VSK Sklep I Kp 22934/2019

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče pripor, odrejen zoper obd. I. M. zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201.čl. ZKP podaljšalo še po vloženi obtožbi.

2Zoper ta sklep se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitev 20., 22. in 23. čl. Ustave Republike Slovenije ter 5. in 6. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah, pritožuje obdolženčev zagovornik. Zagovornik pritožbi prilaga časovno nedoločeno in nepodpisano, na računalniku izpisano izjavo domnevne oškodovanke L. M., naslovljeno sicer na preiskovalno sodnico L. D., iz katere izhaja, da se ne počuti ogroženo, da naj je obdolženec ne bi ogrožal in da ga nujno potrebujejo za delo na kmetiji, s katero se preživlja cela družina.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti. Utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in kot nenazadnje tudi nujna predpostavka za odreditev in podaljšanje pripora je pri obdolžencu nedvomno podan. Utemeljenega suma sicer obdolženčev zagovornik ne izpodbija in to v svoji vlogi tudi izrecno pove, pa vendar je ugotavljanje tega neposredno povezano tudi z ugotavljanjem obstoja pripornega razloga iteracijske nevarnosti. Obdolženec naj bi se nad oškodovanko izživljal skozi daljše časovno obdobje, sam kazenski postopek pa naj bi stekel na podlagi dogodka z dne 06.05.2019, ko je na OKC PU Koper poklicala direktorica Centra za socialno delo Koper T. R. in policiji naznanila, da je navedenega dne v njihove poslovne prostore vstopil obdolženec z namenom, da obračuna z oškodovanko, tako, kakor je to razvidno tudi iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, ki se v spisu nahaja na listovni številki 5 spisa. Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je obstoj utemeljenega suma v smeri storitve obravnavanega kaznivega dejanja in obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oprlo tudi na izpovedbo oškodovanke same in na to, kar je o njunem razmerju izpovedala oškodovankina mati M. Ž., predvsem pa je potrebno povedati, da je obdolženec na zaslišanju pred preiskovalno sodnico dne 08.05.2019 očitana mu kazniva dejanja priznal in svoje početje opravičil s spoznanjem, da mu je žena oziroma oškodovanka L. M. nezvesta. Utemeljen sum kot nujna predpostavka za odreditev in podaljšanje pripora je tako nedvomno podan.

5Prav tako pa tudi ni nikakršnega dvoma o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201.čl. ZKP. Obdolženčevo početje, naj bi sledeč očitkom iz obtožbe, trajalo dlje časa in sicer od druge polovice leta 2018 do 06.05.2019. Obdolženec je bil doslej s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru opr. štev. II K 43858/2017 z dne 24.10.2017 že kaznovan in sicer zaradi kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135.čl. KZ-1. Sodba, za kaznivo dejanje, storjeno zoper isto oškodovanko, t.j. obdolženčevo ženo L. M., je postala pravnomočna dne 15.11.2017, kaznivo dejanje pa je bilo storjeno dne 04.01.2017. Obdolžencu je bila izrečeno pogojna obsodba in predpisana kazen dveh mesecev zapora odložena za preizkusno dobo enega leta. Več kot očitno pa je, da obdolžencu nedvomno negativna izkušnja, ki jo je z zgoraj navedenim kazenskim postopkom imel, kaj veliko v smeri konstruktivnejšega reševanja nesoglasij s svojo zakonsko družico in v smeri odvračanja od kaznivih dejanj, povezanih z njo, kaj veliko ni pomenila, saj naj bi s svojim nesprejemljivim početjem nadaljeval neposredno po poteku preizkusne dobe, določene z zgoraj navedeno obsodbo. Zagovornik pritožbi prilaga vlogo, iz katere je razvidno, da je oškodovanka sama podala izjavo, da se ne čuti več ogrožene s strani pritožnika, pri čemer pa naj sodišče prve stopnje v zvezi s tem v grajanem sklepu ne bi podalo razlogov, s čimer naj bi zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.čl. ZKP. Ta kršitev ni podana, saj se da iz celotne vsebine grajane odločbe prepričljivo razbrati, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo za izpodbijano odločitev, prav tako pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča izjava oškodovanke, ki jo pritožnik v nepodpisani verziji prilaga svoji pritožbi, nima tolikšne teže, kakor se nadeja sam. Kolikor pa zagovornik v pritožbi omenja izvedensko mnenje dr. T. in pa negodovanje zoper oceno prvostopenjskega sodišča, zakaj ni mogoče ponovitvene nevarnosti odpraviti z milejšim ukrepom, pa se pritožbeno sodišče glede s stališči, ki jih je zavzelo prvostopenjsko v zvezi s tem v celoti strinja, kar z drugo besedo pomeni, da pritožbene navedbe teh ocen omajati ne morejo.

6Podaljšanje pripora zoper obdolženca je, v nasprotju s tem, kar o tem meni pritožnik, utemeljeno tudi v luči kriterije iz 20.čl. Ustave Republike Slovenije. Nikakršnega dvoma ni o tem, da kaznivo dejanje, zaradi katerega se je obdolženec znašel v kazenskem postopku oškodovankino integriteto močno ogroža, glede na njuno preteklost, obdolženčevo predhodno kaznovanost zaradi kaznivega dejanja, uperjenega zoper isto oškodovanko in pa na njegovo odločenost, pokazati in dokazati svoj „prav“ tudi na tak način, da je obdolženec nameraval z oškodovanko obračunati tudi na njenem službenem mestu, je več kot na dlani, da je pripor neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti obdolženke in glede na intenziteto dogajanja tudi sorazmeren nevarnosti, ki bi nastopila z obdolženčevo izpustitvijo na prostost.

7Glede na vse povedano je bilo tako potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrniti, odločitev o tem pa opreti na določbo tretjega odstavka 402.čl. ZKP.