UPRS Sodba III U 48/2018-35

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, št. 6033-35/2018/3 z dne 13. 3. 2018, v 1. točki izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega sodnega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1A. (v nadaljevanju: tožnica) je na to sodišče vložila tožbo v upravnem sporu zaradi molka Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: toženka) glede zahteve za vpis tožnice v evidenčni in analitski informacijski sistem visokega šolstva v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: eVŠ).

2V tožbi je tožnica navedla, da je zasebni visokošolski zavod, kateremu je Senat za akreditacijo pri Svetu Republike Slovenije za visoko šolstvo s pravnomočno odločbo, št. 0141-15/2007/12 z dne 6. 10. 2008, podal pozitivno strokovno mnenje k ustanovitvi. Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (v nadaljevanju: NAKVIS) je z dopisom z dne 28. 11. 2016 tožnico obvestila, da jo je 15. 9. 2016 vpisala v javno evidenco akreditiranih visokošolskih zavodov s članicami: B., C. in D. ter da je tožnica odgovorna za programske akreditacije posameznih visokošolskih zavodov in da bo institucionalna evalvacija potekala na ravni univerze. Akreditacija tožnice in njenih članic je veljavna do 30. 9. 2020. Glede na določbe Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju: ZVis) je toženka dolžna v eVŠ vpisati vse podatke o akreditacijah visokošolskih zavodov v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS), ki jih v svoje evidence vpiše NAKVIS. V slednjih je tožnica vpisana kot nosilec akreditacije visokošolskega zavoda v RS z navedenimi članicami, prav tako so s tožnico kot nosilcem vpisani javnoveljavni študijski programi in študijski programi za izpopolnjevanje pri tožničinih članicah, kot je navedeno na str. 4 in 5 tožbe. Čeprav je toženka seznanjena s podatki evidenc NAKVIS, tožnice ni vpisala v eVŠ, ampak so tam tožničine članice vpisane kot samostojni visokošolski zavodi. V decembru 2017 so bili akti o ustanovitvi tožnice in njenih članic spremenjeni tako, da so usklajeni s podatki evidenc NAKVIS in 10. členom ZVis. Ob tem so bili spremenjeni tudi nazivi tožničinih članic, ki so sedaj A., B. C. ter D.. Tožnica je toženko z dopisom z dne 5. 1. 2018 seznanila s spremembami, ki so vpisane tudi v poslovni register, in jo zaprosila, da uredi vpis tožnice v spletni portal eVŠ ter spremembe upošteva tudi pri objavi razpisa za vpis v študijsko leto 2018/19. Toženka, ki je zahtevo prejela 8. 1. 2018, tega ni storila. V dopisih z dne 12. 1. 2018 in 6. 2. 2018 je podala svoje razumevanje 10. člena ZVis (da je v razmerju univerza - članica pravna oseba zgolj univerza) in izrazila mnenje, da je bila v konkretnem primeru pravica do ustanovitve univerze realizirana v nasprotju z določbami veljavne zakonodaje. O prošnji za vpis v eVŠ z dne 5. 1. 2018 je bilo mogoče odločiti po skrajšanem postopku na podlagi toženki znanih dejstev in bi zato toženka morala odločbo izdati in jo tožnici vročiti najpozneje v enem mesecu od prejema vloge, torej do 8. 2. 2018. Ker tega ni storila, je tožnica z dopisom z dne 1. 3. 2018, toženki vročenim 2. 3. 2018, slednjo pozvala, da o zahtevi za vpis v eVŠ odloči v nadaljnjih sedmih dneh, vendar tudi po tem toženka odločbe ni izdala. Zato je tožnica vložila tožbo zaradi molka po določbah 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

3S tožbo zaradi molka je tožnica zahtevala, da se domnevana odločitev o zavrnitvi njene vloge odpravi in nadomesti s pravilno odločitvijo, pri čemer je primarno predlagala, naj sodišče samo odloči o vpisu, ker bi ji postopek pri toženki prizadel težko popravljivo škodo. V tej zvezi se je tožnica sklicevala na Razpis za vpis v dodiplomske in enovite magistrske programe v študijskem letu 2018/2019, skladno s katerim je od 6. 2. 2018 do 30. 3. 2018 potekal vpis novih študentov. Nadalje je navedla, da bi morala koncesijska sredstva, ki so bila prvotno dodeljena njenim članicam, po njihovi včlanitvi v NU glede na tretji odstavek 10. člena ZVis prejemati neposredno tožnica, vendar jih ne, ker ni vpisana v eVŠ. Posledično se jih sili v nezakonito stanje, ko bi članice univerze v nasprotju z ZVis uporabljale javna sredstva v svojem imenu in za svoj račun, ter neustrezno računovodenje in odvajanje davčnih obveznosti. Zaradi zavračanja prenosa koncesij s članic na tožnico prihaja do izpada finančnih sredstev pri tožnici. Za nadaljevanje programov bo zato obstoječim študentom treba zaračunati šolnino, kar bo imelo za posledico upad njihovega števila ali socialno stisko. Tožnica se ne more ustrezno oblikovati in kadrovsko opremiti, saj je brez vpisa v eVŠ njeno delovanje onemogočeno. Ne more se prijavljati na razpise in projekte, kjer je vpis v eVŠ določen kot pogoj (npr. razpisi toženke in razpisi Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije, v nadaljevanju JŠRIPS, pri čemer je primeroma izpostavila Javni razpis JŠRIPS "Projektno delo z negospodarskim in neprofitnim sektorjem - Študentski inovativni projekti za družbeno korist 2016 - 2018", na katerega je vlogo oddala EPF in bila tudi izbrana, v času, ko bi bilo treba skleniti pogodbo, pa je že postala tožničina članica). Brez prejema teh sredstev se študenti iz šibkih okolij zelo verjetno za mobilnost ne bodo odločili. Zaradi zavračanja tožničinega vpisa v eVŠ bo okrnjen celotni program Erasmus + mobilnosti posameznikov. Tožnici in njenim članicam je onemogočena javna predstavitev in promocija, (potencialnim) študentom ne more dati zakonitih informacij, niti tistih, ki izhajajo iz javnih evidenc NAKVIS, ker niso del eVŠ. Posledično se zmanjšuje prepoznavnost in ugled tožnice in njenih članic ter prihaja do izgube obstoječih in potencialnih partnerjev na nacionalni in transnacionalni ravni (sporazumi s sodišči, pisma o nameri, programi VTI in drugi). Ena najhujših nepopravljivih posledic je nezadovoljstvo študentov zaradi nezakonitega stanja, ki ga je povzročila toženka. Del nepopravljive škode namreč nastaja oziroma bi nastal samim študentom, kar bi se vselej povezovalo s tožnico, saj je v praksi že sedaj zmeda med uporabniki njenih storitev.

4V nadaljevanju tožbe tožnica kot nepravilna zavrača stališča iz omenjenih dopisov toženke. Ob sklicevanju na določbe 10. člena ZVis ter 4. in 12. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju: ZZ) poudarja, da so fakultete, ki so njene članice, zavodi in s tem pravne osebe, katerih pravna sposobnost pa je takrat, ko izvajajo nacionalni program visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva RS, omejena. Takšno interpretacijo potrjuje tudi besedilo 10. člena Statuta Univerze v Ljubljani, katere članice so pri AJPES vpisane kot samostojne pravne osebe, in sicer kot članice univerze. Po tem se zgledujejo tudi akti o ustanovitvi tožnice in njenih članic. Te so, kot je razvidno iz javne evidence NAKVIS, akreditirane kot članice univerze in ne kot samostojni visokošolski zavodi. Čim postane visokošolski zavod članica univerze, po zakonu nastopi posledica iz 10. člena ZVis, to je, da posluje, ko gre za nacionalni program in javna sredstva, v imenu in za račun univerze, ki postane nosilec pravic in obveznosti dotlej samostojne članice. Vpisi v AJPES so posledica akreditacije, njihov namen pa je varnost pravnega prometa.

5Tožnica je v tožbi predlagala, naj sodišče razsodi: (1.) Odločba toženke o zavrnitvi zahteve tožnice za vpis v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod se odpravi in se tožnica vpiše v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod ter se spremeni vpis B. in C. ter D., ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, tako, da so odslej evidentirane kot članice tožnice. (2.) Odločba toženke o zavrnitvi zahteve tožnice za vpis javnoveljavnih študijskih programov in študijskih programov se odpravi ter se v eVŠ vpišejo javnoveljavni študijski programi in študijski programi, kot je opredeljeno v treh tabelah, pri čemer se v rubriki „vrsta zavoda“ navede tožnica, njena članica pa v rubriki „ime zavoda“. (3.) Toženka je dolžna na dan prejema te sodbe v eVŠ izvesti vpisa iz 1. in 2. točke. Podrejeno je tožnica predlagala, naj sodišče razsodi: (1.) Odločba toženke o zavrnitvi zahteve tožnice za vpis v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod se odpravi in se toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe v spletni portal eVŠ vpiše tožnico kot samostojni visokošolski zavod, katerega člani so B. in C. ter D., ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, tako, da jih odslej evidentira kot članice tožnice. (2.) Odločba toženke o zavrnitvi zahteve tožnice za vpis javnoveljavnih študijskih programov in študijskih programov se odpravi in se toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe v spletni portal eVŠ vpiše javnoveljavne študijske programe in študijske programe, kot je opredeljeno v treh tabelah, pri čemer se v rubriki „vrsta zavoda“ navede tožnica, njena članica pa v rubriki „ime zavoda“. Še podrejeno pa je tožnica predlagala, naj sodišče razsodi: (1.) Odločba toženke o zavrnitvi zahteve tožnice za vpis v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod se odpravi in se toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe tožnico vpiše v spletni portal eVŠ kot samostojni visokošolski zavod, katerega člani so B., C. ter D., ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, tako, da jih odslej evidentira kot članice tožnice. (2.) Odločba toženke o zavrnitvi zahteve tožnice za vpis javnoveljavnih študijskih programov in študijskih programov se odpravi in se toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe odloči o zahtevi tožnice za vpis v spletni portal eVŠ javnoveljavnih študijskih programov in študijskih programov, kot je opredeljeno v treh tabelah, pri čemer se v rubriki „vrsta zavoda“ navede tožnica, njena članica pa v rubriki „ime zavoda“. Sodišče naj toženki naloži tudi, da tožnici povrne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Hkrati s tožbo je tožnica podala predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 in se pri tem sklicevala na v tožbi opisane škodljive posledice kot težko popravljivo škodo.

7Toženka je po prejemu tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe slednjemu nasprotovala. Sodišču je poslala z zadevo povezane spise in pojasnila, da je izdala sklep, št. 6033-35/2018/2 z dne 13. 3. 2018, o zavrženju vloge B. za izdajo potrdila o vpisu tožnice v eVŠ, ter odločbo, št. 6033-35/2018/2 z dne 13. 3. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba ali odločba z dne 13. 3. 2018) o zavrnitvi tožničine vloge za vpis v eVŠ in njene vloge za izdajo potrdila o vpisu v eVŠ. Kot je poudarila toženka, je o omenjenih vlogah tožnice in B. z dne 1. 3. 2018 odločila, preden je 14. 3. 2018 prejela tožbo.

8Z odločbo z dne 13. 3. 2018, ki jo je toženka sodišču predložila glede na prvi odstavek 39. člena ZUS-1, je odločila, da se vloga tožnice z dne 1. 3. 2018 za vpis v eVŠ zavrne (1. točka izreka), da se vloga tožnice z dne 1. 3. 2018 za izdajo potrdila o vpisu v eVŠ zavrne (2. točka izreka) in da stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

9V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je toženka 2. 3. 2018 prejela vlogo tožnice, s katero ta zahteva, da toženka izda potrdilo o vpisu tožnice v eVŠ ali pa odločbo o zavrnitvi te zahteve, oziroma da toženka odloči o vpisu tožnice v eVŠ ali izda odločbo o zavrnitvi zahteve za vpis. Toženka po določbah 81c. člena ZVis upravlja eVŠ kot elektronsko zbirko podatkov v visokem šolstvu v RS, ki sestoji iz različnih evidenc, med drugim evidence visokošolskih zavodov. Skladno s prvim odstavkom 82a. člena ZVis se podatki iz 81č. člena ZVis (eVŠ evidenca visokošolskih zavodov) zbirajo za visokošolske zavode, ki so nastali v skladu z ZVis, kar pomeni, da je zbiranje oziroma vnos podatkov v eVŠ dopusten samo ob izpolnitvi ustreznih materialnopravnih določb ZVis, in sicer glede ustanovitve visokošolskega zavoda (14. člen), pogojev za začetek dela in opravljanja dejavnosti (16. člen) ter med drugim tudi glede statusnopravnih določb ZVis, ki urejajo medsebojna razmerja med univerzo kot pravno osebo in njenimi članicami (10. člen). Toženka, kot je pojasnila že v dopisu z dne 6. 2. 2018, kot nesporno sprejema dejstvo, da je s pravnomočno odločbo NAKVIS ugotovljeno, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za ustanovitev visokošolskega zavoda A., vendar toženka meni, da je pravica ustanovitve te zasebne univerze realizirana v nasprotju z materialnopravnimi določbami ZVis. Po prvem odstavku 10. člena ZVis je pravna oseba le univerza; v okviru univerze se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi - članice univerze. Te imajo pravice in obveznosti, določene s tem zakonom, aktom o ustanovitvi in statutom univerze (drugi odstavek 10. člena ZVis). Pri tem tretji odstavek istega člena določa, da članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva RS, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi, v imenu in za račun univerze. Šele izven tega okvira, torej v drugih primerih, ko ne gre za izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva RS, lahko članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze. Glede na povedano članica v razmerju do univerze ne more imeti statusa neodvisne, samostojne pravne osebe in ne lastnega ustanovitvenega akta. Toženka pojasnjuje, da kljub ustanovitvi tožnice po podatkih evidence AJPES še vedno obstajajo tudi trije samostojni visokošolski zavodi, ki se sicer deklarirajo za tožničine članice (B. ter C. in D.), vsak s svojim aktom o ustanovitvi, vsak od njih se izkazuje z lastno pravno in poslovno sposobnostjo. Tožnica kljub opozorilom v ustanovitvenem aktu ni uredila univerzalnega pravnega nasledstva in ni uredila statusa svojih članic skladno z 10. členom ZVis. Zato je toženka vlogo za vpis v eVŠ zavrnila kot neutemeljeno. Posledično je ob ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za vpis v eVŠ, zavrnila tudi vlogo za izdajo potrdila o vpisu v eVŠ. Navedena odločba je bila tožnici vročena 15. 3. 2018.

10Na poziv sodišča, naj glede na izdano odločbo poda izjavo v smislu drugega odstavka 39. člena ZUS-1, se je tožnica pravočasno odzvala z vlogo z dne 23. 3. 2018. V tej izpostavlja, da je vlogo za vpis v eVŠ podala že 5. 1. 2018, z dopisom z dne 1. 3. 2018 ni podala nove zahteve, ampak je toženko pozvala, naj odloči o že podani vlogi. Ker ni povsem jasno, ali je toženka z izdano odločbo odločila o zahtevi z dne 5. 1. 2018, tožnica iz previdnosti vztraja pri tožbi zaradi molka, pri čemer poudari, da so v vsakem primeru izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe in da je za njene interese relevantna le presoja izpodbijane odločbe. Nadalje tožnica izpostavlja, da ni podala zahteve za izdajo potrdila o vpisu v eVŠ, niti tega ne zahteva v upravnem sporu, zato nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve o tem, na katero zato tožbe ne razširja. Glede na navedeno spreminja tožbeni zahtevek v 1. točki primarnega in obeh podrejenih zahtevkov. V tej točki se tako primarni zahtevek glasi: Točka 1. (izreka) izpodbijane odločbe se odpravi, zahtevi tožnice z dne 5. 1. 2018 za vpis v eVŠ se ugodi in se tožnica vpiše v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod ter se spremeni vpis B. in C. ter D., ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, tako, da so odslej evidentirane kot tožničine članice. Prvi podrejeni zahtevek se v zadevni točki glasi: Točka 1. (izreka) izpodbijane odločbe se odpravi, zahtevi tožnice z dne 5. 1. 2018 za vpis v eVŠ se ugodi in se toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe v spletni portal eVŠ vpiše tožnico kot samostojni visokošolski zavod, katerega članice so B. in C. ter D., ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, tako, da so odslej evidentirane kot članice tožnice. Drugi podrejeni zahtevek pa: Točka 1 (izreka) izpodbijane odločbe se odpravi ter se toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe odloči o zahtevi tožnice z dne 5. 1. 2018 o vpisu v spletni portal eVŠ. Ker je toženka z izpodbijano odločbo generalno zavrnila vpis v eVŠ, sprememba tožbenega zahtevka (primarnega in obeh podrejenih) v 2. točki ni potrebna, kar pa ne pomeni, da tožnica ne zahteva, naj sodišče odloči o obveznosti toženke uskladiti vpise glede študijskih programov ob upoštevanju statusa fakultet kot članic tožnice. Tožnica dodaja, da ni relevantno, ali je toženka odločbo izdala pred prejemom sodnega poziva, ampak je bistveno, da je to storila po preteku roka za odločitev in preteku dodatnih 7 dni od prejema ponovnega tožničinega poziva. Tožnica nadalje pojasnjuje, da zakon toženki ne nalaga in ne dopušča, da ob izvajanju vpisov v eVŠ presoja materialnopravne pogoje iz ZVis, ampak je dolžna pridobiti podatke iz evidenc drugih organov in jih vpisati v eVŠ. Pristojnost za presojo glede akreditacije visokošolskih zavodov in študijskih programov, ki sta predmet vpisa v eVŠ, ima izključno NAKVIS in ne toženka. Tožnica je status imetnika akreditacije visokošolskega zavoda pridobila s pravnomočno odločbo z dne 6. 10. 2008, čemur je sledil njen vpis s pripadajočimi članicami v javno evidenco NAKVIS. Na tej podlagi jo je toženka dolžna vpisati v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod s pripadajočimi članicami ter skladno s tem prilagoditi vpise v evidenci študijskih programov. Toženkino ravnanje pomeni kršitev tožničinih pravic do zakonitega statusnega organiziranja, ustreznega uradnega evidentiranja ter financiranja in delovanja, kot tudi zlorabo uradnega položaja zaradi nezakonitega prevzema pristojnosti drugega državnega organa, s čimer krši temeljna načela pravnega reda RS, ustavno načelo enakosti in druge ustavne pravice tožnice. Tožnica zavrača tudi trditve, da naj bi toženka storila vse za preprečitev kakršnih koli škodnih posledic.

11Kot je tožnica pojasnila v nadaljnji vlogi, je ugotovila, da je zahtevek oblikovala tako, da vključuje zahtevo, da se tožnica vpiše v eVŠ kot "samostojni visokošolski zavod", s čimer je želela poudariti, da sama ni članica drugega visokošolskega zavoda. To lahko ustvari zmedo, ker ZVis pojem samostojni visokošolski zavod ureja v 11. členu ter ga pridržuje za fakultete in umetniške akademije, ki niso javni visokošolski zavodi, in za visoke strokovne šole. Iz dosedanjih tožničinih navedb sicer jasno izhaja bistvo njene zahteve. Glede na povedano popravlja vtoževani zahtevek, in sicer v 1. točki primarnega tožbenega zahtevka tako, da se besedilo "in se tožnica vpiše v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod" nadomesti z besedilom "in se tožnica vpiše v eVŠ evidenco visokošolskih zavodov"; ter v 1. točki podrejenega tožbenega zahtevka tako, da se besedilo "v spletni portal eVŠ vpiše tožnico kot samostojni visokošolski zavod" nadomesti z besedilom "v eVŠ evidenco visokošolskih zavodov vpiše tožnico". Ne glede na navedeni pojem po mnenju tožnice ni dvoma, da zahtevek vključuje tudi pojem visokošolski zavod, zato lahko sodišče v okviru obstoječega oziroma spremenjenega zahtevka odloči tudi, da se tožnica vpiše le kot visokošolski zavod s članicami.

12Sodišče je predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrnilo s sklepom, št. III U 48/2018-13 z dne 29. 3. 2018, ki je pravnomočen.

13V odgovoru na tožbo toženka ponavlja, da je odločbo z dne 13. 3. 2018 izdala pred prejemom tožbe. V odgovoru navaja, da ni jasno, na podlagi katere akreditacijske odločbe je NAKVIS tožnico vpisala v javno evidenco akreditacij visokošolskih zavodov. Odločba z dne 6. 10. 2008 namreč ne vsebuje vseh podatkov, ki se vodijo v omenjeni evidenci in v javni evidenci akreditacij študijskih programov, poleg tega se nanaša na zasebno univerzo E. na ... (torej z drugačnim imenom in sedežem, kot ju ima tožnica), iz nje pa tudi ne izhaja, kdo so tožničine članice in katere študijske programe bodo izvajale (v času izdaje odločbe z dne 6. 10. 2008 D. še ni obstajala, kot članice navedene zasebne univerze so bile predvidene B., C. in F., ki pa je kasneje od namere postati članica odstopila). Navedeno tudi ne izhaja iz dopisa NAKVIS z dne 15. 9. 2016, iz katerega je razvidno, da se je Svet NAKVIS seznanil s tožničino vlogo, v kateri je kot novo članico navedla D., in da je vlogo za spremembo akreditacije tožnice štel kot obvestilo o njeni novi članici. Toženka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in poudarja, da je preprečila nastanek škodnih posledic. Pravočasno je pripravila anekse zaradi spremembe imen fakultet B. in C., ki sta koncesionarki, in poskrbela, da se jima nemoteno izplačuje mesečna koncesnina. Koncesije bo lahko na tožnico prenesla, ko bo ustrezno urejeno vprašanje pravnega nasledstva in položaj omenjenih fakultet kot članic univerze. Takrat bo tožnica tudi lahko vpisana v eVŠ. Koncesijska sredstva je sicer treba porabiti izključno za izvajanje koncesioniranih študijskih programov, zaračunavanje šolnine vpisanim študentom pa bi bilo v nasprotju z ZVis, koncesijsko odločbo in koncesijsko pogodbo. Toženka je v eVŠ vpisala spremembo imen (sedaj) B. in C. ter D., ki je bila upoštevana tudi v razpisih za vpis za študijsko leto 2018/2019 na koncesionirane študijske programe B. in C., h katerim je Vlada RS dala soglasje. Na različne javne razpise se še naprej lahko prijavljajo vse tri fakultete, tožnica pa se bo lahko, ko bo odpravila razloge, zaradi katerih ne more biti vpisana v eVŠ. V primeru izpostavljenega Javnega razpisa JŠRIPS bi se pogodba lahko sklenila z B.. Tudi v programu Erasmus+ lahko v sodelujejo fakultete, saj so vpisane v eVŠ. Toženka je z B. in C. sklenila anekse tudi k pogodbam o sofinanciranju projektov na podlagi javnih razpisov iz kohezijskih sredstev in torej tudi v teh primerih preprečila nastanek škodnih posledic. Nezakonito stanje je povzročila tožnica s sprejemom z ZVis neskladnih ustanovitvenih aktov in neustreznim vpisom štirih pravnih oseb v sodni register. Torej sama vpliva na slabo javno podobo in neustrezno informiranje študentov ter posledično njihovo nezadovoljstvo in izgubo poslovnih partnerjev.

14Glede sklicevanja tožnice na zgledovanje po Statutu Univerze v Ljubljani (10. člen) toženka dodaja, da je ta glede pravne subjektivitete članice univerze v nasprotju z 10. členom ZVis in ustanovitvenim aktom, to je Odlokom o preoblikovanju Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: Odlok). Ta univerza pa je za razliko od tožnice, katere ustanovitveni akt ni skladen z ZVis, ustanovljena na podlagi z ZVis in ZZ skladnega Odloka. Njene članice tudi nimajo lastnih ustanovitvenih aktov kot tožničine. Je pa neskladen z zakonom in Odlokom njihov vpis v evidenco AJPES kot samostojnih pravnih oseb, na kar je toženka omenjeno univerzo večkrat opozorila. Univerza v Ljubljani je skladno z določbami ZVis in Odloka v eVŠ vpisana kot univerza s članicami, pravilno jo v javnih evidencah akreditacij visokošolskih zavodov in akreditacij študijskih programov vodi tudi NAKVIS. Omenjena neskladja ne vplivajo na njen pravni položaj (v pravnem prometu), saj toženka šteje za pravno osebo Univerzo v Ljubljani in ne njene članice ter skladno s tem sklepa pogodbe za financiranje študijske dejavnosti le z Univerzo v Ljubljani, ki se tudi lahko prijavlja na njene razpise. Glede na določbe ZVis so tako zasebnopravni zavodi, zajeti v prvem odstavku 4. člena ZZ, kot javni zavodi iz njegovega drugega odstavka, visokošolski zavodi, akti o ustanovitvi obojih morajo biti skladni z zakonom. Tudi glede ureditve pravnega nasledstva ni razlik med javno in zasebno univerzo, in sicer z ustanovitvijo univerze dotedanji samostojni visokošolski zavodi postanejo njene članice s spojitvijo. Tožnica lahko pravno nasledstvo zakonito uredi po vzoru 31. člena Odloka o ustanovitvi Univerze na Primorskem. Dodaja, da je na tožničin dopis z dne 5. 1. 2018 odgovorila z dopisoma z dne 12. 1. 2018 in 6. 2. 2018, zoper katera je tožnica sprožila upravni spor, vendar je to sodišče tožbo zavrglo s sklepom, št. III U 25/2018-3 z dne 22. 2. 2018. O tožničini vlogi s konkretiziranim zahtevkom z dne 1. 3. 2018 pa je toženka odločila z izpodbijano odločbo.

15Tožnica v prvi pripravljalni vlogi navaja, da je za odločitev v tem postopku pomembno le, katere podatke je toženka pridobila od pristojnih organov, saj podatke evidenc iz drugega odstavka 81c. člena ZVis obdeluje kot upravljavec eVŠ in ne odloča o podlagah za njihov obstoj (ZVis tudi ne določa postopka niti pogojev za takšno odločanje toženke). Njen položaj je primerljiv s položajem AJPES, ki upravlja sodni register. Tako toženka nima podlage za zavračanje tožničinega vpisa v eVŠ, saj je o akreditaciji NU že odločil pristojni organ - NAKVIS, ki je podatke tudi vpisala v svoje evidence, zato jih je toženka dolžna vpisati v eVŠ. Toženka je z dopisom z dne 23. 3. 2017 NAKVIS podala pobudo za postopek izredne evalvacije tožnice (ki je po ZVis možna le, če je visokošolskemu zavodu že podeljena akreditacija) in se pri tem sklicevala na vse okoliščine iz odgovora na tožbo. NAKVIS je kot pristojni organ očitke zavrnil in na svoji 118. seji (zapisnik z dne 16. 11. 2017) sprejel sklep, da se postopek izredne evalvacije ne uvede. Veljavni predpisi tudi ne zahtevajo, da bi vsi podatki morali izhajati iz odločbe o podelitvi akreditacije. Ker se pripombe toženke ne nanašajo na katerega od primerov iz a51š. člena ZVis, niti v smislu te določbe ni potrebna nova odločba NAKVIS. Toženka ne spoštuje niti pristojnosti Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ki je, skladno z Zakonom o sodnem registru (v nadaljevanju: ZSReg) ter ZZ in ZVis, tožnico in njene članice vpisalo v sodni register in ob tem vpogledalo akte o ustanovitvi, odločbe o akreditaciji in javno evidenco akreditacij visokošolskih zavodov, ki jo vodi NAKVIS. Po ZZ pridobi zavod pravno osebnost z vpisom v sodni register, ki se opravi na podlagi akta o ustanovitvi. Ker so tožničine članice zasebni visokošolski zavodi, morajo biti v skladu z ZZ (2. člen) samostojne pravne osebe; samo javni zavodi lahko namreč izgubijo pravno osebnost, če tako ureja zakon ali predpis lokalne skupnosti. Zato ni podlage, da se tožničinim članicam jemlje pravica do lastnega ustanovitvenega akta, ki so ga pravzaprav dolžne imeti (8. člen ZZ). Tožnica se sprašuje o motivih za ravnanje toženke, ki priznava, da je Statut Univerze v Ljubljani v nasprotju z ZVis, kljub temu pa je omenjeno univerzo in njene članice vpisala v eVŠ, medtem ko položaj tožnice in njenih članic obravnava drugače, arbitrarno in diskriminatorno v škodo tožnice. Ob tem se sklicuje na Odlok, ki pa razmerje med univerzo in članicami razlaga enako kot ZVis v 10. členu. Toženka izkorišča svoj položaj upravljavca eVŠ, čeprav ji niti ZVis niti ZZ niti ZSReg ne dajejo pristojnosti za odločanje ali nadzor v zvezi z ustanovitvijo visokošolskih zavodov. Za akreditacijo in evalvacijo visokošolskega zavoda je na podlagi ZVis (51o. do 51t. člen) pristojna NAKVIS, medtem ustanovitev zavodov ureja ZZ, pri čemer tožnica izpostavlja še 8., 10. in 36. člen ZSReg in pripominja, da se toženka ni pritožila na nobenega od sklepov pristojnega sodišča o vpisu sprememb akta o ustanovitvi, statusa, imena in pravno-organizacijske oblike tožnice in njenih članic.

16Toženka na tožničino pripravljalno vlogo odgovarja, da v evidencah NAKVIS ni vseh podatkov, ki bi jih ta morala v njih voditi na podlagi drugega in tretjega odstavka 51v. člena ZVis. Tudi v primeru z ZVis skladne ustanovitve tožnice torej toženka na podlagi podatkov iz evidenc NAKVIS ne bi mogla v eVŠ vnesti vseh v 81č. in 81d. členom ZVis zahtevanih podatkov. Zato ne more iti za toženki očitane kršitve, če že NAKVIS krši svoje obveznosti glede vodenja evidenc, pri čemer se toženka sklicuje še na določbe Pravilnika o zagotavljanju podatkov za eVŠ. Nadalje navaja, da je bila Univerza v Ljubljani vpisana v eVŠ na podlagi njenega vpisa v razvid visokošolskih zavodov, ki je bil opravljen skladno s 14. členom Pravilnika o razvidu visokošolskih zavodov po tem, ko si je toženka pridobila tam navedeno dokumentacijo. Do uveljavitve ZVis-K je namreč 16. člen ZVis določal, da visokošolski zavod lahko začne opravljati dejavnost, ko se vpiše v razvid visokošolskih zavodov, kot pogoj za to pa določal tudi, da je visokošolski zavod ustanovljen v skladu s tem zakonom. Tožnica do uveljavitve ZVis-K, verjetno namenoma, ni vložila vloge za vpis v razvid kot univerza s tremi članicami, na podlagi katere bi se B. in C. tudi izpisali iz razvida kot samostojna visokošolska zavoda (D. v razvid niti ni bila vpisana). Toženka pripominja, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici pravilno in zakonito v sodni register vpisalo G., ki je zasebni visokošolski zavod in tudi koncesionar, na podlagi njenega, z ZVis skladnega ustanovitvenega akta. Na enak način bi morala pravno nasledstvo urediti tožnica, saj so tudi pogoji za ustanovitev univerze iz 14. člena ZVis enaki ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno univerzo. Prav tako ZZ pri ureditvi prenehanja zavoda (54. člen) ne loči med javnimi ter zasebnimi zavodi in tudi slednjim ne dovoljuje ustanovitve zavoda znotraj zavoda. Ob ustanovitvi tožnice na zakonit način bi morala tudi NAKVIS vlogo za spremembo akreditacije tožnice obravnavati v postopku skladno z a51š. členom ZVis, ne pa se s spremembo le seznaniti, kot to izhaja iz dopisa NAKVIS z dne 15. 9. 2016.

17Tožnica v drugi pripravljalni vlogi opozarja, da je toženka v zadnji vlogi odprla novo vprašanje, da v evidencah NAKVIS niso vpisani vsi podatki, ki bi jih ta morala voditi po ZVis, kar pa doslej nikoli ni bilo opredeljeno kot ovira za izvedbo zadevnega vpisa ter ne more in ne sme vplivati na položaj tožnice. V evidencah NAKVIS so vsi bistveni podatki. Tudi sicer eVŠ v trenutnem stanju ne vsebuje vseh z ZVis predvidenih podatkov, pa to ni bilo ovira za vpis. Sicer pa vprašanje morebitnih pomanjkljivosti evidenc ZVis rešuje v prvem odstavku 82. člena. Tožnica toženki iz previdnosti sporoča tiste podatke, s katerimi sama razpolaga. Glede sklicevanja na razvid visokošolskih zavodov tožnica poudarja, da pretekle določbe zakona, ker ta ne določa tovrstne izjeme, niso relevantne za sedanje odločanje ter da je ZVis-K predpisal ustavitev vseh začetih postopkov za vpis v razvid po uradni dolžnosti. Toženka očitno diskriminira tožnico in zakon prosto tolmači v njeno škodo ter v bran Univerzi v Ljubljani, ki jo je sama ustanovila. Irelevantna je primerjava z J. in G., pri katerih niso podane enake okoliščine. Tožnica sklepno izpostavlja 58. člen Ustave in odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-34/94 z dne 22. 1. 1998, ter poudarja, da zasebne univerze niso avtonomne v razmerju do ustanovitelja in da ima ta v zakonskih okvirih pravico odločati o vseh z univerzo povezanih vidikih. ZVis statusnopravne oblike članic univerze posebej ne ureja, daje pa jim omejeno sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti, zato je možna le razlaga, da je članica pravna oseba, katere pravna sposobnost je v zvezi z določeno dejavnostjo omejena. Če to ne bi držalo, je 10. člen ZVis v neskladju z Ustavo, saj v nasprotju z načelom pravne varnosti ne ureja statusa članic univerze, s tem ne zagotavlja možnosti znanstvenega in umetniškega ustvarjanja in izobraževanja, organizacijskih okvirov te družbene dejavnosti ter posledično ne ustvarja možnosti, da si državljani pridobijo ustrezno izobrazbo, s čimer krši določbe 57. in 59. člena Ustave. V vprašanje pravne subjektivitete zasebnih univerz in njihovih članic toženka ne more posegati kot ustanoviteljica, ampak le kot oblast ter izven tega ne more pripisovati ustanovitelju zasebne univerze in njenih članic, kako naj uredi(jo) notranjo statusno organizacijo.

18Sodišče je o tem upravnem sporu glede na določbe 19. člena ZUS-1 obvestilo B. ter C. in D., ki so sporočile, da odgovora na tožbo ne bodo podale, saj se v celoti strinjajo z navedenimi dejstvi, predlaganimi dokazi in argumentacijo tožnice, ki varuje tudi njihove (pravne) interese.

K I. točki izreka:

19Tožba je utemeljena.

20V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke o zavrnitvi tožničine zahteve za vpis v eVŠ. Kot izhaja iz predhodno navedenega, tožnica uveljavlja, da se vpiše v eVŠ, konkretno v eVŠ evidenco visokošolskih zavodov, kot univerza s tremi članicami (B. in C. ter D.), katerih vpisi naj se temu ustrezno spremenijo, ustrezno pa naj se v eVŠ spremenijo tudi vpisi glede njihovih študijskih programov.

21eVŠ ureja ZVis, in sicer v 81c. členu določa, da se za potrebe ugotavljanja upravičenosti pravic študentov do študija in drugih pravic v breme javnih sredstev, načrtovanja politike in spremljanja delovanja visokega šolstva, spremljanja mreže visokošolskih zavodov in študijskih programov, obveščanja javnosti ter za raziskovalnoanalitične in statistične namene oziroma za izvajanje statističnih, socialno-ekonomskih in drugih raziskovanj s področja visokega šolstva vodi elektronska zbirka podatkov o visokem šolstvu v RS, ki zajema podatke o visokošolskih zavodih, o javnoveljavnih študijskih programih, vključno s soglasji glede transnacionalnega izobraževanja in študijskih programih za izpopolnjevanje, o prijavljenih za vpis, o prijavljenih za subvencionirano bivanje oziroma podaljšanje subvencioniranega bivanja študentov, o študentih in diplomantih, o izvajalcih visokošolske dejavnosti ter o zasebnih visokošolskih učiteljih. Zbirka navedenih podatkov se imenuje eVŠ. Sestavljajo jo v nadaljevanju istega člena ZVis naštete evidence, med katerimi sta tudi evidenca visokošolskih zavodov in evidenca študijskih programov. V skladu z zadnjim odstavkom 81c. člena ZVis se eVŠ vodi elektronsko. Podatke iz evidenc, ki sestavljajo eVŠ, obdeluje toženka kot upravljavec eVŠ.

22ZVis nato v 81č. členu nadalje ureja eVŠ evidenco visokošolskih zavodov, v kateri se, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, vodijo podatki o akreditiranih visokošolskih zavodih v RS, ki so našteti v nadaljevanju te določbe.¹ V drugem odstavku 81č. člena je določeno, kateri od navedenih podatkov se v eVŠ obdelujejo za članice univerze.² V 81d. členu ZVis podrobneje ureja eVŠ evidenco študijskih programov, v kateri se vodijo podatki o javnoveljavnih študijskih programih in študijskih programih za izpopolnjevanje, našteti v nadaljevanju tega člena.³ V 83a. členu ZVis ureja uporabo evidenc eVŠ in dostop do njih, pri čemer določa, kateri subjekti lahko dostopajo oziroma pridobivajo podatke iz posameznih evidenc eVŠ ter za katere namene. Med temi subjekti je tudi sam visokošolski zavod, ki lahko vpogleduje, med drugim, v evidenci iz 81č. in 81d. člena ZVis ter pridobiva podatke, ki se nanj nanašajo.

23Kot izhaja iz citiranih določb ZVis, gre pri eVŠ oziroma evidencah, ki sestavljajo eVŠ, za evidenco oziroma evidence, vzpostavljene na podlagi zakona, in s tem za uradno evidenco oziroma evidence v smislu drugega odstavka 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Glede na navedeno pomeni v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev toženke odločanje o pravni koristi na področju upravnega prava in s tem odločanje v upravni zadevi, saj to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (2. člen ZUP). Pri čemer sodišče pripominja, da pri vpisu zadevnih podatkov tožnice in njenih članic v eVŠ evidenco visokošolskih zavodov in s tem povezanimi spremembami podatkov glede študijskih programov ne gre za osebne podatke po Zakona o varstvu osebnih podatkov, zato tamkajšnje ureditve pravnega varstva v tej zadevi ni mogoče uporabiti.

24Tožnica je tožbo v tem upravnem sporu vložila kot tožbo zaradi molka na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 28. člena ZUS-1⁴. Kot navaja in je razvidno tudi iz predloženih spisov, je namreč tožnica z vlogo v obliki dopisa z dne 5. 1. 2018, toženki vročeno 8. 1. 2018, toženki sporočila, da so tožnica in njene članice v poslovni register vpisane s spremenjenimi podatki, in toženko poleg ostalega izrecno zaprosila, da uredi vpis tožnice v spletni portal eVŠ. Ker toženka tega ni storila oziroma o tej prošnji ni odločila⁵, je tožnica z dopisom z dne 1. 3. 2018, ki je bil toženki vročen 2. 3. 2018, toženko ponovno pozvala, da odloči o zahtevi za vpis tožnice v eVŠ oziroma izvede vpis ali pa izda odločbo o zavrnitvi zahteve za vpis tožnice v eVŠ, in sicer v sedmih dneh, ker bo sicer tožnica tožbo zaradi molka. Toženka niti v dodatnem sedemdnevnem roku, ki se je iztekel 9. 3. 2018, odločbe ni izdala. Zato je tožnica 12. 3. 2018 priporočeno po pošti vložila tožbo zaradi molka, v kateri je navedla, da bi toženka glede na 222. člen ZUP⁶ morala odločiti v enomesečnem roku od prejema vloge, saj je seznanjena z vsemi podatki, potrebnimi za odločitev. Toženka je tožbo prejela 14. 3. 2018 ter sodišču ob sklicevanju na 39. člen ZUS-1 dne 16. 3. 2018 poslala odločbo z dne 13. 3. 2018 (ki je bila tožnici vročena 15. 3. 2018). Pri tem je poudarila, da je odločbo izdala, preden je prejela tožbo, kar pa za presojo predpostavk za tožbo zaradi molka po ZUS-1 ni pomembno. Pomembno je, da na dan, ko je tožnica priporočeno po pošti vložila tožbo, odločba še ni bila izdana in da je takrat že pretekel rok za odločitev in tudi dodatni sedemdnevni rok od prejema ponovnega poziva stranke. Iz navedb toženke je sicer mogoče razbrati stališče, da je tožnica zahtevo za vpis v eVŠ podala šele z vlogo z dne 1. 3. 2018, ki pa glede predhodno navedeno vsebino tožničinih vlog z dne 5. 1. 2018 in 1. 3. 2018 ni utemeljeno. Ni pa toženka ob predložitvi izpodbijane odločbe sodišču zatrjevala, da odločbe ni mogla izdati prej, ker bi za to morala izvesti posebni ugotovitveni postopek. Glede na vse navedeno je sodišče štelo, da so bile ob vložitvi podane zatrjevane predpostavke za tožbo zaradi molka in tožnico pozvalo, naj poda izjavo v smislu drugega odstavka 39. člena ZUS-1.

25Po tem, ko je tožnica v danem roku z vlogo z dne 23. 3. 2018 tožbo razširila na izpodbijanje odločbe z dne 13. 3. 2018, in sicer - kot izhaja iz vsebine njenih navedb in predlagane odločitve - izpodbija odločitev iz 1. točke izreka izdane odločbe, so podane procesne predpostavke za takšno izpodbojno tožbo. Ker glede na navedeno tožnica v upravnem sporu izpodbija odločitev iz 1. točke izreka odločbe z dne 13. 3. 2018, pravilnosti in zakonitosti te odločbe v preostalem delu sodišče ni presojalo. Nadalje, tožnica je sicer navedla, da vztraja tudi pri tožbi zaradi molka, vendar je poudarila, da zgolj iz previdnosti, ker ni povsem jasno, ali je toženka odločila o njeni zahtevi z dne 5. 1. 2018, pri čemer je tožnica obenem izrecno poudarila, da je za njene interese relevantna le presoja izpodbijane odločitve. Glede na povedano je sodišče v nadaljevanju postopka tožbo obravnavalo kot izpodbojno tožbo zoper 1. točko izreka odločbe z dne 13. 3. 2018.

26V zvezi z izpodbijano odločitvijo sodišče, kot že povedano, ugotavlja, da je tožnica vlogo, s katero je zaprosila za vpis v eVŠ, podala že 5. 1. 2018, z vlogo z dne 1. 3. 2018 je tožnica od toženke le ponovno zahtevala, naj odloči o tem v nadaljnjih sedmih dneh. Kolikor toženka v izpodbijani odločbi in tudi sicer v tem upravnem sporu navaja drugače, ji sodišče glede na predložene spise ne sledi. V tem smislu je tudi v izreku izpodbijane odločitve navedeno sklicevanje na vlogo z dne 1. 3. 2018 nepravilno.

27Tudi sicer pa določba prvega odstavka 82a. člena, na katero je toženka oprla izpodbijano odločitev, ne daje podlage za stališče, da bi toženka kot upravljavec eVŠ ob obdelovanju podatkov iz evidenc eVŠ oziroma njihovem vnosu v evidence eVŠ, lahko presojala, ali so izpolnjeni materialnopravni pogoji po določbah ZVis, kot se sklicuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

28Kot rečeno, eVŠ zajema več evidenc, pri čemer se v eVŠ evidenci visokošolskih zavodov v skladu z 81č. členom ZVis vodijo podatki o akreditiranih visokošolskih zavodih v RS, v eVŠ evidenci študijskih programov pa v skladu z 81d. členom ZVis podatki o javnoveljavnih študijskih programih in študijskih programih za izpopolnjevanje. V 82. členu ZVis ureja zagotavljanje podatkov za eVŠ. V prvem odstavku 82. člena tako določa, da podatke za evidenci iz 81č. člena in 81d. člena toženka brezplačno pridobi od NAKVIS oziroma visokošolskih zavodov, če NAKVIS z njimi ne razpolaga. Le podatke iz 1. in 2. točke prvega odstavka 81č. člena (enolični identifikator univerze ali samostojnega visokošolskega zavoda ter enolični identifikator članice univerze) ter podatke iz 1. in 34. točke prvega odstavka 81d. člena (enolični identifikator študijskega programa ter podatke o tem, ali ima študijski program koncesijo, o obdobju trajanja koncesije ter odločbi o podeljeni koncesiji, njeni številki in datumu) določi sama toženka, kar je logično glede na naravo teh podatkov. Kot je razvidno iz zakonodajnega gradiva za postopek sprejemanja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu, to je novele ZVis-H (Uradni listu RS, št. 78/11), s katero so bile v ZVis vnesene določbe, ki urejajo eVŠ, je namen tega sistema na enem mestu zbrati relevantne podatke o visokem šolstvu s ciljem povečati preglednost slovenskega visokega šolstva in obveščenost javnosti, tudi o visokošolskih zavodih in študijskih programih, vzpostaviti centralni vir podatkov, potrebnih za preverjanje pravic do študija, ki ga financira država, ter pridobiti analitično orodje za sprotno spremljanje delovanja in analiziranja visokega šolstva. Z ZVis-H je bila oblikovana pravna podlaga za eVŠ in, kot navaja obrazložitev k predlogu ZVis-H (Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu, EVA 2010-3211-0015, št. 00723-3/2011/9 z 16. 6. 2011, objavljen na spletni strani Državnega zbora RS), v spremenjenem 82. členu ZVis določeni viri podatkov za evidence eVŠ, s pojasnilom, da bo velika večina podatkov, hranjenih v evidencah eVŠ, zajeta iz informacijskih sistemov NAKVIS (o visokošolskih zavodih, študijskih programih, pogodbah o transnacionalnem izobraževanju) ter iz informacijskih sistemov visokošolskih zavodov (o vpisanih študentih, diplomah in izpisih, izvajalcih dejavnosti na visokošolskih zavodih ter tistih podatkih o visokošolskih zavodih, s katerimi NAKVIS ne razpolaga). Toženka je po navedenem od NAKVIS dolžna pridobiti (kolikor ji ta že sama ne posreduje) vse tiste za vpis v eVŠ relevantne podatke, s katerimi NAKVIS glede na zakonsko ureditev razpolaga. Na tem mestu je treba pojasniti, da je NAKVIS tista, ki je po zakonu pristojna (v upravnem postopku) odločati o akreditacijah visokošolskih zavodov, podaljšanju teh akreditacij in o akreditacijah študijskih programov (glej člene 51e in 51f, pa tudi 51h ZVis) ter tudi vodi (in je že po takratni ureditvi ZVis vodila) s tem povezane javne evidence, med katerimi sta javna evidenca akreditacij visokošolskih zavodov in javna evidenca akreditacij študijskih programov (glej 51v. člen ZVis).

29V 82a. členu, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje toženka, pa ZVis opredeljuje zbiranje podatkov za eVŠ, in sicer v prvem odstavku določa, da se podatki iz 81č. in 81d. člena tega zakona zbirajo za visokošolske zavode in študijske programe, ki so nastali v skladu z Zakonom o visokem šolstvu ter njegovimi spremembami in dopolnitvami. Pri razlagi pomena te zakonske določbe ni mogoče tolmačiti same zase, ampak je treba upoštevate ostale določbe ZVis. Ta v nadaljevanju 82a. člena določa, da se podatki o študentih iz prvega odstavka 81e. člena ZVis (eVŠ evidenca študentov in diplomantov) zbirajo od študijskega leta 2005/2006, o diplomantih pa od leta 2005, ter da se podatki iz 25. točke prvega odstavka 81e. člena tega zakona zbirajo od študijskega leta 2012/2013 (drugi odstavek); da se podatki iz drugega odstavka 81e. člena tega zakona za tuje študente zbirajo od študijskega leta 2012/2013 (tretji odstavek) in da se podatki iz evidence iz 81i. člena (to je eVŠ evidence izvajalcev visokošolske dejavnosti) zbirajo od leta 1994 (četrti odstavek). Iz citiranih določb 82a. člena ZVis tako izhaja, da ta člen ureja časovno obdobje, od katerega se zberejo podatki v eVŠ evidencah, pri čemer se obdobje razlikuje glede na vrsto podatkov. Takšno razlago podpira tudi obrazložitev k predlogu novele ZVis-H (že omenjeni Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu z dne 16. 6. 2011, glej str. 28). Tudi navedeno torej stališča toženke, da bi kot upravljavec sistema eVŠ ob obdelovanju oziroma vnosu podatkov v eVŠ lahko presojala, ali je visokošolski zavod ali študijski program nastal v skladu z ZVis, ne potrjuje.

30Glede na to, da se toženka v eni od svojih vlog sklicuje na razvid visokošolskih zavodov, sodišče dodaja, da je pred Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 75/16), ki je začela veljati 15. 12. 2016, ZVis v 16. členu res določal, da visokošolski zavod lahko začne opravljati dejavnost, ko se vpiše v razvid visokošolskih zavodov, ki ga je vodila toženka, ter predpisoval pogoje za vpis visokošolskega zavoda v razvid, med drugim pogoj, da je zavod ustanovljen v skladu s tem zakonom in je vpisan v sodni register. Toženka je o vpisu v omenjeni razvid in tudi izbrisu iz njega izdala odločbo po postopku, ki je bil podrobneje opredeljen v Pravilniku o razvidu visokošolskih zavodov, izdanem na podlagi zadnjega odstavka takratnega 16. člena ZVis. Vendar pa je bil ZVis z novelo ZVis-K (tudi) v 16. členu spremenjen: razvid visokošolskih zavodov je bil ukinjen, v 16. členu ZVis pa je sedaj določeno, da visokošolski zavod lahko začne opravljati dejavnost, ko je akreditiran in vpisan v sodni register ter ima akreditiran vsaj en študijski program za pridobitev izobrazbe (za odločanje o akreditacijah je, kot rečeno, v skladu z ZVis pristojna NAKVIS, o vpisu v sodni register pa po določbah ZSReg odloča za to pristojno sodišče). Z novelo ZVis-K so bile spremenjene tudi določbe 14. člena ZVis, ki ureja pogoje za ustanovitev visokošolskega zavoda (prvi odstavek) in še posebej pogoje za ustanovitev univerze (drugi odstavek), pri čemer iz nadaljevanja 14. člena izhaja, da si mora ustanovitelj pred sprejemom akta o ustanovitvi pri NAKVIS pridobiti odločbo o akreditaciji visokošolskega zavoda ter da mora nato visokošolski zavod pri NAKVIS najmanj vsakih pet let pridobiti odločbo o podaljšanju akreditacije visokošolskega zavoda. Glede na navedeno so bile z ZVis-K spremenjene tudi določbe, ki se nanašajo na s tem povezane naloge NAKVIS, in sicer je bil prvi odstavek 51o. člena ZVis spremenjen in sedaj določa, da izpolnjevanje pogojev za ustanovitev visokošolskega zavoda, izvajanje visokošolske dejavnosti in kakovost visokošolskih zavodov in študijskih programov preverja NAKVIS v postopkih akreditacije in zunanje evalvacije. Po prehodni določbi 38. člena ZVis-K izpolnjevanje pogojev za ustanovitev visokošolskega zavoda iz prvega in drugega odstavka spremenjenega 14. člena ZVis NAKVIS pri obstoječih visokošolskih zavodih preveri pri prvem naslednjem podaljšanju akreditacije visokošolskega zavoda, vendar ne prej kot v šestih mesecih od uveljavitve ZVis-K. V 39. členu ZVis-K je bilo obenem izrecno določeno, da o postopkih za vpis v razvid, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, toženka v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona po uradni dolžnosti izda sklepe o ustavitvi postopka.

31Iz navedenega izhaja, da je toženka kot upravljavka eVŠ dolžna v evidence eVŠ vpisati podatke, ki jih določa ZVis. Podatke za eVŠ evidenco visokošolskih zavodov in eVŠ evidenco študijskih programov je dolžna pridobiti v skladu s prvim odstavkom 82. člena ZVis, torej jih mora pridobiti od NAKVIS (kolikor ji jih ta že sam ne sporoči), podatke, s katerimi NAKVIS glede na zakonsko ureditev ne razpolaga, pa mora toženka pridobiti od visokošolskega zavoda. Morebitne pomanjkljivosti evidenc (NAKVIS) same po sebi toženke ne odvezujejo navedenih zakonskih obveznosti. Pomanjkljivosti podatkov oziroma razhajanja med podatki je toženka dolžna z NAKVIS ustrezno razčistiti. Ni pa pristojna, da bi ob tem, torej v funkciji upravljavca eVŠ, presojala pravilnost in zakonitost odločitev, sprejetih v zadevah, ki so v pristojnosti NAKVIS ali sodišča. V tej zvezi je treba dodati, da ZVis v prvem odstavku 79. členu določa, da nadzor nad zakonitostjo dela in izpolnjevanjem pogojev za opravljanje visokošolske dejavnosti opravlja ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, pri čemer pa je izrecno dodano, da ta nazor toženka opravlja v skladu s posebnimi predpisi. Tudi iz navedene določbe 79. člena ZVis torej ne izhaja, da bi lahko toženka kot upravljavka eVŠ ob obdelovanju podatkov za evidence eVŠ vsebinsko presojala, ali so izpolnjeni materialnopravni pogoji po določbah ZVis, kot trdi v izpodbijani odločbi.

32Ker je glede na obrazloženo toženka pri izdaji izpodbijane odločitve napačno uporabila določbe zakona (ZVis), je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je odločbo z dne 13. 3. 2018 v izpodbijani 1. točki izreka odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

33Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko odloči na seji, če je na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov tožbi treba ugoditi in upravni akt v izpodbijanem delu odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

34Predlogu tožnice, da s sodbo samo odloči o stvari, sodišče ni sledilo. Po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 lahko sodišče odpravi upravni akt in s sodbo samo odloči o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo ali če pristojni organ izda potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča. Pri takšnem odločanju gre za možnost, ki pomeni izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot sodnega nadzora nad zakonitostjo aktov uprave in ki jo sodišče uporabi izjemoma, kadar sicer stranki ne bi bilo mogoče zagotoviti učinkovitega sodnega varstva. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča toženke pomanjkljive ugotovitve postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ne dajejo zanesljive podlage za takšno odločanje. To je še posebej pomembno, ker vpisi v evidence eVŠ, kot izhaja iz določb ZVis, nimajo pomena le v spornem razmerju med tožnico in toženko, ampak so pomembni za uveljavljanje pravic in pravnih koristi tretjih oseb. Glede sklicevanja tožnice, da ji bo zaradi novega postopka pri toženki prizadeta težko popravljiva škoda, sodišče poudarja, da je predmet tega upravnega spora izključno vpis podatkov v evidence eVŠ, da je z zatrjevano težko popravljivo škodo podane navedbe in njihovo relevantnost obširno obravnavalo že v sklepu, št. III U 48/2018 z dne 29. 3. 2018, predvsem pa, da je toženka o zadevi dolžna odločiti v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, to je v roku 30 dni in pri tem upoštevati stališča iz te sodbe.

K II. točki izreka:

35Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja na prvi stopnji, vključno z materialnimi. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v 15 dneh od prejema sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodno takso, plačano za tožbo, s katero je uspela, pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

¹ V skladu s prvim odstavkom 81č. člena ZVis se v eVŠ evidenci visokošolskih zavodov vodijo naslednji podatki o akreditiranih visokošolskih zavodih v RS: 1. enolični identifikator univerze ali samostojnega visokošolskega zavoda, 2. enolični identifikator članice univerze, 3. davčna številka, 4. matična številka, 5. ime visokošolskega zavoda, 6. skrajšano ime visokošolskega zavoda, 7. naslov sedeža visokošolskega zavoda (ulica, hišna številka, kraj, poštna številka, občina, država), 8. ime in naslov dislociranih enot (ulica, hišna številka, kraj, poštna številka, občina, država), 9. vrsta visokošolskega zavoda, 10. podatek o tem, ali gre za javni ali zasebni visokošolski zavod, 11. akreditacijska odločba ter njena številka in datum, 12. odločba o podaljšanju akreditacije ter njena številka in datum, 13. datum začetka in zaključka veljavnosti akreditacije, 14. končno evalvacijsko poročilo in vrsta evalvacije, 16. študijska področja (ISCED, KLASIUS), znanstvenoraziskovalna področja (Frascati) oziroma umetniške discipline, za katere je visokošolski zavod ustanovljen, 17. ime in naslov ustanoviteljev, 18. ime in priimek zastopnikov visokošolskega zavoda, 19. datum in številka vpisa v sodni register in izbrisa iz njega ter naziv sodišča, pri katerem je vpisan, 20. akt o ustanovitvi ter datum njegovega sprejetja in sprememb, 21. statut visokošolskega zavoda ter datum njegovega sprejetja in sprememb, 22. oblika diplome s spremembami ter datum objave in številka Uradnega lista Republike Slovenije, 23. drugi podatki in dokazila, ki ne pomenijo osebnih podatkov in so potrebni za spremljanje izvajanja visokošolske dejavnosti.
² Za članice univerz se v eVŠ evidenci visokošolskih zavodov obdelujejo podatki iz 2., 5. do 9., 11. do 16. in 23. točke prvega odstavka 81č. člena ZVis.
³ Po prvem odstavku 81d. člena ZVis se v eVŠ evidenci študijskih programov vodijo naslednji podatki o javnoveljavnih študijskih programih in študijskih programih za izpopolnjevanje: 1. enolični identifikator študijskega programa, 2. ime študijskega programa, 3. enolični identifikator in ime univerze ali samostojnega visokošolskega zavoda, 4. enolični identifikator in ime članice univerze, 5. ime dislocirane enote, 6. stopnja študijskega programa, 7. podatki o tem, ali gre za interdisciplinarni, enopredmetni, dvopredmetni, pedagoški, nepedagoški ali skupen študijski program, transnacionalno izobraževanje oziroma za študijski program za izpopolnjevanje, 8. vrsta izobraževanja (ISCED, KLASIUS), 9. razvrstitev v nacionalno ogrodje kvalifikacij ter evropsko ogrodje kvalifikacij, 10. vrsta študijskega programa, 11. področje študijskega programa (KLASIUS, ISCED, Frascati), 12. trajanje študijskega programa v letih, 13. število kreditnih točk po ECTS, s katerimi je ovrednoten študijski program, 14. ime smeri oziroma modulov študijskega programa ter letnik, v katerem se izvaja, 15. predmetnik z nosilci predmetov po posamičnih predmetih študijskega programa, ovrednotenih s kreditnimi točkami po ECTS ter s povezavo na posamezno smer oziroma modul, ter z opredelitvijo deleža izbirnosti v programu, 16. predmetnik z izvajalci po posamičnih predmetih študijskega programa s povezavo na posamezno smer oziroma modul, in sicer za predavanja, seminarje, vaje, klinične vaje in praktično usposabljanje za posamezno študijsko leto, 17. splošne ter predmetno-specifične kompetence diplomanta, ki se pridobijo s programom, 18. pogoji za vpis in merila za izbiro ob omejitvi vpisa,19. merila za priznavanje znanja in spretnosti, pridobljenih pred vpisom v program, 20. način ocenjevanja, 21. pogoji za napredovanje po programu, 22. pogoji za prehajanje med programi, 23. načini študija, 24. jeziki, v katerih se izvaja študijski program oziroma njegovi deli, 25. pogoji za dokončanje študija, 26. pogoji za dokončanje posameznih delov programa, če jih program vsebuje, 27. strokovni ali znanstveni naslov, 28. akreditacijska odločba ter njena številka in datum, 29. datum začetka in zaključka veljavnosti akreditacije ter datum zaključka javne veljavnosti, 30. odločba o podaljšanju akreditacije ter njena številka in datum, 31. končno evalvacijsko poročilo in vrsta evalvacije, 33. predvideno število razpisanih mest v akreditiranem študijskem programu po načinu študija, 34. podatek o tem, ali ima študijski program koncesijo, o obdobju trajanja koncesije ter odločbo o podeljeni koncesiji, njeno številko in datum, 35. študijsko leto, ko se je študijski program začel izvajati, 36. datum končanja izvajanja študijskega programa, 37. zakonski datum možnega končanja izobraževanja po študijskem programu, 38. pri skupnih študijskih programih tudi imena visokošolskih zavodov, ki sodelujejo pri izvedbi študijskega programa, z deležem, ki ga posamezni visokošolski zavod izvaja, 39. drugi podatki in dokazila, potrebni za spremljanje izvajanja visokošolske dejavnosti.
⁴ ZUS-1 v drugem odstavku 28. člena določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Po citirani določbi sme, kot izhaja iz tretjega odstavka 28. člena ZUS-1, tožnik ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.
⁵ Toženka je tožnici le sporočila svoja stališča glede med strankama odprtih vprašanj, in sicer z dopisoma z dne 12. 1. 2018 in 6. 2. 2018, ki pa, kot je to sodišče obrazložilo v sklepu, št. III U 25/2018 z dne 22. 2. 2018, ne pomenita odločitve oziroma upravnega akta.
⁶ Prvi odstavek 222. člena ZUP predpisuje, da mora, kadar se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, pa pred odločitvijo ni potreben poseben ugotovitveni postopek, pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka, oziroma od dneva, ko je bil začet postopek po uradni dolžnosti. V drugih primerih mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih.