VSK Sklep I Cp 266/2019

I. Pritožbi se ugodi in je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po prejemu tega sklepa, poleg že dosojenih stroškov, tožeči stranki plačati še 177,60 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dneva dalje.

II. Tožena stranka mora v 8 dneh od prejema tega sklepa plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 155,99 EUR.

1Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v posesti in uporabi poti na nepremičninah s parcelnimi številkami 1971/1, 2807, 3722, 2768/3, vse k.o., tako da je dne dne 15.3.2017 nasula ogromno količino zemlje in kamenja na rob parcele 2768/3 k.o. (1. točka izreka). Naložilo ji je vzpostavitev prejšnjega stanja in ji prepovedalo bodoča tovrstna motilna dejanja (2. in 3. točka izreka) ter jo zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 789,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude (4. točka izreka).

2Zoper stroškovni del sklepa (4. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v napadenem delu spremeni tako, da poleg že priznanih pravdnih stroškov, tožencema naloži v plačilo tudi kilometrino oziroma potne stroške pooblaščenke tožeče stranke. Stranki je sodišče potrebne stroške odmerilo prenizko, saj kilometrine oziroma potnih stroškov pooblaščenca, neupravičeno ni upoštevalo. Drži sicer, da obstaja ustaljena sodna praksa, da v primeru, ko si stranka izbere odvetnika s sedežem zunaj sedeža pristojnega sodišča, presežka teh potnih stroškov zaradi večje krajevne oddaljenosti, stranka ne more prevaliti na nasprotno stranko. Toda nesporno dejstvo je tudi, da pooblaščenec, ne glede na to, kje ima sedež, določene potne stroške ima in v določenem obsegu mu jih je potrebno upoštevati in povrniti, kot če bi sedež imel na območju pristojnega sodišča. Tožeča stranka je v konkretnem primeru dejansko pooblastila pooblaščenko, ki ima sedež v L., sodišče pa ima v tej pravdi sedež v K.. Tožnika se strinjata, da tožena stranka ni dolžna plačati kilometrine iz L. do K., temveč zgolj iz najbolj oddaljenega kraja, ki še vedno spada na območje Okrožnega sodišča v K.. To pa je v konkretnem primeru P.. Temu v prid priča tudi sodna odločba Višjega sodišča v Kopru, iz katere izhaja, da bi morali biti tožeči stranki priznani potni stroški od meje delovnega območja sodišča do sedeža sodišča (primerjaj VSK sodba in sklep Cpg 221/2015 z dne 24.9.2015). V konkretnem primeru je to, kot rečeno iz P. do K. in nazaj, saj P. predstavlja kraj, ki še spada pod delovno območje Okrožnega sodišča v K.. Dejstvo je namreč, da v kolikor bi tožeča stranka pooblastila pooblaščenca iz P., bi mu sodišče potne stroške priznalo kot potrebne, zato sta toženca dolžna plačati vsaj kilometrino v tem obsegu. V vsakem primeru pa bi bilo tudi dejansko in pravno nevzdržno, da se pooblaščencu iz bolj oddaljenega kraja, ne prizna povračila stroškov niti v določenem delu, torej čisto nič. Skladno z navedenim je toženi stranki potrebno dodatno naložiti v plačilo še kilometrino za razdaljo P.-K.-P., pri čemer so bili v konkretnem primeru štirje naroki. To pa pomeni, glede na to, da je pot v eno smer dolga 60 km, v obe smeri 120 km, pomnoženo s štirimi naroki pa vse skupaj 480 km. Kilometrina znaša 0,37 EUR/km, zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki, poleg že odmerjenih potnih stroškov, kot potrebne stroške plačati še kilometrino pooblaščenca, in sicer 177,60 EUR. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Kot pravilno opozarja že pritožnica, se kot potrebne stroški postopka praviloma prizna le potne stroške pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Takšna je sodna praksa. Izjemoma je sicer mogoče šteti tudi potne stroške pooblaščenca s sedežem izven območja sodišča za potrebne, če to v konkretnem primeru opravičuje narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem in druge okoliščine. Te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. Ni sporno, da takih posebnih okoliščin tožeča stranka v tej pravdi ni zatrjevala. Pritožbeno sodišče pa soglaša s pritožnico, da bi morali biti tožeči stranki priznani potni stroški od meje delovnega območja Okrožnega sodišča v K. do sedeža sodišča in nazaj (v konkretnem primeru P.-K. in nazaj). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo priznalo in ji na račun potnih stroškov pooblaščenke priznalo še potne stroške za pristop pooblaščenke na 3 naroke in za pristop na ogled na kraju samem (4 x 120¹ km = 480 km x 0,37 EUR = 177,60 EUR). To pa pomeni, da mora tožena stranka v tem postopku plačati še 177,60 EUR, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu (4. točka izreka izpodbijanega sklepa), sklep sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo.

6Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo, je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (154. in 155. člen ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 155,99 EUR in od tega zneska priznalo na račun sestave pritožbe 68,85 EUR, na račun DDV 15,14 EUR. in 72,00 EUR na račun sodne takse.

¹ http://alea.dzs.si/pod/razdalje.asp