VSC Sodba II Kp 23242/2017

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnika sta dolžna plačati sodno takso za pritožbo.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obd. A. B. za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku člena 135 KZ-1, obd. J. B. pa storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku člena 135 KZ-1 in kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1. Obema obdolžencema je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je obd. A. B. za kaznivo dejanje pod točko I) izreka izpodbijane sodbe na podlagi prvega odstavka člena 135 KZ-1 določilo zaporno kazen 2 (dva) meseca, obd. J. B. pa za kaznivo dejanje pod točko II/1) na podlagi prvega odstavka člena 135 KZ-1 zaporno kazen 2 (dva) meseca, za kaznivo dejanje pod točko II/2) na podlagi drugega odstavka člena 135 KZ-1 pa zaporno kazen 4 (štiri) mesece, nato pa je obd. J. B. na podlagi 3. točke drugega odstavka člena 53 KZ-1 določilo enotno kazen 5 (pet) mesecev zapora, pri čemer pa obe določeni kazni obema obdolžencema ne bosta izrečeni, če obdolžena A. B. v preizkusni dobi 1 (enega) leta, obd. J. B. pa v preizkusni dobi 2 (dveh) let, šteto od pravnomočnosti te sodbe dalje, ne bosta storila novih kaznivih dejanj, sicer lahko sodišče pogojni obsodbi prekliče. Po prvem odstavku člena 95 ZKP je obema obdolžencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP in plačilo potrebnih izdatkov oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovih pooblaščencev, obema pa je v plačilo naložilo tudi sodno takso in sicer vsakemu v višini 80,00 EUR. Oškodovanca S. H. je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 6.000,00 EUR s pripadki od 17. 5. 2018 dalje napotilo na pravdo.

2S tako odločitvijo se obdolženca ne strinjata. Obd. A. B. sodbo sodišča prve stopnje napada s pritožbo, vloženo po svoji zagovornici z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz istih pritožbenih razlogov pa sodbo izpodbija tudi obd. J. B. po svojem zagovorniku. Oba predlagata, da se pritožbama ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se oba obdolženca oprosti storitve očitanih jima kaznivih dejanj, stroške kazenskega postopka pa naloži v breme proračuna, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovno odločanje.

3Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4Pritožbi sta neutemeljeni.

K pritožbi zagovornice obd. A. B.:

5V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožba problematizira obstoj procesne predpostavke za obravnavani kazenski postopek, kajti v pravnomočni in izvršljivi sodni poravnavi, sklenjeni dne 21. 12. 2016 pri Okrajnem sodišču v Celju (opr. št. P 262/2016) so namreč stranke pravdnega postopka, ki so tudi stranke v tem kazenskem postopku, zajele vsa takrat znana medsebojna sporna razmerja, tudi ovadbi oškodovanca zoper obdolženca z dne 20. 9. 2018 in oškodovanec se je zavezal umakniti kazenski ovadbi z dne 20. 9. 2016 zoper oba obdolženca. Ker je prvo sodišče spregledalo obstoj te pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, v kateri je oškodovanec izrazil, da ne želi več nadaljevati kazenskega pregona, bi slednje moralo zavezovati sodišče v smeri, da sta bili ovadbi zoper obdolženca umaknjeni in ni bil več podan predlog za pregon.

6Drži, kot navaja pritožba, da so pravdne stranke v pravdnem postopku opr. št. P 262/2016 pred Okrajnim sodiščem v Celju, kjer kot tožeča stranka nastopa oškodovanec, kot toženi stranki pa med drugim tudi oba obdolženca, sklenile 21. 12. 2016 sodno poravnavo, iz katere na drugi strani med drugim izhaja, da se je tožnik S. H. zavezal umakniti kazenski ovadbi zoper prvotoženo stranko J. B. in drugotoženo stranko A. B. z dne 20. 9. 2016, zavezal pa se je tudi, da v zvezi s temi ovadbami ne bo vlagal zasebnih tožb zoper prvo in drugotoženo stranko. Vendar pa v nadaljevanju ne drži trditev pritožbe, da zaradi tako sklenjene sodne poravnave niso obstajale procesne predpostavke za obravnavo obdolženki očitanega kaznivega dejanja pod točko I) in kar naj bi prvostopno sodišče po navedbah pritožbe tudi prezrlo. Obdolženki se namreč očita storitev kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku člena 135 KZ-1, ki je predlagalni delikt in, kot je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi tudi ugotovilo, sta bili prijavi za dogodka iz začetka avgusta 2016 in 14. 9. 2016 formalno podani sicer šele 20. 9. 2016, kar je znotraj trimesečnega roka za podajo predloga za pregon (prvi odstavek člena 52 ZKP). Res je sicer, da se je oškodovanec kot tožeča stranka v citirani pravdni zadevi zavezal umakniti kazensko ovadbo zoper oba obdolženca, vendar natančno branje zapisa te sodne poravnave pokaže, da pa oškodovanec v tej sodni poravnavi ni umaknil predlog za pregon, temveč se je k temu le zavezal, česar pa v nadaljevanju, kot je pojasnilo že prvostopno sodišče, ko je 16. 3. 2017 znova prišlo do storitve identičnega kaznivega dejanja na njegovo škodo s strani obd. J. B., ni storil. Zato je navajanje pritožbe, da je v citirani sodni poravnavi prišlo do umika predloga za pregon napačno, zaradi česar posledično tudi ni utemeljen pritožbeni razlog o neizpolnitvi procesne predpostavke za obravnavani kazenski postopek, zato sodišče tudi ni kršilo kazenski zakon iz 3. točke člena 392 ZKP in 5. točke prvega odstavka člena 371 ZKP.

7V okviru pritožbenega razloga kršitev kazenskega zakona pritožba problematizira pomanjkljiv opis glede časa storitve kaznivega dejanja pod točko I), ko se obdolženki očita storitev kaznivega dejanja v začetku avgusta 2016 okoli 13.00 ure. Takšen časovni opis je namreč preobširen in nejasen, obdolženki pa je s tem bila tudi kršena pravica do ustrezne obrambe, ker ni jasno, kdaj je storila kaznivo dejanje, zlasti še, ker iz razporeda dela trgovk za obdobje od 1. 8. 2016 do 31. 8. 2016 za obdolženko izhaja, da obdolženka ni bila v službi v sredo 3. 8. 2016, v nedeljo 7. 8. 2016, v soboto 13. 8 .2016 in v ponedeljek 15. 8. 2016, medtem ko pa je bila v nedeljo 14. 8. 2016 v službi samo do 12.30 ure. Če bi to kaznivo dejanje bilo dejansko storjeno, bi si oškodovanec ali pa katera od njegovih dveh prič zagotovo zapomnili natančen čas storitve kaznivega dejanja, ker pa temu ni tako, je podana tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP.

8Drži, da iz 2. točke prvega odstavka člena 269 ZKP med drugim izhaja, da mora v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja biti naveden med drugim tudi čas storitve kaznivega dejanja, ki je modaliteta, pomembna predvsem za veljavnost in uporabo kazenskega zakona in izpolnjevanja načela zakonitosti v kazenskem pravu. Prav ima pritožba, da je čas storitve kaznivega dejanja namenjen tudi temu, da se lahko obdolženec učinkovito brani, kar po ustaljeni sodni praksi pomeni, da mora obdolžencu očitano kaznivo dejanje biti opredeljeno časovno in prostorsko do te mere, da je mogoče konkreten dogodek ustrezno identificirati in ga pojasniti glede na delavnostno teorijo, ki jo uzakonja člen 18 KZ-1, iz katerega izhaja, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj posledica nastane. V konkretnem primeru se obdolženki očita, da naj bi kaznivo dejanje pod točko I) storila v začetku avgusta 2016 okoli 13.00 ure v trgovini M. v V., ko naj bi zagrozila oškodovancu, ″da ga bo dobil njen sin S. s še tremi kolegi in da ga bodo stolkli″, nato pa naj bi na parkirišču pred trgovino oškodovancu še rekla, da ″naj se pazi J. žlahte″. Prvo sodišče je na podlagi razporeda dela za obdolženko za mesec avgust 2016 (tega je izročila priča E. K. J.) zanesljivo ugotovilo, da je bila obdolženka v prvi polovici avgusta 2016 na delovnem mestu v času, v katerem je oškodovanec zatrjeval, da je do dogodka prišlo, to je okrog 13.00 ure, saj je bil delovni čas zaposlenih od 6.30 do 13.30 ure za dopoldansko izmeno, izpoved oškodovanca o času storitve tega kaznivega dejanja pa potrjuje tudi njegova prijava incidenta s strani obdolženke nadrejenim osebam v družbi M. v L., do česar se je prvostopno sodišče tudi ustrezno opredelilo (tč. 10). Oškodovanec je ves čas postopka, torej od podaje kazenske ovadbe dalje zatrjeval, da se je ta dogodek zgodil v začetku avgusta 2016 okoli 13.00 ure, kar je povzel tudi državni tožilec v obtožni akt in prvo sodišče v izpodbijano sodbo, ki je tudi ustrezno raziskalo čas storitve kaznivega dejanja, zlasti s prisotnostjo obdolženke na njenem delovnem mestu v tem obdobju, zato je takšen zapis glede časa storitve kaznivega dejanja v sodbenem izreku pod točko I) zadosten in v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni pomanjkljiv do te mere, da obdolženki ne bi bila omogočena ustrezna obramba, kot to neutemeljeno trdi pritožba, ki je bila ves čas tudi aktivna v dokaznem postopku.

9V okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožba problematizira predvsem dokazno oceno priče E. K. J., ki je nadrejena obdolženki v trgovini M. v V. in ki je pred prvim sodiščem izpovedala, da v avgustu in septembru 2016, torej v letu 2016 ni prejela nobene prijave zoper obdolženko, kar je tudi logično, saj je oškodovanec pismo na Upravo M. v L. poslal šele 2. 2. 2017 in v njej blatil čas in dobro ime obdolženke, v tem pismu pa se ne omenja dogodka iz leta 2016, zato je po prepričanju pritožbe izpovedba E. K. J. v tem delu verodostojna, dokazna ocena prvega sodišča pa nepravilna.

10Drži, da je oškodovanec na poslovni sistem M. d.d. poslal prijavo 2. 2. 2017, kateri pa je, kar pritožba očitno spregleda, priložil tudi zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 20. 9. 2016 pri PP Celje glede storitve očitanega kaznivega dejanja pod točko I), takšna njegova prijava pa je bila tudi obravnavana, saj je bilo navedeni priči naloženo, da se z obdolženko o taki prijavi pogovori, kar je bila tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostna podlaga prvostopnemu sodišču, da navedeni priči v smeri, da o dogodku ne ve prav ničesar, ni sledilo.

11Neutemeljeno pritožba problematizira tudi dokazno oceno izpovedi samega oškodovanca ter njegove žene K. H. in očeta S. H., ki sta sicer njegova najbližja sorodnika, pri čemer izpostavlja, da domnevnih groženj v trgovini ni slišala nobena od štirih delavk, pa tudi S. H. sam je povedal, da groženj osebno ni slišal in je le videl obdolženko, ki je ob njegovem prihodu šla v trgovino. Izpoved oškodovanca in njegove žene pa se razhajata tudi v tem, da žena ni omenjala prisotnosti sina, pri čemer pa je nelogično, da dogajanje v trgovini ne bi zaznala nobena izmed takrat prisotnih trgovk. Tudi takim navedbam ni priznati uspeha.

12Prvo sodišče je oškodovančevo izpoved v bistvenih delih povzelo v izpodbijano sodbo (tč. 8), ki jo je v sklepnem delu dogajanja potrdil tudi oškodovančev oče S. H., ki se je takrat pripeljal pred trgovino in pri tem sledilo oškodovančevi ženi K. H., ki je na vprašanja sodišča pojasnila, da sta prav iz razloga, ker se z oškodovancem nista hotela spuščati v konflikt, takoj trgovino zapustila in se napotila k avtomobilu, vendar pa je obdolženka prišla za njima in jima grozila še zunaj v smeri, da naj se pazita B. žlahte, takrat pa se je pred parkirišče pripeljal tudi oškodovančev oče. Ob nadaljnjih ugotovitvah prvostopnega sodišča, da se je s strani B. bila podana prijava na ZPIZ zoper oškodovanca, ki je nato celo izgubil I. kategorijo invalidnosti, kot je izpovedala navedena priča in da je oškodovanec v nadaljevanju zaradi nenehnih groženj poiskal tudi pomoč psihiatra, ki ga še vedno obiskuje, kot tudi, da sodišče ob tem ni sledilo priči E. K. J. o celotnem dogajanju v trgovini M. v kritičnem času, je po prepričanju pritožbenega sodišča dokazna ocena prvostopnega sodišča tudi glede izpovedi oškodovancu bližnjih sorodnikov pravilna, saj so izpovedi oškodovanca in navedenih prič skladne v bistvenih delih, v nebistvenih (prisotnost sina) pa je neskladnost nerelevantna.

13Neutemeljena je tudi pritožbena navedba v smeri, da oškodovanec zaradi ravnanj obdolženca ni bil resno prestrašen in da naj bi se ob tem počutil ogroženega, saj oškodovanec na naroku 7. 2. 2018 ni povedal, da bi bil po dogodku prestrašen in je povedal le, da se je počutil zmešano, ″da mu je obdolženka živec gor dvignila″ in ″da ga je samo žena obvladala, da se je umiril″, zato taki občutki ne pomenijo razburjenosti in strahu, pri čemer pritožba še pojasni, da je dogodek v trgovini trajal samo nekaj minut. Da oškodovanec ni bil prestrašen pa kaže tudi dejstvo, da je bila ovadba na policiji podana šele 20. 9. 2016. Tudi takim pritožbenim navedbam v smeri ugotovitve (ne)obstoja resnosti groženj ni pritrditi.

14Prvo sodišče je v zaključkih glede obstoja resnosti groženj (tč. 13) povzelo besede, ki naj bi bile izrečene oškodovancu v vseh treh dogodkih, za katere je utemeljeno zaključilo, da predstavljajo resno grožnjo z napadom na življenje in telo oškodovanca, kar je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča razumno povezalo z vsemi ugotovljenimi okoliščinami, v katerih so te besede bile izrečene in ob upoštevanju predhodnih in dlje časa trajajočih sporov med obema družinama, kjer je prihajalo do nesoglasij že zaradi lastninskopravnih razmerij, pri čemer pa utemeljeno ni prezrlo tudi okoliščin v zvezi z oškodovančevo invalidnostjo in prijavami, ki so v tej zvezi bile podane na pristojne organe v zvezi s ponovnim ugotavljanjem kategorije invalidnosti, in pri tem izpostavilo dopis S. B. z dne 6. 6. 2016 (list. št. 168). Prav oškodovančeva invalidnost pa je v dogodkih, ki so pod obtožbo tudi povezana z izrečenimi grožnjami, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Ni mogoče sprejeti teze pritožbe, da v obravnavanem primeru ni šlo za resno grožnjo, ker naj bi oškodovanec govoril le o razburjenosti, ne pa o strahu. Sam pojem grožnje namreč ni zamejen le s točno določenimi izrazi posameznika, temveč je obstoj resne grožnje potrebno presojati v povezavi z vsemi ugotovljenimi okoliščinami konkretnega dogodka, pri čemer pa pritožba tudi selektivno povzema izpoved oškodovanca le z enega naroka glede njegove razburjenosti, spregleda pa, kot je ugotovilo že prvo sodišče, da je oškodovanec na glavni obravnavi (7. 2. 2018, list. št. 67, 2. stran) na vprašanje sodišča določno izpovedal, da mu je obdolženka A. B. grozila, da ga bodo S. in njegovi stolkli, kar je prvo sodišče ob upoštevanju predhodnih nesoglasij obeh družin in večih prijav na ZPIZ ter druge pristojne organe s strani S. B. o oškodovančevi delovni (ne)zmožnosti še dodatno prepričalo v obstoj resnosti groženj, zato je tudi v tem delu pritožbeni očitek o tem, da niso podani znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku člena 135 KZ-1, neutemeljen.

K pritožbi zagovornika obd. J. B.:

15Pritožba v okviru pritožbenega razloga kršitve zakona neutemeljeno problematizira obstoj grožnje pri oškodovancu, zaradi katere naj bi bil oškodovanec prestrašen, saj so poleg oškodovanca tudi priče izpovedovale le o oškodovančevi eksplozivnosti, živčnosti in razburjenosti, kar pa pri oškodovancu po mnenju pritožbe ni povzročilo občutka prestrašenosti, temveč le obratno.

16V tej zvezi pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju napotuje glede pogojev za ugotavljanje obstoja grožnje na predhodna izvajanja in pri tem poudarja pomen vseh ostalih okoliščin, ki so povezane z obema obdolžencu očitanima kaznivima dejanjema na škodo oškodovanca. Ne drži, da je prvo sodišče samo skonstruiralo zaključke o oškodovančevem strahu in da tudi medicinska dokumentacija slednjega ni potrdila. Oškodovanec je namreč svoja občutja v obeh dogodkih večkrat natančno pojasnil v vseh fazah postopka, ti občutki pa so se kazali v razburjenosti, strahu in živčnosti, ob tem pa je izpovedal še o siceršnjih odnosih in med obema družinama, tudi o podpisu sodne poravnave v prej navedeni pravdni zadevi, kar naj bi storil prav tako iz strahu. Te oškodovančeve občutke, ki so bili javno izraženi in v postopku potrjeni tudi z listinsko dokumentacijo, do katere se je prav tako prvo sodišče ustrezno opredelilo, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvo sodišče obrazložilo s prepričljivimi razlogi, ko je pojasnilo obstoj resnosti groženj napram oškodovancu v obeh primerih in ni pritrditi pritožbi, da je oškodovančevo stanje le posledica njegove pretekle prometne nezgode in da bi obstoj morebitne grožnje sodišče moralo raziskati z izvedencem. Obstoj resnosti grožnje je namreč dejansko vprašanje, ki pa ga je prvo sodišče v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo na podlagi pravilne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, zato kršitev zakona ni podana.

17Pritožba v nadaljevanju problematizira obstoj resnosti groženj oškodovancu tudi s pozno prijavo, ki je bila dana šele 20. 9. 2019, saj po mnenju pritožbe časovni zamik v zvezi s prodajo predloga za pregon ne prepriča, da je bilo oškodovanca zares strah. Tudi takim navedbam ni pritrditi.

18Prvo sodišče je namreč v nasprotju s pritožbo zanesljivo ugotovilo, da je že 8. 9. 2016 na PP Celje (dopis na list. št. 54) bila s strani oškodovanca in njegove žene dana prijava o težavah z družino obdolžencev, nato pa je formalno postopek stekel res šele po prijavi pooblaščenke oškodovanca (12. 9. 2016) 20. 9. 2019 s formalno podajo predloga za pregon. Vendar je v nasprotju s pritožbo pritrditi razlogom v napadeni sodbi tudi o tem, da se je družina oškodovanca nadejala mirne ureditve medsosedskih odnosov, ne pa zaostrovanja, prav tako pa je za pozno ukrepanje policije sprejelo razloge, ki jih je navedel policist U. glede oddaljenosti kmetije oškodovancev. Zato v nobenem primeru takšen potek dogodkov, kot ga je zanesljivo ugotovilo prvo sodišče v zvezi s prijavo dogodkov ne izključuje obstoj resnosti groženj v obeh dogodkih, kajti slednje je potrjeno ne le z izpovedjo oškodovanca in njegovih družinskih članov, temveč tudi z listinsko dokumentacijo (medicinska dokumentacija, prijava v zvezi z oškodovančevo delovno nezmožnostjo na ZPIZ ….), zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbi o neverodostojnosti izpovedbe zaslišanih prič, zlasti oškodovanca in njegovih bližnjih sorodnikov.

19Ne držijo tudi pritožbene navedbe o tem, da je domnevne grožnje oškodovanec izpovedoval različno, saj je enkrat govoril o tem, da naj bi ga obdolženec ″ubil z nožem″, na glavni obravnavi (16. 3. 2017) pa je rekel, ″da ga bo zaklal″, kar je tudi povzeto v sodbeni izrek. V obeh primerih je oškodovanec nedvomno, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, izpovedoval o grožnjah na način, da mu bo obdolženec odvzel življenje z nožem, zato ne gre za drugačno opisovanje domnevne grožnje, ampak le za različne besedne zveze, kar pa nikakor ne postavlja pod vprašaj resnosti groženj, ki jo je sodišče glede dogodka 16. 3. 2017 zanesljivo ugotovilo. Na take zaključke pa tudi ne vpliva izpoved J. H., ki je ob zaznavi takih besed s stani obdolženca zaznala tudi besedilo v zvezi z odvzemom penzije oškodovancu, kar ni niti v sodbenem izreku. Ni pritrditi pritožbi tudi glede nepravilne dokazne ocene oškodovanca in njegovih bližnjih sorodnikov ter dokazne ocene obdolženčevega zagovora in izpovedi njegovega sina S. B. ter njegove snahe S. B. Glede dogodka 16. 3. 2017, o katerem je izpovedovala tudi oškodovančeva mati J. H. je prvo sodišče preverilo tudi z neposrednim ogledom terena na kraju samem, na katerem naj bi se ta dogodek zgodil. O oškodovančevi vznemirjenosti neposredno po dogodku kar na kraju samem pa je izpovedal tudi policist P. P., kar je prvo sodišče utemeljeno utrdilo v prepričanju, da ne drži obdolženčev zagovor in je verjelo izpovedbi oškodovanca, da mu je obdolženi J. B. grozil v obeh primerih, torej že 14. 9. 2016 in nato še 17. 3. 2017, saj je oškodovanec prepričljivo opisal okoliščine obeh dogodkov. V tej zvezi tudi utemeljeno ni sprejelo obdolženčevega zagovora o alibiju, ki sta ga sicer potrdila obdolženčev sin in snaha, takšno dokazno oceno, ki je potrjena tudi z ugotovitvami prvega sodišča na kraju samem v prisotnosti strank, pa sprejema tudi pritožbeno sodišče, zato je pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljen.

20Prav tako pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da v zvezi z dogodkom dne 16. 3. 2017 ni podana kvalificirana oblika kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku člena135 KZ-1, saj sodišče v konkretnem primeru sploh ni presojalo, kakšen naj bi bil domnevni nož, ki naj bi ga v rokah držal obdolženec in ali ta nož sploh predstavlja nevarno sredstvo, torej hladno orožje.

21Ne drži, da se tudi v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Prvo sodišče je v zvezi z dogodkom 16. 3. 2017 na podlagi oškodovančeve izpovedbe in izpovedbe njegove matere J. H. ugotovilo, da se je obdolženec pripeljal po cesti in oškodovancu z nožem v roki iz avtomobila zagrozil, da ga bo zaklal in pri tem na oškodovanca vpil, pri čemer naj bi z nožem zamahoval proti njemu, nož pa naj bi bil velik. Te grožnje je slišala, kot je dokazno ocenilo že prvo sodišče, tudi J. H., saj je sodišče slišnost in vidljivost kraja dogodka s kmetije oškodovanca preverjalo tudi na kraju samem in ugotovilo, da je razdalja takšna, da je mogoče na tej razdalji v celoti identificirati ne le osebe, temveč tudi predmete v roki osebe, ki se nahaja na cesti, kjer je do dogodka prišlo. Nož, ki ga je ves čas postopka oškodovanec navajal, pa je tudi po ustaljeni sodni praksi hladno orožje, ki je brez dvoma nevarno in s katerim se izkustveno lahko telo tudi hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, zato ni pomembno, ali je ta nož majhen, ali je velik, bistveno je, da je uporabljen v situaciji, ko se oškodovanca ustrahuje, ga vznemiri oziroma se mu resno zagrozi, da bo napadeno njegovo življenje ali telo, kot je bilo tudi v konkretnem primeru. Sama odsotnost pravnega stavka iz drugega odstavka člena 135 KZ-1 v smeri, da naj bi nož predstavljal hladno orožje, torej nevarno sredstvo, pa ni pomanjkljivost opisa domnevnega dogodka z dne 15. 3. 2017, kot to trdi pritožba in zaradi katerega dogodka z dne 16. 3. 2017 v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni mogoče pravno opredeliti kot ravnanja po drugem odstavku člena 135 KZ-1.

22Ker torej pritožbeno uveljavljeni razlogi obeh pritožb niso utemeljeni in ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal kršitve iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je bilo potrebno obe pritožbi obdolženčevih zagovornikov zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

23Obe pritožbi sta uveljavljali pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji, ki jo obe pritožbi sicer nista problematizirali in ugotovilo, da je izrek kazenske sankcije za oba obdolženca ob upoštevanju obstoja vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo že prvo sodišče ter v skladu z načelom individualizacije kazenske sankcije zakonit, zato poseg v tako izrečeno kazensko sankcijo po pritožbenem sodišču ni potreben.

24Ker obdolženca s pritožbama, vloženima po svojih zagovornikih nista uspela, bosta v skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP morala plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo bo v skladu s tarifnim delom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo prvostopno sodišče, pred katerim je tekel kazenski postopek.