražajo naravo instituta ničnosti kot izrednega pravnega sredstva, ki je namenjeno sanaciji najtežjih pomanjkljivosti odločbe, torej pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče sanirati z drugimi pravnimi sredstvi. Ker institut ničnosti izključuje institut pravnomočnosti, ki je eden od temeljev pravne varnosti in zaupanja v pravo, ga je zato treba uporabljati restriktivno oziroma strogo v okviru zakonsko določenih razlogov. Že iz zakonske opredelitve razloga, ki ga uveljavlja tožnik, ki določa da je nična odločba "ki je sploh ni mogoče izvršiti" (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) izhaja, da je s tem mišljena t. i. objektivna nemožnost izvršitve, da torej odločbe ne bi mogel izvršiti nihče pod nobenimi pogoji (dejanska nemožnost izvršitve) ali pa bi bila izvršitev v takem nasprotju s temeljnimi postulati pravnega sistema, da bi bila v njegovem okviru nemogoča (pravna nemožnost izvršitve). Sodišče se strinja s stališčem toženke, da obveznosti, ki so naložene tožniku z Odločbo, ne pomenijo ne ene ne druge oblike nemožnosti izvršitve Odločbe in da ta ničnosti razlog v obravanvani zadevi ni podan. Tožniku je bilo naloženo procesno dejanje, in sicer da mora v določenem roku prodati kvalificiran delež, ki ga je po že povedanem možno izvršiti tudi v okviru pravnega sistema tudi v skladu z določbami ZFPPIPP. Tožnik je v tožbi že tudi sam pojasnil postopek, po katerem bi Odločbo lahko izvršil, in katera procesna dejanja, ki so v okviru ZFPPIPP možna, je bilo treba izpeljati, in katera je tožnik navsezadnje tudi izvedel, vendar zaradi nezadostne aktivnosti tožnika šele po preteku danega roka za izvršitev Odločbe. Zato po presoji sodišča ne gre za ničnosti razlog, kot meni tožnik, ko navaja, da gre za Odločbo, ki je sploh ni mogoče izvršiti.

29Po presoji sodišča je izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti, zato sodišče ne vidi kršitev določb postopka. Sodišče tudi ocenjuje, da rok iz 267. člena ZBan-2 za izvršitev Odločbe ne pomeni prekomernega posega lastninsko pravico in pravico do svobodne gospodarske pobude, kot meni tožnik, zato sodišče predlogu tožnika za sprožitev postopka za presojo ustavnosti določbe 267. člena ZBan-2 ne sledi.

30S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Po povedanem sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, kot tudi ne očitanih kršitev Ustave RS, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

31Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Uredba EU št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne inštitucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe EU št. 648/2012.
² Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnemu nadzoru kreditnih institucije in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razvelajvitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES.
³ Po določbi 151. člena ZFPPIPP sme po uvedbi postopka prisilne poravnave tožnik opravljati samo redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in poravnavanjem svojih obveznosti iz teh poslov, če drugače ni določeno v tretjem odstavku tega člena (prvi odstavek). Po začetku postopka prisilne poravnave lahko dolžnik poleg poslov iz prvega odstavka tega člena ZFPPIPP, če dobi soglasje sodišča, med drugim proda tisto premoženje, ki ga ne potrebuje pri svojem poslovanju, če je prodaja tega premoženja v načrtu finančnega prestrukturiranja določena kot ukrep finančnega prestrukturiranja (1. točka tretjega odstavka). Sodišče odloči o soglasju iz tretjega odstavka tega člena na podlagi mnenja upravitelja in upniškega odbora (peti odstavek).
⁴ Člen 30 ZNVP-1 med drugim v prvem odstavku določa da zastavni upnik pridobi zastavno pravico na nematerializiranem vrednostnem papirju z njenim vpisom v centralni register. Po tretjem odstavku 30. člena ZNVP-1 se z vpisom zastavne pravice v centralnem registru, poleg učinka iz prvega odstavka tega člena, nastopijo še naslednji učinki: 1. imetnik nematerializiranih vrednostnih papirjev ne sme razpolagati z zastavljenimi nematerializiranimi vrednostnimi papirji; 2. denarna obveznost iz nematerializiranega vrednostnega papirja se lahko izplača samo v korist zastavnega upnika; 3. vse pravice iz vrednostnega papirja, ki v skladu s prejšnjima točkama ne preidejo na zastavnega upnika, ostanejo imetniku
⁵ Po navedeni določbi se dovoljenje za kvalificiran delež odvzame, če nastopijo druge okoliščine v zvezi s kvalificiranim imetnikom, na podlagi katerih se lahko v skladu z določbami tega zakona zavrne zahteva za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža.
⁶ Po drugem odstavku 1. člena ZBan-2 za zakon ureja : 1. pogoje za ustanovitev, poslovanje in redno prenehanje kreditnih institucij s sedežem v Republiki Sloveniji; 2. pogoje, pod katerimi lahko kreditne institucije s sedežem zunaj Republike Slovenije poslujejo na območju Republike Slovenije; 3. pristojne organe, ukrepe in pooblastila za izvajanje nadzora nad poslovanjem kreditnih institucij v Republiki Sloveniji in nadzora nad poslovanjem drugih oseb, ki na območju Republike Slovenije v nasprotju s tem zakonom opravljajo storitve sprejemanja depozitov od javnosti; 4. ukrepe in pooblastila za obvladovanje makrobonitetnega ali sistemskega tveganja v zvezi s kreditnimi institucijami s sedežem v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1. člena ZBan-2). Ta zakon se ne uporablja za storitve, ki jih opravlja Banka Slovenije v skladu z zakonom, ki ureja Banko Slovenije, ali drugim aktom, ki ureja pristojnosti in naloge Banke Slovenije .
⁷ Banka Slovenije pri opravljanju nadzora v skladu s tem zakonom izvaja naloge in pristojnosti ter izreka ukrepe nadzora, določene v tem zakonu in z Uredbo (EU) št. 1024/2013, razen če je za izvajanje določenih nalog, pristojnosti in ukrepov nadzora, ki jih določa ta zakon, v skladu z Uredbo (EU) št. 1024/2013 pristojna Evropska centralna banka (prvi odstavek 234. člena ZBan-2). Banka Slovenije opravlja nadzor v skladu s prejšnjim odstavkom s ciljem, da se:1. preprečijo ali odpravijo kršitve predpisov iz drugega odstavka 9. člena tega zakona ter preprečijo ali odpravijo nepravilnosti, ki ogrožajo ali bi lahko ogrozile varnost sredstev, ki so bila zaupana banki; 2. zagotovi stabilnost finančnega sistema (drugi odstavek 234. člena ZBan-2).
⁸ Člen 236. ZBan-2, ki nosi naslov ukrepi Banke Slovenije, določa, da Banka Slovenije lahko pod pogoji, določenimi v tem zakonu, osebam, nad katerimi izvaja pristojnosti in naloge nadzora v skladu s tem zakonom (subjekt nadzora), izreče ukrepe nadzora z odredbo ali odločbo (prvi odstavek) in med drugim, da pri določanju ukrepov nadzora upošteva vse ustrezne okoliščine glede kršitve, da se z izrečenimi ukrepi nadzora zagotovi učinkovita odprava kršitev in preprečijo nadaljnja ravnanja ali opustitve, ki pomenijo kršitev tega zakona ali Uredbe (EU) št. 575/2013 (drugi odstavek).
⁹ Po določbi 1. člena tega zakona ZFPPIPP ureja finančno poslovanje pravnih oseb, postopke zaradi insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami in postopke prisilnega prenehanja pravnih oseb.
¹⁰ Tako M. Novak: Pravna argumentacija v praksi, Planet GV, 2010, stran 96.
¹¹ Tako M. Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, 1998, str. 157.
¹² Tako M. Novak, op. kot pod 11, str. 98.