VSK Sodba III Kp 20043/2017

I. Pritožba zagovornika obtoženega C. R. F. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega C. R. F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 in mu na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto zapora, ter stransko denarno kazen v višini osem dnevnih zneskov po 35,00 EUR, kar znese 280,00 EUR. Odločilo je, da je izrečeno denarno kazen dolžan plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter izdatkov in nagrade postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti.

2S sklepom z dne 11.7.2017 pa je sodišče navedeno sodbo dopolnilo tako, da se v izreku sodbe doda besedilo, ki določa, da se obtožencu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora všteje čas pripora od 10.5.2017 od 3.40 ure dalje.

3Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, kot navaja, zaradi napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, predvsem pa glede izreka kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu določi kazen eno ali dve leti zapora s preizkusno dobo treh let, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Z obtoženčevim zagovornikom ni moč soglašati, ko meni, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo prestrogo kazensko sankcijo, saj bi namen kaznovanja bil dosežen z milejšo sankcijo pogojne obsodbe. Okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije, je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in prepričljivo pojasnilo, čemu izrek sankcije opominjevalne narave ne pride v poštev. Izrek nepogojne zaporne kazni je pravilno utemeljilo tudi z okoliščino, da je obtoženec imel vlogo, četudi prevoznika, v širši organizaciji poti ilegalnih prebežnikov. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena okoliščina jasno izhaja iz opisa dejanja po obtožbi, ki ga je obtoženec priznal. Zagovornik v pritožbi izpostavlja, da obtoženec ni sodeloval pri sami organizaciji poti prebežnikov od Afganistana do EU, vendar se to obtožencu v obtožbi ne očita in tega sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo pri izreku kazenske sankcije. Okoliščina, ki jo pritožnik nadalje izpostavlja, da je večji del premoženjske koristi pripadel drugim udeležencem v verigi ilegalnih prevozov in ne obtožencu, ne more biti odločilna za izrek sankcije opominjevalne narave, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pritožnik tudi nima prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije ne bi smelo kot obteževalne okoliščine upoštevati, da je šlo v obravnavanem primeru za vožnjo večjega števila oseb v avtomobilu v nemogočih, človeka povsem neprimernih razmerah, kar je bilo skrajno nevarno tako za osebe v avtomobilu kakor tudi za druge udeležence v prometu, iz česar je sodišče prve stopnje sklepalo, da gre pri obtožencu za osebnost, ki je zaradi premoženjske koristi zmožna ogroziti zdravje in življenje drugih ljudi. Nasprotno, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je zgoraj izpostavljeno upoštevalo kot okoliščino, ki kaže na večjo težo kaznivega dejanja oziroma na obtoženčevo osebnost in tudi prepričljivo obrazložilo v točki 4 izpodbijane sodbe. Pritožnik nadalje neuspešno oporeka prvostopenjski utemeljitvi izreka nepogojne zaporne kazni s postroženimi varnostnimi razmerami in nadzorom prehodov oseb iz tretjih držav v Evropsko unijo. Po drugem odstavku 49. člena KZ-1 sodišče pri izreku kazni med drugimi okoliščinami upošteva tudi stopnjo ogrožanja zavarovane pravne vrednote, ki pri obravnavanem kaznivem dejanju predstavlja javni red in mir naše države in ki je v primeru nekontroliranih prehodov državne meje lahko hitro porušen. Znano je, da so varnostne razmere na mejah držav EU s tretjimi državami postrožene oziroma, da velja bolj temeljit in strožji nadzor prehoda državnih mej, kar je znano tako ilegalnim prebežnikom kot osebam, ki take ilegalne prehode omogočajo ali pri njih sodelujejo. Ker je zaradi ilegalnih prehodov državnih mej podana večja stopnja ogroženosti javnega reda in miru, je razumljivo, da se mora to dejstvo tudi iz razloga generalne prevencije ustrezno odraziti pri kazenski sankciji. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje obtoženčevega priznanja ter njegove dosedanje nekaznovanosti ni spregledalo, dalo pa jima je tudi primeren olajševalni pomen, drugačni pogledi pritožnika niso sprejemljivi. Trditev, da se obtoženec kesa za storjeno dejanje, nima podlage v podatkih spisa. Okoliščina, da je obtoženec star 23 let, še ne pomeni, da bi moralo sodišče to upoštevati kot olajševalno okoliščino, saj je človek pri 23 letih že izoblikovana osebnost in ni mogoče trditi, da ga vodi mladostna neizkušenost in nepremišljenost. Pritožnik tudi nima prav, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot olajševalni okoliščini upoštevati zaposlenost obtoženčevih staršev in da se tudi obtoženec sam preživlja s popravljanjem vozil, saj navedeni okoliščini, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, obtoženca že do sedaj nista odvrnili od storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožnik se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 18601/2014, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 18601/2014, kjer ne gre za primerljiv primer, zato za konkreten primer ni relevantna. Razlogi izpodbijane sodbe tudi niso pomanjkljivi, saj vsebujejo jasne in prepričljive razloge o vseh pomembnih okoliščinah, zato tudi očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Pritožnik sodišču prve stopnje očita še, da je izvedlo predobravnavni narok z vsakim obtožencem posebej, vendar je za to imelo pooblastilo v petem odstavku 285.a člena ZKP.

6Glede na povedano pritožbena izvajanja obtoženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

7Po določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je tudi sodišče druge stopnje obtoženca glede na njegove premoženjske razmere, razvidne iz njegovih osebnih podatkov, oprostilo plačila sodne takse, nastale v pritožbenem postopku.