VSL Sklep VII Kp 14388/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom po 1. in 4. točki prvega odstavka 277. člena v zvezi s prvim odstavkom 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca.

2Zoper sklep se je po pooblaščenki pritožil oškodovanec iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagal, naj izpodbijani sklep razveljavi in „odredi, da se obtožnica bodisi vroči v popravo, bodisi se po določbah 273. člena ZKP vroči obdolžencu ter se postopek nadaljuje pred zunajobravnavnim senatom oziroma z razpisom glavne obravnave“.

3Pritožba ni utemeljena.

4Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovanca kot tožilca pred zavrženjem obtožnega predloga pozvati na popravo oziroma ustrezno dopolnitev obtožnega predloga. Prvostopenjski sodnik v skrajšanem postopku po uradni dolžnosti najprej opravi t.i. formalni preizkus obtoženega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP), pri katerem ugotavlja, ali ima obtožni predlog morebitne formalne pomanjkljivosti. Če pri tem preizkusu sodnik spozna, da obstajajo formalne napake, pozove vložnika, da jih odpravi oziroma vlogo dopolni in mu za to določi primeren rok. Materialni preizkus pa je faza, ki sledi predhodnemu formalnemu preizkusu. Obsega presojo, ali so podani pogoji za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP. V tej fazi postopka zakon ne predvideva dolžnosti sodišča, da vložnika pozove na popravo oziroma dopolnitev obtožnega predloga, zato sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi vložnika pozvalo k dopolnitvi oziroma popravi vsebinsko pomanjkljivega obtoženega predloga.

5Po presoji sodišča druge stopnje je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da oškodovanca kot tožilca ni pozvalo na dopolnitev obtožnega predloga, ker le-ta v obravnavanem primeru ni bila potrebna. Upoštevajoč navedene zakonske določbe bi prvostopenjsko sodišče moralo vložnika pozvati na dopolnitev le po opravljenem formalnem preizkusu, če bi menilo, da je obtožni predlog formalno pomanjkljiv. Obravnavani obtožni predlog pa vsebuje vse potrebne sestavine v formalnem smislu. Sodišče prve stopnje je zato po opravljenem formalnem preizkusu po prvem odstavku 435. člena ZKP, nadaljevalo z materialnim preizkusom po prvem odstavku 437. člena ZKP ter ga pri tem zavrglo zaradi materialne oziroma vsebinske pomanjkljivosti. V tej fazi pa sodišče oškodovanca pred zavrženjem obtoženega predloga ni bilo dolžno pozvati na dopolnitev oziroma popravo. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

6Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da konkretni del opisa dejanja v obtožnem predlogu ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Povsem pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da iz opisa ne izhaja navedba poškodb in posledic, nastalih zaradi telesnih poškodb. Tudi po presoji sodišča druge stopnje namreč zapis, da je „imel krvavo zraven levega ušesa in levega očesa; bilo mu je slabo“, ne konkretizira zakonskih znakov lahke telesne poškodbe. Navedba, da je imel „krvavo“ sicer lahko kaže na sled poškodbe, vendar s tem še ni določno opisano niti kateri del telesa in kako je bil poškodovan (zakonski znak: telesna poškodba) niti posledice telesne poškodbe (zakonski znak: začasna okvarjenost ali oslabljenost kakšnega dela telesa ali organa, ali začasno zmanjšana zmožnost za delo ali prizadetost oškodovančeve zunanjosti ali začasna okvarjenost zdravja). Prav tako omemba „slabosti“, brez natančnejšega opisa le-te, ne predstavlja konkretizacije posledice lahke telesne poškodbe. Zato je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno obtožni predlog zavreči, ker v konkretnem delu opisa niso ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.

7Glede na to, da je sodišče prve stopnje presodilo, da konkretni opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, je že to dovolj za zavrženje obtožnega predloga iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena v zvezi s prvim odstavkom 437. člena. Zato je povsem odvečno nadaljnje utemeljevanje zavrženja obtožnega predloga iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, ker niti ni bilo dovolj dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv storitve očitanega kaznivega dejanja. Zato so povsem neupoštevne obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na presojo obstoja utemeljenega suma, saj pritožnica bistvenega zaključka sodišča prve stopnje, da opisano dejanje ne vsebuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, zaradi poteka časa pa niti znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja, sploh ne izpodbija.

8Razlogi, s katerimi je pritožnica izpodbijala sklep sodišča prve stopnje, niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo.

9Pooblaščenka oškodovanca je še predlagala, da se oškodovanca oprosti plačila sodne takse, ker bi bilo s plačilom lahko ogroženo njegovo preživljanje. Predlog vsebuje le prepis zakonskega besedila brez kakršnekoli utemeljitve ali predložitve dokazila o oškodovančevem premoženjskem stanju, niti ni v spisu o tem nobenega podatka, zato takega predloga sploh ni mogoče preizkusiti.

10Pooblaščenka oškodovanca kot tožilca s pritožbo ni uspela, zato je oškodovanec po prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je plačilo sodne takse v višini 100,00 EUR, odmerjene skladno s tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah.