VSL Sklep I Cp 1684/2018

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka glede parcel št. 109/402 in 809/403, obe k. o. ...; v II. točki izreka glede parcel št. 809/183, 809/184, 809/185, 809/186, 809/187, 809/188, 809/189, 809/190, 809/191, 809/192, 809/193, 809/194, 809/195, 809/196, 809/197 in 809/198, vse k. o. ...; v IV. in V. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej ugotovilo, katere parcele v k. o. ... so skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni deli več stavb na naslovu v L. (I. točka izreka sklepa). Glede petih parcel je predlog za določitev pripadajočega zemljišča k navedenim stavbam zavrnilo (III. točka izreka). Ugotovilo je še, katere parcele so posebni skupni deli stavb, ki služijo vsakokratnim etažnim lastnikom posameznega dela stavbe (II. točka izreka). Napovedalo je, da bodo zemljiškoknjižni vpisi po pravnomočnosti sklepa izvedeni po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe postopka z učinkom od 5. 6. 2012 (IV. točka izreka). Nazadnje je sklenilo, da udeleženci sami trpijo svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2Zoper navedeni sklep sta se pritožila prvi nasprotni udeleženec (v nadaljevanju: pritožnik) in tretja nasprotna udeleženka (v nadaljevanju: pritožnica). Oba se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge in predlagata ustrezno spremembo sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožnik izpodbija odločitev o ugotovitvi posebnih skupnih delov stavb (razen parcel št. 809/410 in 809/411). Prvenstveno uveljavlja neustavnost 42. člena ZVEtL-1. Navaja, da ima uporaba navedenega zakonskega določila za posledico njegovo razlastitev. Poudarja, da je atrij del stanovanja in ne posebni skupni del stavbe, kot je ugotovilo sodišče. Število parkirišč je bilo določeno za celotno sosesko in ne za posamezne stavbe. Sicer pa na nedoločenem zemljišču ni bilo mogoče pridobiti nobenih pravic. Sklep se sklicuje na predpise, ki so začeli veljati šele po zgraditvi soseske. Pravico uporabe je bilo mogoče pridobiti le s pravnim poslom, ob soglasju javnega pravobranilca. Pritožnik znova nasprotuje tudi ugotovitvam izvedenca urbanistične stroke. Sporna zemljišča niso bila družbena lastnina v splošni rabi, temveč je pritožnikov pravni prednik pridobil odplačno pravico uporabe, ki se je po ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Sodišče je sledilo izključno interesom predlagateljev in njihovim potrebam, ki ne morejo biti pravna podlaga za pridobitev stvarnih pravic. Nasprotno pa je pritožnika štelo le za formalnega lastnika. Komunalni objekti so bili zgrajeni na zemljišču v njegovi lasti. Pritožničin pravni prednik bi jih moral odkupiti ali pritožnika razlastiti in mu plačati odškodnino. Namesto tega je pritožniku zdaj sodišče odvzelo lastninsko pravico brez nadomestila. Poleg tega je sodišče, kljub že vzpostavljeni etažni lastnini, tej dodalo posebne skupne dele posameznih stanovanj, ki v resnici niso skupni deli stavbe.

4Pritožnica izpodbija odločitev glede splošnih skupnih delov stavb (razen parcel št. 809/405 in 809/407). Vztraja, da gre za javno površino s parkirišči, ki so sestavni del ceste. Njihova opredelitev v prostorskih aktih ne zadošča. Sodišče bi moralo upoštevati tudi ostala dejstva, do katerih pa se v sklepu ni opredelilo. Iz pogodbe o oddaji mestnega zemljišča z dne 10. 11. 1965 jasno izhaja, da je pritožničin pravni prednik sporna zemljišča opremil s komunalnimi napravami, med katerimi so bila tudi parkirišča. Ta so bila torej zgrajena v sklopu javnih površin, nato pa so se v letu 1993 lastninila po ZGJS v korist pritožnice. Opozarja na kupno pogodbo z dne 12. 6. 1970, iz katere ne izhaja, da bi stanovanju, ki je bilo predmet te pogodbe, pripadalo tudi parkirno mesto. Ob lastninjenju stanovanj po Stanovanjskem zakonu (SZ) pritožnica nobenemu od stanovanj ni prodala deleža javne površine oziroma parkirišča v soseski.

5Predlagatelji so odgovorili na obe pritožbi. Predlagajo njuno zavrnitev. Pritrjujejo razlogom izpodbijanega sklepa in obrazloženo nasprotujejo posameznim pritožbenim trditvam.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa pritožbi opredeljeno ne uveljavljata.

8Tudi dejansko stanje je bilo pravilno in celovito ugotovljeno. Pri odgovoru na strokovna vprašanja si je sodišče pomagalo z izvedencem urbanistične stroke, ki je svoje ugotovitve in mnenje jasno in prepričljivo utemeljil, dosledno in obrazloženo pa je zavrnil tudi vse pripombe udeležencev. Sodišče prve stopnje mu je zato utemeljeno sledilo, sploh ker pritožnika nasprotnih dokazov nista ponudila.

9Sicer pa pritožnika v pritožbah pretežno ponavljata svoje ugovore, na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je v izpodbijanem sklepu jasno in izčrpno predstavilo dejanske in pravne razloge za svojo odločitev. Z njimi soglaša tudi sodišče druge stopnje.

O pritožbi prvega nasprotnega udeleženca:

10Pritožnikovi pomisleki o neustavnosti 42. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) niso sprejemljivi. Ne gre namreč za nezakonito razlastitev, kot poskuša prikazati pritožnik. Zakonska pravila o ugotavljanju pripadajočega zemljišča in njegovega obsega so namenjena ugotovitvi dejanskega pravnega položaja določene nepremičnine in varstvu subjektov, ki so na pripadajočem zemljišču po zakonu (že) pridobili lastninsko pravico. Sicer pa nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.¹

11Pravica uporabe v sistemu družbene lastnine se je po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice, zato so se prenosi te pravice lahko odvijali tudi izvenknjižno. Pritožbeno sklicevanje na nujnost pogodbenega prenosa pravice uporabe tako ni utemeljeno. Kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep, se je pravica na zemljišču prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma na njenem posameznem delu po samem zakonu.

12Pritožnikovo sklicevanje na njegovo odplačno pridobljeno pravico uporabe za ta postopek ni relevantno.² Bistveno je, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.³ Te je sodišče prve stopnje pregledno navedlo za časovno obdobje od leta 1954 dalje⁴ in tudi pravilno interpretiralo, zato je brez podlage pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

13Zgrešena je tudi pritožbena teza, da na nedoločenem zemljišču ni bilo mogoče pridobiti nobenih pravic. Etažni lastniki so z nakupom posameznega stanovanja v stavbi pridobili ne le lastninsko pravico na tem delu stavbe, ampak je hkrati s prenosom lastninske pravice na stavbi nanje po takratnih predpisih prešla tudi pravica uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, potrebnega za njeno redno rabo. Ob tem izrecen zapis prenosa pravice na zemljišču v pogodbi niti ni bil potreben. Prav tako ni bilo potrebno, da je bilo funkcionalno zemljišče že odmerjeno, ampak je zadoščalo, da je takšen status zemljišča izhajal iz prostorskih aktov, veljavnih v času gradnje objekta. Potemtakem se formalno vknjižena pritožnikova pravica uporabe po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) ni pretvorila v njegovo lastninsko pravico, ker se je sporni kompleks nepremičnin dejansko uporabljal kot funkcionalno zemljišče, ki je zgrajenim stavbam na družbenih zemljiščih pripadalo po samem zakonu.

14Neupravičen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča sledilo izključno interesom in potrebam predlagateljev. V resnici je pravilno upoštevalo predpisana merila iz 43. člena ZVEtL-1, posebej opredelitve iz relevantnih prostorskih aktov in preteklo redno rabo zemljišča.

15Pritožnik s sklicevanjem na dejstvo, da je bilo število parkirišč določeno za celotno sosesko in ne za posamezne stavbe, ne more uspeti. Sodišče je v izpodbijanem sklepu prepričljivo pojasnilo, da je bil takšen pristop v času načrtovanja in izvedbe ureditve zunanjih površin okoli zgradb običajen, ker so bile vse zunanje površine takrat javne.

16Končno ni utemeljen niti pritožbeni očitek glede ugotovitve, da so atriji posebni skupni deli posamezne stavbe. Sodišče prve stopnje je takšno svojo presojo ustrezno pojasnilo v 31. in 32. točki obrazložitve sklepa. Bistveno je tudi, da med predlagatelji ni spora o tem, da atriji predstavljajo posebne in ne splošne skupne dele stavb. Za drugačno pravno ureditev razmerij med etažnimi lastniki pritožnik ne more imeti pravnega interesa, sploh ker so zemljišča pod atriji del skupnega pripadajočega zemljišča k stavbi, na katerem pritožnik nima nobenih upravičenj.

O pritožbi tretje nasprotne udeleženke:

17Neutemeljeno je pritožničino sklicevanje na dejstvo, da so bila sporna parkirišča zgrajena v sklopu javnih površin ter da so bila in so del ceste, torej grajeno javno dobro.

18Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenskega mnenja lahko zanesljivo prepričalo, da je bil del nekdanje parcele št. 809/174, ki ga predstavljajo sporna parkirišča, namenjen redni rabi stavb in ne javni rabi. Pravilno je upoštevalo opredelitev parkirišč v zazidalnem načrtu ter njihovo dejansko rabo vse od izgradnje objektov dalje. Po ugotovitvah izvedenca je bila povezanost parkirišč z vhodi v posamezne stavbe jasno prikazana že v zazidalnem načrtu, pri njihovem načrtovanju pa so bili upoštevani tudi urbanistični normativi. Navsezadnje je treba upoštevati, da je bila zunanja ureditev zemljišča namenjena ravno zagotovitvi funkcionalnih površin načrtovane soseske.

19Pritožnica se sicer sklicuje na primer kupne pogodbe z dne 12. 6. 1970, v kateri parkirišče ni omenjeno, spregleda pa dejstvo, da je v točkovalnem zapisniku z dne 4. 5. 1973, na katerega se med drugim opira izpodbijani sklep, izrecno določeno, da k stanovanjem spada tudi tlakovana in asfaltirana površina za parkiranje vozil. Kot je že bilo navedeno v zvezi s pritožnikovo pritožbo, niti ni bistveno, ali je bilo v posameznih pogodbah o nakupu stanovanja omenjeno tudi parkirišče, saj se je skupaj z lastninsko pravico na stavbi ali delu stavbe prenašala tudi pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču, zaradi načela akcesornosti pa funkcionalno zemljišče v nobenem primeru ni moglo biti samostojen predmet prodajne pogodbe oziroma razpolaganja.

20Sodišče prve stopnje je skladno s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ter ob pomoči izvedencev (urbanistične in geodetske stroke) ustrezno razmejilo sporna parkirišča od javne ceste, ki je v lasti pritožnice. Kot je pravilno pojasnilo v izpodbijanem sklepu,⁵ je imel pojem javne površine, ki je bil uporabljen v takratnih prostorskih aktih in v pogodbi o oddaji mestnega zemljišča z dne 10. 11. 1965, v času načrtovanja in ureditve teh površin drugačen pomen kot danes. Pritožnica ni dokazala, da bi šlo po namenu in dejanski uporabi za javno površino, namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar, ne le predlagateljev oziroma etažnih lastnikov. Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, bi namreč lahko bil utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003.⁶

21Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu, vsaj posredno,⁷ opredelilo tudi do pritožničinega ugovora javnega dobra, zato drugačen pritožbeni očitek ni sprejemljiv. Razlogi, ki jih je navedlo, zadoščajo za pritožbeni preizkus.

22Ugotovljeno pripadajoče zemljišče (sedanji parceli št. 809/402 in 809/403) po navedenem ne posega v javno cesto.⁸ Predvsem pritožnica ni dokazala, da bi bila sporna parkirišča sploh kdaj opredeljena oziroma razglašena kot javno dobro; tak njihov status tudi ni bil zaznamovan v zemljiški knjigi. Dejstvo, da je pritožnica sporno površino kasneje kategorizirala kot javno cesto,⁹ za ta postopek ni relevantno.

23Končno ni utemeljeno niti pritožbeno sklicevanje na 76. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), po katerem naj bi pritožnica v letu 1993 lastninila sporna parkirišča. Po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče mimo ugotovljene dejanske rabe tistega dela nekdanje parcele št. 809/174, ki jo predstavljajo sporna parkirišča. Bistveno je, da je bil ta del vedno, torej tudi ob uveljavitvi ZGJS, v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavb in ne splošni rabi. Ker so pravico uporabe na njem dejansko izvrševali etažni lastniki, ga ni mogoče uvrstiti med infrastrukturne objekte, ki so bili predmet lastninjenja po navedenem zakonskem določilu.

Sklepno:

24Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala pritožnika, niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato njuni pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

25Pritožbene stroške je priglasil samo pritožnik. Ker je s pritožbo propadel, jih mora kriti sam. Odločitev o tem je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa (prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Jure Debevec: Ureditev lastništva pripadajočih zemljišč k stavbam (Odvetnik 55, april 2012, stran 20).
² Pritožnikovemu pravnemu predniku so bila s pogodbo z dne 10. 11. 1965 sporna zemljišča oddana v uporabo za zgraditev stanovanjskih in poslovnih objektov v soseski, torej je pravico uporabe v resnici pridobil le začasno.
³ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1181/2018 z dne 24. 10. 2018.
⁴ 17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁵ 29. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁶ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 760/2018 z dne 5. 9. 2018.
⁷ 29. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁸ Po ugotovitvi izvedenca sporna parkirišča v resnici niso del javne ceste, kot trdi pritožnica, pač pa površina, ki je v OPN opredeljena kot bivalno okolje.
⁹ Pritožnica se je v zvezi s tem v odgovoru na predlog sklicevala na svoj odlok iz leta 2010.