UPRS Sodba I U 1445/2016-9

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 218-658/2016-5 z dne 16. 6. 2016 in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju Upravna enota) na podlagi 7. odstavka 61. člena Zakona o voznikih (Uradni list RS, št. 109/10 in 25/14, v nadaljevanju ZVoz) zavrnila prošnjo tožnika za zamenjavo vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, za slovensko vozniško dovoljenje za kategorije B1, B, C1 in C.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik svoji vlogi 24. 3. 2016 priložil tudi dokumentacijo, in sicer spričevalo o opravljenem preizkusu znanja za pridobitev temeljnih kvalifikacij z dne 1. 2. 2016, potrdilo o izdaji vozniškega dovoljenja z dne 22. 2. 2016, potrdilo o prijavi in odjavi prebivališča v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju BIH) ter kopijo bosanskega vozniškega dovoljenja. V vlogi je tožnik navedel, da je slovenski državljan in da izpolnjuje vse pogoje, ki jih je zahteval upravni organ; dodatno je še navedel, da se je zglasil pri upravnem organu v Kalesiji (BIH) in tam zaprosil za izdajo novega vozniškega dovoljenja, ki ga nujno potrebuje zaradi službe in družinskih obveznosti, vendar je tam izvedel, da mu v BIH ne bo nikoli izdana želena listina, in sicer zaradi pridobitve slovenskega državljanstva. V nadaljevanju obrazložitve Upravna enota navaja, da je tožnika pisno, v skladu z 9. in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) seznanila z ugotovitvami v postopku in da je tožnikovemu, v tujini izdanemu vozniškemu dovoljenju, ki ga želi zamenjati, veljavnost že potekla dne 6. 2. 2016, tako da več ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 61. člena Zakona o voznikih za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko.

3Nadalje Upravna enota v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema tožnikove navedbe v dopisu njegove pooblaščenke z dne 21. 4. 2016, s prilogami, v katerem pojasnjuje, da je prvotno pridobil vozniško dovoljenje v BIH s strani Ministarstva unutrašnjih poslova v Kalesiji (BIH); pri slednjem je tožnik zaprosil tudi za izdajo potrdila, ki ga je zahtevala Upravna enota, ker ima sedaj tožnik slovensko državljanstvo in je možno, da bosanski upravni organi tujcem ne izdajajo določenih listin; iz dopisa Ministarstva unutrašnjih poslova v Kalesiji (BIH) z dne 9. 5. 2016 pa izhaja, da tožniku navedeni organ ne more izdati novega vozniškega dovoljenja ali ga podaljšati, ker je na podlagi uradnih evidenc navedeni organ ugotovil, da se je tožnik odrekel državljanstvu BIH zaradi pridobitve državljanstva Republike Slovenije (v nadaljevanju RS); ker torej ni več državljan BIH, mu iz tega razloga ni mogoče izdati ali podaljšati vozniškega dovoljenja. Upravna enota glede na dejstvo, da tujega vozniškega dovoljenja tožniku v tujini ni mogoče podaljšati, ker je pridobil državljanstvo RS, ocenjuje, da to ne spremeni okoliščine, da navedeni pogoj veljavnosti tujega veljavnega vozniškega dovoljenja iz 1. odstavka 61. člena ZVoz v konkretnem primeru ni izpolnjen. Zato je prošnjo tožnika zavrnila, pri tem pa še dodala, da tožnik lahko pridobi slovensko vozniško dovoljenje, ko bo opravil teoretični in praktični del izpita.

4Tožnik se je zoper navedeno odločbo Upravne enote pritožil, Ministrstvo za infrastrukturo pa je kot pritožbeni organ druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. in 2. odstavka 248. člena ZUP, ker je ob upoštevanju dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, s katerim je bil tožnik seznanjen, ocenilo odločitev Upravne enote kot pravilno in zakonito, ker temelji na podatkih upravnih spisov, ustrezno pa so bile upoštevane tudi relevantne določbe zakona, ki veljajo za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja. pri čemer je nesporno tožnik v RS opravil preizkus znanja in pridobil temeljno kvalifikacijo za voznika v cestnem prometu. Ker pa 61. člen ZVoz omogoča zamenjavo vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, za slovensko vozniško dovoljenje le, če gre za veljavno tuje vozniško dovoljenje, pri čemer zakon ne razlikuje ali gre za tujca ali državljana Republike Slovenije, saj se v obeh primerih sklicuje le na (veljavno) tujo listino - vozniško dovoljenje, ki jo poseduje oseba, ki želi tako listino zamenjati za slovensko, zavrača kot neutemeljene vse pritožbene očitke, da tožnika upravni organ ne izenačuje z ostalimi prebivalci in tudi ne z državljani RS, oziroma da ga v tem smislu obravnava diskriminatorno. V tej zvezi meni, da Upravna enota utemeljeno ni mogla slediti predlogu tožnika za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko, ker bi to bilo v nasprotju z zakonom oziroma nezakonito.

5Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 do A6) uveljavlja tožbene ugovore zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve pravil upravnega postopka, v tej zvezi pa tudi kršitve ustavnih pravic iz 14., 21., 22., 32. in 49. člena Ustave RS. Še zlasti, ker je že v svoji pritožbi opozoril na kršenje temeljnih človekovih pravic, ki so mu bile v upravnem postopku kršene, četudi se ustavno določene človekove pravice izvršujejo neposredno in tudi Zakon o voznikih v tej smeri ni lex specialis. Obema upravnima organoma prve in druge stopnje, očita formalističen pristop pri odločanju oziroma meni, da gre zgolj za formalistično oziroma procesno odločanje, ki hudo posega v življenje tožnika in ga hudo prizadeva, kar bi terjalo humanističen pristop. Tožnik se je posledično znašel v situaciji, ki ga omejuje ali onemogoča pri vseh vsakodnevnih opravilih in življenjskih funkcijah, čeprav tožnik izpolnjuje prav vse pogoje iz 3. odstavka 61. člena ZVoz. Tožnik kot nesporno navaja, da se je že kot mladoleten tožnik zatekel v Slovenijo pred vojnimi grozotami v BIH in si je v Sloveniji ustvaril dom, pridobil izobrazbo in določene življenjske izkušnje ter si ustvaril družino, v kateri sta oba z ženo zaposlena. Tožnik ni nikoli imel opravka z organi pregona in kot tak je bil tudi sprejet v državljanstvo RS. Je redno je zaposlen, redno plačuje davke in nikomur ni storil nič slabega. Prav tako je nesporno, da je vozniški izpit naredil v BIH dne 4. 12. 1999, državljanstvu BIH pa se je zaradi sprejema v slovensko državljanstvo odpovedal dne 4. 6. 2015, s čimer je država BIH nad njim izgubila vse pristojnosti, kar je razvidno tudi iz predloženega odgovora Notranjega ministrstva BIH - Tuzlanski kanton, Oddelek Kalesija, ki jasno navaja, da je prepovedano kakršno koli izdajanje dokumentov tožniku, saj se je odpovedal državljanstvu BIH. Tako ni mogoče pričakovati, da bi mu upravni organ BIH še kdaj izdal vozniško dovoljenje, kot ga v predmetni zadevi zahteva Upravna enota oziroma organ druge stopnje. Gre za objektivno okoliščino, na katero sam tožnik nima nobenega vpliva, kot je razvidno iz predloženih listin, saj tožnik dvojnega državljanstva ne sme imeti. Ker sama tožena stranka ugotavlja, da je tožnik izpolnil vse pogoje iz 61. člena Zakona o voznikih, razen tega, da ni predložil veljavnega tujega vozniškega dovoljenja, pri čemer 61. člen ZVoz ne zahteva izrecno, da bi morali biti vsi pogoji podani kumulativno in ker ni nobenega dvoma, kar dokazuje tudi z listinami, da je tožnik v RS opravil praktični del vozniškega izpita za navedene kategorije B1, B, C1 in C, tožena stranka pa je s temi listinami nedvomno razpolagala, tožnik meni, da določila 61. člena ZVoz ne napotujejo k izdaji negativne odločbe v primeru, ko tuja država sploh ne more več izdati vozniškega dovoljenja svojemu bivšemu državljanu, za kar gre v konkretnem primeru. Zato meni, da gre za pravno praznino, ki je ni dovoljeno zapolniti tako, da se državljanom povzroča nepopravljiva ali težko nadomestljiva škoda, kot v konkretnem primeru. Ker izpodbijana odločba tožniku povzroča veliko moralno, premoženjsko in tudi psihično škodo na tožnikovem zdravju, je po stališču tožnika izpodbijana odločba življenjsko nemogoča in nesorazmerna, saj ni nobenega dvoma o tem, da je tožnik opravil vse praktikalije in je opravil tudi vse vožnje, ki so potrebne za izdajo vozniškega dovoljenja, tako da je tožnik povsem ustrezno in primerno usposobljen za varno vožnjo vozil vseh navedenih kategorij v dejanskem življenju. Ker pa nima več državljanstva BIH, tožnik formalno ni več zmožen predložiti veljavnega vozniškega dovoljenja BIH, saj nima več državljanstva BIH. Zato kot popolnoma neživljenjsko tožnik označuje stališče tožene stranke, ki svojo odločitev utemeljuje na formalizmu, katerega tožnik ne bo mogel nikoli izpolniti, kljub temu, da je lojalen državljan RS, ki s svojim delovanjem prispeva k razvoju in funkcioniranju te države in družbe. Tožnik poudarja, da svojo pravico uveljavlja proti neprimerno večji in močnejši stranki, zato želi, da se to nesorazmerje sanira tako, da se tožniku izda življenjsko potrebno vozniško dovoljenje, ki mu omogoča eksistenco, prav tako tudi njegovi družini. Toženi stranki pa očita, da se v svoji odločbi ne opredeljuje do pritožbenih navedb o kršenju ustavnih pravic, četudi bi se morala, saj gre za spoštovanje, uporabo in izvajanje najvišjega pravnega vira, čigar uporaba je neposredna, saj tudi sodna praksa ne omejuje neposredne uporabe ustavnih določil o človekovih pravicah, razen v vojnih in izrednih razmerah. Tožnik v tožbenem zahtevku primarno predlaga, naj sodišče odpravi odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 218-658/2016-5 z dne 16. 6. 2016, in prvostopnemu organu naloži, da v ponovljenem postopku tožniku izda vozniško dovoljenje za kategorije B1, B, C1 in C, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, oziroma podredno, da odpravi obe izdani odločbi upravnih organov prve in druge stopnje ter zadevo vrne prvostopnemu organu in mu v novem odločanju naloži izdajo vozniškega dovoljenja za kategorije B1, B, C1 in C v korist tožeče stranke, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

6Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v danem roku predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1:

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavanem primeru tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija dokončno odločbo Upravne enote, v postopku zamenjave tožnikovega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko na podlagi 7. odstavka 61. člena tedaj veljavnega ZVoz. Ta se glasi: „Tujcu in državljanu Republike Slovenije se zamenja vozniško dovoljenje, izdano v tujini, s slovenskim vozniškim dovoljenjem, če ga je pridobil med najmanj šestmesečnim neprekinjenim bivanjem v državi, v kateri je bilo izdano“.

9Iz besedila citirane določbe 7. odstavka 61. člena ZVoz tako ne izhaja izrecno, da bi v tujini izdano vozniško dovoljenje, ki ga imetnik želi zamenjati za slovenskega, moralo biti veljavno tudi še tedaj, oziroma v trenutku, ko se o tem izda odločba pristojnega upravnega organa, v konkretnem primeru Upravne enote Ljubljana.

10Sodišče se lahko strinja s tožnikom, da je potrebno določilo 7. odstavka 61. člena ZVoz razlagati in uporabiti ne samo v povezavi zgolj s 1. odstavkom¹ 61. člena ZVoz, kot sta v konkretnem primeru storila oba upravna organa prve in druge stopnje, temveč istočasno tudi v povezavi s 3. odstavkom², 5. odstavkom³ in 10. odstavkom⁴ 61. člena ZVoz.

11V citiranem besedilu 5. in 10. odstavka 61. člena ZVoz namreč zakonodajalec, enako kot tudi v citirani določbi 7. odstavka 61. člena ZVoz, namreč sploh ni uporabil termina "veljavno" v zvezi oziroma skupaj s terminom "vozniško dovoljenje, izdano v tujini" (v ustreznem sklonu). To po presoji sodišča ne more biti naključno in zato tudi ne more biti brez vsakršnega pomena, kar sta v obravnavani sporni zadevi očitno zmotno prezrla oba upravna organa prve in druge stopnje.

12V konkretnem primeru sta se oba upravna organa namreč pri odločitvi oprla zgolj na močno zožujočo razlago 1. odstavka 61. člena ZVoz, brez upoštevanja namena zakonskega instituta zamenjave vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, za slovensko vozniško dovoljenje. Ta izhaja predvsem iz besedila 1. člena ZVoz, in sicer v smislu posebne skrbi za varnost v cestnem prometu. Še zlasti pa izhaja iz uporabljene besedne zveze "če izpolnjuje druge s tem zakonom določene pogoje za vožnjo motornih vozil", ki je vsebovana v 1. odstavku 61. člena ZVoz, kakor tudi iz preostale normativne vsebine določb 1. do 10. odstavka 61. člena ZVoz. Temu pravnemu naziranju v prid namreč kaže zlasti citirano določilo 3. odstavka 61. člena ZVoz, po katerem se slovensko vozniško dovoljenje izda, če imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, opravi praktični del vozniškega izpita tiste kategorije vozil, ki jih sme voziti z vozniškim dovoljenjem, izdanem v tujini, medtem ko v obravnavanem primeru niti ni sporno, da je tožnik že dne 1. 2. 2016, to je nesporno še v času veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja, ki mu je bilo izdano v tujini (BIH) in je njegova veljavnost naknadno potekla dne 6. 2. 2016, opravil praktični del vozniškega izpita za vse tiste kategorije vozil (B1, B, C1 in C), ki jih sme voziti z vozniškim dovoljenjem, izdanem v tujini (BIH), kjer je dne 4. 12. 1999 uspešno opravil vozniški izpit, saj je tožnik svoji vlogi priložil spričevalo o opravljenem preizkusu znanja za pridobitev temeljnih kvalifikacij z dne 1. 2. 2016, potrdilo o izdaji vozniškega dovoljenja z dne 22. 2. 2016, potrdilo o prijavi in odjavi prebivališča v BIH ter kopijo svojega v tujini - BIH, izdanega vozniškega dovoljenja. Prav tako med strankama ni sporno, da se je tožnik zaradi sprejema v slovensko državljanstvo dne 4. 6. 2015 odpovedal državljanstvu BIH.

13Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali določba 1. odstavka 61. člena ZVoz v tem primeru izključuje pravico tožnika kot imetnika vozniškega dovoljenja, to je osebe, ki ji je bilo v tujini izdano vozniško dovoljenje, in sicer v državi, katere državljanstvo je tedaj imel tožnik, sedaj pa ga nima več, ker se mu je dne 4. 6. 2015 odpovedal zaradi (kar je zakonski pogoj) sprejema tožnika v slovensko državljanstvo, do zamenjave v tujini izdanega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje na podlagi 7. odstavka 61. člena ZVoz.

14Sodišče se strinja s tožnikom, da zakonodajalec z določili 1. do 10. odstavka 61. člena ZVoz ni na splošen in abstrakten način eksplicitno predvidel tudi življenjske situacije, v kakršni se je znašel tožnik kot tujec, živeč v RS, ter imetnik v tujini izdanega veljavnega vozniškega dovoljenja, ki se je naknadno, zaradi sprejema v državljanstvo RS bil primoran odpovedati tujemu državljanstvu, da je postal slovenski državljan. Hkrati pa je ostal imetnik veljavnega tujega vozniškega dovoljenja, ki je v času pred iztekom veljavnosti v tujini izdanega vozniškega dovoljenja, v RS uspešno opravil tudi praktični del vozniškega izpita za tiste kategorije vozil, ki jih je smel voziti s svojim vozniškim dovoljenjem, izdanem v tujini. Vendar pa navedeno še ne pomeni nujno, da gre za takšno pravno praznino, ki je ne bi bilo mogoče zapolniti z ustrezno pravno razlago oziroma uporabo za obravnavani primer relevantnih določil 7. odstavka 61. člena v zvezi s 1., 3., 5. in 10. odstavkom ZVoz, seveda ob upoštevanju ustaljenih metod razlage pravnih norm, ki so se uveljavile v pravni teoriji in jih je sprejela tudi sodna praksa. Tako so poleg besedne oziroma gramatikalne metode razlage relevantne za konkreten primer, zlasti teleološka (po namenu) in sistematična metoda razlage pravnih norm, ki veljavni pravni red razlaga kot smiselno in logično povezano celoto, iz katere je tako potrebno izhajati tudi pri odločanju v posameznih primerih, glede na individualne okoliščine in posebnosti konkretnega primera.

15V obravnavanem primeru se je Upravna enota pri izdaji sedaj izpodbijane zavrnilne odločbe oprla le na zaključek, da tožnik ne izpolnjuje predpisanega pogoja iz 1. odstavka 61. člena ZVoz zgolj na podlagi zožujoče jezikovne razlage 1. odstavka 61. člena ZVoz, brez da bi upoštevala namen, ki ga je zakonodajalec zasledoval z določili 3., 5., 7. in 10. odstavka 61. člena v zvezi s 1. odstavkom 1. člena ZVoz in na tej podlagi, brez upoštevanja teleološke razlage normativne vsebine 3. in 7. odstavka 61. člena ZVoz, preveč zožujoče uporabila in razlagala 1. odstavek 61. člena ZVoz v konkretnem primeru, tako da je po mnenju sodišča vsaj preuranjeno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje predpisanih zakonskih pogojev za zamenjavo v tujini izdanega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje. Iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa namreč izhaja nasprotno, da je nesporno dne 1. 2. 2016 tožnik izpolnil vse predpisane zakonske pogoje iz 3. odstavka 61. člena ZVoz za zaprošeno zamenjavo v tujini izdanega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, saj je pravočasno - še med časom trajanja veljavnosti njegovega v tujini izdanega vozniškega dovoljenja, uspešno opravil praktični del vozniškega izpita za tiste kategorije vozil, ki jih je smel voziti s tedaj nesporno veljavnim vozniškim dovoljenjem, izdanim v tujini. S tem pa je nedvomno izpolnil vse predpisane pogoje iz 1. in 3. odstavka 61. člena ZVoz za zaprošeno zamenjavo svojega v tujini izdanega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje na podlagi 7. odstavka 61. člena ZVoz.

16Po povedanem tožnik po presoji sodišča torej utemeljeno očita obema upravnima organoma prve in druge stopnje nepravilno uporabo materialnega prava (7. odstavek v zvezi s 3. odstavkom 61. člena ZVoz) ter v posledici tega tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja glede neizpolnjevanja zakonskih pogojev za zaprošeno zamenjavo. V nasprotnem primeru bi bila po prepričanju sodišča drugačna oziroma bolj restriktivna razlaga pogojev oziroma meril iz 1. in 3. odstavka v zvezi s 7. odstavkom 61. člena ZVoz v postopku zamenjave tujega za slovensko vozniško dovoljenje, iz kakršne sta v konkretnem primeru smiselno izhajala v svojih zavrnilnih odločitvah oba upravna organa prve in druge stopnje, nezakonita, saj bi nedopustno zoževala z določili 7. odstavka 61. člena ZVoz zagotovljene pravice nekaterih kategorij imetnikov tujih vozniških dovoljenj v primeru njihovega sprejema v slovensko državljanstvo, torej v primeru življenjsko izjemnega in enkratnega dogodka, ko se tuj državljan odpove svojemu dotedanjemu državljanstvu zaradi sprejema v slovensko državljanstvo, z vsemi nepredvidljivimi posledicami oziroma s posledicami, ki niso v celoti vnaprej predvidljive, za kar gre tudi v tožnikovem primeru, ki ga citirane zakonske določbe 1. do 10. odstavka 61. člena ZVoz eksplicitno ne zajemajo oziroma ga izrecno ne urejajo v skladu določilom 87. člena Ustave, po katerem izključno državni zbor z zakonom določa pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb.

17Sodišče je iz navedenih razlogov odločilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tako, da je izpodbijani dokončni upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo Upravni enoti v ponovno odločanje. Ker je sodišče v izreku te sodbe navedeno odločbo odpravilo že zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, se do vseh preostalih navedb tožeče stranke ni dodatno še posebej opredeljevalo, vendar jih bo moral upoštevati pristojni upravni organ, ko bo o tožnikovi vlogi oziroma v nadaljevanju o morebitnem pravnem sredstvu v ponovljenem postopku ponovno odločal in bo, še preden bo izdal novo odločbo, skladno s določilom 3. odstavka 9. člena ZUP tožnika seznanil s svojimi ugotovitvami oziroma uspehom dokazovanja ter mu tako na učinkovit način zagotovil možnost sodelovanja in varovanja svojih pravic in pravnih koristi v upravnem postopku skladno z 22. členom Ustave.

18Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (1. odstavek 59. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

K točki 2:

19Izrek o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v upravnem sporu, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, v primeru, če sodišče tožbi ugodi, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), prisojeni znesek pa plača toženec. Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ker je bila v konkretnem primeru zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji skladno z določili 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v znesku 285,00 EUR, plačano sodno takso pa bo sodišče vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Določilo 1. odstavka 61. člena ZVoz se glasi:"Tujec, ki ima na podlagi dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji prijavljeno prebivališče več kot 6 mesecev ali državljan Republike Slovenije, ki se vrne iz tujine v Republiko Slovenijo zaradi stalnega prebivanja ali ima prijavljeno začasno prebivališče v Republiki Sloveniji več kot 6 mesecev, lahko, če izpolnjuje druge s tem zakonom določene pogoje za vožnjo motornih vozil, zahteva zamenjavo veljavnega vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini".
² Določilo 3. odstavka 61. člena ZVoz se glasi:"Slovensko vozniško dovoljenje se izda, če imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, opravi praktični del vozniškega izpita za tiste kategorije vozil, ki jih sme voziti z vozniškim dovoljenjem, izdanem v tujini in osebi, ki je že imela slovensko vozniško dovoljenje".
³ Določilo 5. odstavka 61. člena ZVoz se glasi:"Slovensko vozniško dovoljenje se izda namesto vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini".
⁴ Določilo 10. odstavka 61. člena ZVoz se glasi:"Vozniško dovoljenje, izdano v tujini, ki se zamenja za slovensko vozniško dovoljenje, in vozniško dovoljenje, ki je bilo oddano v skladu z določbami tega zakona, se vrne organu tuje države, ki ga je izdal".